Bilo je potovanje po Peruju. Ekvatorialno sonce, sedem popotnikov in Motokarji – hrupni trikolesniki s streho. V družbi sem bil edini predstavnik tehnične stroke, zato sem bil najbolj navdušen prav nad slednjimi. Ni mi šlo iz glave zakaj morajo biti tako glasni. Zakaj se iz njih tako kadi. Skoraj nevede sem iskal ideje, rešitve in kmalu se mi je pod vplivom vročega sonca in novega okolja, v glavi naslikalo kolo. Ne zgolj navadno kolo, temveč Solarno električno kolo.

motokargoingsolar3

Po prihodu domov se je začelo zares. Najprej nakup ležečega trikolesa in prvi testni kilometri. Ter nato, hmm, intenzivno surfanje in iskanje ustreznih komponent. Bil je izziv, res izziv najti komponente, ki bodo med seboj kompatibilne. Naročal sem jih tako rekoč iz vseh koncev sveta. Najprej baterija, nato elektromotor iz Kitajske, potovalni računalnik iz Kanade, solarni regulator iz Amerike, sončne celice iz Anglije. Ko je vse skupaj prispelo, mi je družinski prijatelj pomagal sestaviti ogrodje in nosila za baterijo ter solarni modul. Kolo je iz dneva v dan dobivalo popolnejšo obliko. Napeljal sem elektriko, dodal stikala za luči in vžig. Kmalu sem bil pripravljen na prve kilometre in bilo je noro, kar naenkrat mi ni bilo treba poganjati. Kolo je šlo samo od sebe, zgolj s pritiskom na plin. cel članek

Tone se od konca letošnjega aprila potepa s kolesom po Ameriki. Do tega dne je premagal že skoraj 4.000km in trenutno se nahaja nekje v Skalnem gorovju.

“Sem se pa veselil jutra, saj sem ves čas pogledoval proti zahodu, kdaj se bo pokazalo Skalno gorovje. Počutil sem se spet kot otrok, ko sem šel na morje (v kolonijo) in vem, kako smo kričali od navdušenja, ko smo na Črnem kalu zagledali morje.

Podobno sem zjutraj gledal proti oblakom in večkrat se mi je zazdelo, da že nekaj vidim. Ko pa sem na neki komaj sluteni temni gmoti videl tudi bele lise, sem vedel, da so tam. In potem so bile vedno bolj vidne, vedno večje in neko posebno spoštljivost sem čutil ob tem. In veliko pričakovanje. Po dolgih dneh, celo tednih bo to velika sprememba, saj sem se že malo naveličal dirk po ravninah.”

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

“V Canon Cityju sem našel dobro italijansko restavracijo (hm, že vsaj dva dni nisem jedel hamburgerja in pomfrija), v neki izložbi pa sem našel nekaj informacij o zgodovini tega mesta. Večinoma je povezana z rudarjenjem (zlato, srebro, premog in drugo). Sem so prihajali najprej rudarji z britanskih otokov, kasneje so prišli srečo iskat še drugi, med njimi so omenjeni tudi Slovenci (zanimivo, ne Jugoslovani). cel članek

Ko besede niti niso potrebne… Brave Lemming je pripravil nekaj krasnih video posnetkov iz svoje kolesarske poti. Izpostavil bi tega skozi Uzbekistan, kjer je kolesaril v družbi ležečega kolesarja Jacquesa. Jack je na kolesu Nazca Pioneer prekolesaril vse od Pariza do Honkonga.

Spodnji video posnetek je nastal po večmesečni zamudi in popotnik je v opravičilo zapisal: “Verjetno ste opazili, da strani nisem posodobil že več mesecev. Pogosto sem pomislil, da bi bilo lepo napisati nekaj o pripetljajih na poti, a preprosto nisem našel časa za to. Ne, da nisem imel časa. Še zdaleč ne. Ure in ure sem prebil leže v travi in opazoval pokrajino ali zvezde, govoril z ljudmi, ki sem jih srečal na poti,… Lahko bi rekli, da uživam v potovanju brez kakšrnihkoli obveznosti. Brez razmišljanja, da čas beži. Preprosto uživam v trenutku…”

cel članek

Gökben (Turčija 1985) in Nicolas (Francija 1984) se letos aprila podajata na 4-letno kolesarsko potepanje po svetu. Po krajših izletih skozi Turčijo, Madžarsko in Gruzijo, sta se odločila izvesti nekaj večjega. In to z ležečimi kolesi Azub. Projekt sta poimenovala Frogs on Wheels.

V načrtu imata prekolesariti cca 50.000km v razponu štirih let:

  • Evropa, od aprila do novembra 2014 (v Turčiji bosta preživela cca 3 zimske mesece)
  • Azija, od marca 2015 do junija 2012
  • Oceanija, od julija 2016 do aprila 2017 (vmes bosta tudi delala za dodatne finance)
  • Južna Amerika, od maja 2017 do aprila 2018

Spletna stran je v angleškem, francoskem in turškem jeziku. Upam, da bosta uspela tudi na poti objavljati v angleščini, ker ju bo zagotovo zanimivo spremljati. Glede na to, da ju načrtovana pot vodi skozi Slovenijo, sem ju že povabil na prenočitev k sebi in mogoče na kakšen dan ali dva skupnega potepanja… cel članek

22. septembra 2013 sta Valérie in Alexys na jugu Francije (Avignon), sedla na svoja nova ležeča tricikla Azub in se s psom podala proti severu. Vse do Ženeve v Švici, sta sledila kolesarski stezi Via Rhôna, ki kot že ime pove, poteka vzdolž reke Rhône.

Kar me je posebej pritegnilo, je velik kuža, ki ju spremlja in pa dve ogromni prikolici. Alexys za seboj vleče prikolico za psa Boyda, Valérie pa – v največji kolesarski prikolici kar sem jih kdaj videl – očitno vso njuno prtljago.

potepanje z ležečimi tricikli in psom

Valérie in Alexys nista športnika in pred samim potovanjem tudi nista naredila nobenih fizičnih priprav. Kot si lahko predstavljamo, je bil njun začetek precej težak, kar tudi sama priznata:

Ker se nikoli nisva ukvarjala z nobenim športom, je bil začetek… hmmm… precej težak, bi se lahko reklo. Še posebej zato, ker s seboj vlečeva toliko prtljage. Alexys vleče za sabo 100-105kg (vključno s psom), jaz pa 80-85kg (brez da štejem kolesi in naju). No, to je bilo težko!

cel članek

Francoska družina s štirimi malčki na kolesarskem potepanju po severni in južni Ameriki:

kolesarjenje z družino

Kolesarili so na dveh tandemih Hase Pino in s prikolico Trets, ki je hkrati lahko tudi samostojen tricikel. Spletna stran je žal v Francoščini in še precej nepregledna, cel članek

Seth McBride je po smučarski nesreči obsedel na invalidskem vozičku. Njegova diagnoza je tetraplegik C7. Zaradi močne želje po gibanju, se je odločil za ročno kolesarjenje in je svoje prve kilometre prekolesaril doma, tedaj še na Aljaski.

Ko se je prvič podal na cesto, ni uspel prevoziti niti dva kilometra. Bil je počasnejši, kot tekač na ravnini. Potreben je bil izreden napor, da je premagal nadvse položen klanec, dolg nič več kot 100 metrov. A, ko je gravitacija na poti domov – pa čeprav zgolj za nekaj trenutkov – delovala njemu v prid, je občutil kanček vznemirjenja. Pridobil je dovolj hitrosti, da je hlačnica zaplapolala in je občutil veter v laseh.

I picked up enough speed for the wind to rustle my pant legs and blow my hair back, and as I glided to my house I felt I’d just caught a glimpse of a long lost friend.

Pravi, da ga je med drsenjem k hiši prevzel občutek, kot bi za trenutek ugledal dolgo izgubljenega prijatelja. To mu je seveda dalo moči, da se je znova in znova vračal nazaj na kolo in se prebijal na vrh klancev, s katerih se je lahko potem spuščal kolikor hitro je šlo.

kolesarjenje po Irski z ročnim kolesom

Septembra 2009 je z dekletom (Kelly) kolesaril po Irski, kjer sta v enem mesecu premagala skoraj 650 kilometrov. Bila je to zelo naporna, a nepozabna pustolovščina, ki te ne pusti ravnodušnega in ni bilo dolgo, da sta začela razmišljati o naslednjem podvigu: The long road south. cel članek

Rečeno nama je bilo, da nikoli ne bova prekolesarila tega prelaza. Najin vodič, Samdrup je zgolj zmajal z glavo in dejal: “Kako lahko dva invalida premagata 117 serpentin na višini 5.200m?”

Stavil sem 20 Yuanov, da nama bo uspelo, ampak sem bil kljub temu precej zaskrbljen. In zgodbe o mladih kolesarjih, ki so obupali na polovici vzpona, niso nič pripomogle k najini samozavesti. Prelaz Pang La bo vsekakor najtežji del najine poti. Kar streslo me je bo misli, da se bova na njem preizkusila jutri navsezgodaj.

s tricikli po Tibetu

V vlogi za vizo sva za najin obisk navedla, da greva na poročno potovanje opazovati ptice, obiskati Veliki Zid, si ogledati peščene vojščake. V resnici pa sva se podajala na cca 1100km dolgo pot s kolesi od Lhase v Tibetu, preko Mount Everesta do Kathmanduja v Nepalu. Slednji je bil predvsem Carolina želja, jaz sem si kot nekdanji alpinist (plezanje je bilo moje življenje), želel predvsem videti Mount Everest.

Že v zgodnjih letih sem pustil “pravo” službo z namenom osvajati vrhove Himalaje, Patagonije in Bafinovega otoka. A je leta 1998 na plezanju v Tasmaniji, moje življenje spremenil kamen, ki me je zadel v glavo in posledično velika izguba krvi, ker je reševanje trajalo cel dan. S paralizo desne strani telesa sem se za eno leto znašel v bolnišnici, kjer sem se moral ponovno naučiti hoditi, govoriti in oblačiti. cel članek

Igor Bilek trenutno kolesari z ležečim kolesom Azub MAX, nekje po Avstraliji, na obali Indijskega oceana. Januarja letos je svojo pot pričel v Sydney-u in jo od tam, brez natančno začrtane poti, mahnil proti severu.

Igor Bilek na lezikolesu Azub MAX

Raziskovanje in dogodivščine so vsekakor med očitnimi razlogi za takšno potovanje, ampak si je Igor želel še nekaj več:

  • živeti preprosto življenje v tesnem stiku z naravo
  • spoznati se s Permakulturo in si pridobiti izkušnje o tem načinu življenja
  • spoznati Avstralijo in njene prebivalce
  • raziskati in izzvati svoje fizične in psihološke zmožnosti
  • promovirati in zbirati sredstva za projekt Bikes for Humanity

Živeti na cesti, spoznavati nove ljudi, občutiti zemljo in premikati lastne meje, je točno to kar si trenutno želim v življenju in dejansko živim svoje sanje. Upam, da bo prebiranje mojega pisanja vzpodbudilo še koga, da si bo poiskal svoje sanje in se odločil za prve korake k njihovi realizaciji. cel članek