Zgodi se, kadar najmanj pričakujemo. Kar naenkrat pnevmatike izgubijo oprijem s cestiščem in znajdemo se v nekakšni breztežnosti. Čas prične teči neverjetno počasi, ko skozi zrak padamo proti trdnim tlem. Ponavadi sledi navidez neskončno drsenje po podlagi, ob spremljavi zanimivih zvokov različnih delov kolesa, ki rišejo črte po neusmiljenem asfaltu. Ko se končno popolnoma zaustavimo, je najprej le tišina. Šele čez čas opazimo posledice na svojem telesu, kolesu ter občutimo bolečine.

Zgodba je najbrž poznana vsem kolesarjem z nekoliko daljšim stažem. Ne glede na to, kako previdni smo, se padcem nikoli ne uspemo povsem izogniti. Kolo je pač iznajdba, ki je popolnoma podrejena zakonom fizike. Že otrok pa ve, da kadar izgubimo ravnotežje… pademo! Kolesar, ki še nikoli ni padel pa najbrž ni pravi kolesar!
V zadnjem času sem bil sam priča nekaterim padcem tako običajnih kot ležečih kolesarjev. Lahko rečem, da gre za popolnoma drugačno “mehaniko padcev”. Razlika v poziciji telesa ter oddaljenosti od tal je odločilna. cel članek

























Pokleknemo na eno nogo ter se udobno namestimo. Boke spustimo čim nižje, kot bi želeli sesti na tla. S trupom se naslonimo na koleno stojne noge ter ga potisnemo naprej. Začutimo raztezanje meč. Vajo ponovimo še za nasprotno nogo. 





