Francozinja Anne DUSSERT je učiteljica na srednji šoli v majhnem mestecu sredi Francoskih Alp. Navdušena je nad potovanjem, kolesarjenjem, fotografijo in nad vsem kar je povezano z gorami. Njeno prvo srečanje s Himalajskim visokim platojem leta 2005 jo je tako prevzelo, da se je ponovno vrnila leta 2007 in pozimi 2008 na krajše potepanje na območju Lhase. Prvi 5000 metrski prelazi, močna čustva,… Poleti leta 2008 je obiskala Inidijski del Himalaje, kjer se je s kolesom in peš potepala po predelih Spiti in Laddakh.

Vse te pretekle izkušnje so jo vodile do novega cilja: preko Himalaje na treh kolesih. Lani je s triciklom ICE ponovno obiskala Ladakh za krajše testno potovanje in po slikah sodeč je moralo biti enkratno!

Okvirni kolendar podviga Preko Himalaje na treh kolesih:

• Pamir: julij – avgust 2010
• severni Karakorum: avgust – september 2010
• Kashgar – Lhasa: september – oktober 2010
• cesta prijateljstva: november 2010
• Nepal: december 2010
• Sikkim: januar 2011

Na Anini spletni strani boste polek krasnih fotografij našli tudi nekaj zanimivih video posnetkov potovanja s triciklom. “Kdo pravi, da tricikel ni za slabe ceste? Na dveh kolesih bi se že nič koliko krat znašla na tleh!”

Še nekaj fotografij prečudovite pokrajine:

Anne DUSSERT vsekakor čaka zanimivo leto in glede na njen blog, mislim da bomo marsikaj zanimivega lahko tudi prebrali. Srečno pot!

David je s kolesom že prečkal Kanado, prekolesaril od Aten do Nordkappa, dva krat uspešno zaključil brevet Paris-Brest-Paris in letos je tej zbirki potepanj dodal še kolesarjenje po znameniti in strahvzbujajoči Dempster Higway. Pravi, da so ga breveti spremenili v nemogočega sopotnika in tako zmeraj potuje kar sam.

V 35. dneh (30. julij – 2. september 2009) je prekolesaril 3,224km

Njegov potopis s krasnimi fotografijami boste našli na spletni strani CrazyGuyOnaBike.

Ko je Giraldo svojim učencem omenil, da se bo s kolesom opdravil čez Ameriko, so ga ti vprašali: “Zakaj ravno s kolesom? Iz kakšnega razloga, za kakšen namen?”

“Vzrokov je pravzaprav več – tako preprostih, kot bolj kompleksnih. Kot športniku, mi je v veselje že sama vožnja. Kot raziskovalec bom užival v mnogih odkritjih. Kot pisatelju, mi takšna izkušnja omogoča deliti zgodbo z drugimi. Kot študent antropologije (nauk o človeku) si bom s to potjo pomagal gasiti mojo neskončno željo po znanju. Kot učitelju zgodovine, mi bo to prečkanje pripomoglo k boljšemu razumevanju razvoja našega naroda. Iz prve roke bom priča življenju preprostih in izrednih Američanov. Najpomembnejši vzrok pa pripada vzgojitelju v meni. Svojim bivšim, trenutnim in prihodnjim učencem želim predati lekcijo o nameri. Želim jih naučiti pomena ustvariti si cilje v življenju. Cilje, ki nekaj pomenijo. In jim skozi vzgled pokazati kako se nanje temeljito pripraviti in delati na tem skozi čas, da se ti cilji tudi dosežejo. Moj namen je učencem dokazati neverjetno moč idej prepletenih s surovo silo človeških dejanj. Ideje lahko z našimi dejanji postanejo realnost. Kar v življenju dosežemo, je v veliki meri rezultat naše lastne volje in predanosti.”

“We are what we repeatedly do. Excellence is not a single act, it is a habit.” – Aristotel

“Vse preveč let je bilo zapravljenih v peklenski dirki poslovnega sveta. Preveč življenja je bilo preživetega v naglici. V času, ko sem postal učitelj in kmalu za tem, ko sem se preselil v Weston, je moj stari Mercedez povsem odpovedal. Kar se je takrat zdelo kot velika smola, je bila pravzaprav božja roka previdnosti, ki je spremenila mojo življensko pot. Finančno suh sem bil postavljen pred dejstvo: peš ali kolo je postalo pomembno vprašanje. A je ta težava s seboj prinesla presenečenje in veliko veselje, ko sem odkril svojo skrito strast po kolesarjenju. Več let smo s hčerkama uživali v enkratnih trenutkih na kolesih, na poti med domom in šolo, kjer sta bile učenki, jaz pa učitelj. Kolesarjenje je izboljšalo moje razpoloženje, ker me je upočasnilo in mi dalo dodaten neprecenljiv čas, ki sem ga preživel z mojima krasnima puncama.”

“Postati učitelj je bila najboljša odločitev v mojem življenju. In vse življenske izkušnje so se izkazale kot neprecenljive v procesu izobraževanja mladih nadobudnežev. Do tretjega leta poučevanja sem postal povsem prepričan, da je John Ruskin poklic učitelja resnično dobro opisal z besedami: “Education…is a painful, continual and difficult work to be done in kindness, by watching, by warning… by praise, but above all — by example.”“

“Brez dvoma je ravno vzgled tisti, ki resnično šteje. Kitajsko-Ameriški učenec mi je enkrat dal še dodaten dokaz. Povedal mi je pregovor njihove veličastne kulture, ki o izobraževanju pravi: “Tell me, I will forget. Show me, I might remember. Involve me, I will learn.”“

Vse to je Giralda privedlo do odločitve, da je 6. junija 2009 pričel svojo 70 dnevno pot čez Ameriko, dolgo približno 8.000km. Ta njegova strehca sploh ni slaba ideja. Jaz bi se sicer znebil prednjega pleksi stekla, da bi me svež vetrič lahko hladil, ampak zaščita pred soncem je pa vsekakor dobrodošla.

Kot pravi Chris Breier na svoji spletni strani: “Ni toliko pomembno kam greš, ampak kje se ustaviš!”

“Čez dvajset let boš bolj razočaran nad tem kar nisi storil, kot nad tem česar si se lotil. Zato sprosti jadra, ujemi veter in odpluj iz varnega pristanišča.”

“Nekega dne se boš moral odločiti za kletko ali prostost. Za to kar je zmeraj bilo ali za nekaj kar lahko sicer še odkriješ.”

Chris Breier je od letošnjega maja s triciklom (Pirol Trike “Globi”) na pet mesečnem potepu po Aljaski in Kanadi. Na potovanju želi obdržati popolno svobodo in pozabiti na čas. Zato razen osnovne smeri Aljaska in Yukon, nima nobenih začrtanih poti in se za vse odloča sproti. Ne misli postavljati nobenih rekordov in če mu bo kje izredno všeč, se bo tam ustavil za toliko časa, dokler se mu ne bo zahotelo, da bi jo mahnil naprej.

In če mu ne uspe prekolesariti celotne poti, ne bo noben problem. Bo pač naslednje leto nadaljeval,… Trdno je namreč odločen, da mora biti letošnja expedicija s triciklom v prvi vrsti zabava. In, da se mu nikomur ni potrebno dokazovati. Potuje zato, da je na poti in ne zato, da bi videl čim več, ampak da bi to, kar bo obiskal, tudi resnično doživel.

To je Chrisova prva daljša ekspedicija s kolesom. Njegovo razmišljanje mi je izredno všeč in moram priznati, da včasih sam kar prehitro pozabim zakaj sem rad na kolesu… Nizek dirkalnik Fuego me kar sili v neko hitrost – no kaj je hitrost je spet relativno Ampak se mi zdi, da bi moral več krat sest na kolo in ne toliko tiščati na gonilke… Zmeraj rad povdarim, da nimam dirkalnika zato, da bi drvel, ampak zato, ker se na njem super počutim. Očitno bom moral sam sebi bolje prisluhnit…

K gornji Chrisovi misli, bi glede kolesarskih potovanj dodal še to, da je potrebno izbirati stranske poti, ker ni toliko pomemben cilj, kamor si namenjen, kot pot po kateri se boš tja pripeljal. In pa seveda kje se na tej poti ustaviš, saj imaš ravno na stranskih poteh več razlogov za to. Ob tem sem se spomnil na Robertovo misel:

“I couldn’t help but think that it is indeed more worthwhile taking the road less traveled. You are sure to suffer, hurt, curse and get frustrated. But in the end you’ll always come out the other end with more than a tale. You’ll have spot in your memory that will always take your breath away every time you revisit it.”

Konec leta 1999, sta Chris Hatherly in Tim Cope daleč od rodne Avstralije, razmišljala o skupnem kolesarskem podvigu preko Rusije do Pekinga. Oba sta študij obesila na klin in pred njima so se razprostirali gozdovi Sibirije, puščava Gobi v Mongoliji in daleč vstran Kitajska. Nista se preveč obremenjevala s podrobnostmi, vedela sta zgolj, da bo takšna pot trajala 12-18 mesecev in da jima prihranki omogočajo razkošje 3$ (avstralskih) na dan.

Tim se spominja: “Prevel me je občutek negotovosti: Nikoli še nisem kolesaril z ležečim kolesom; hkrati pa ne vem, če ni ta podvig preveč za naju.”

Štirinajst mesecev in 10,000km kasneje sta prikolesarila na trg Tiananmen. Od dne, ko sta zapustila majhno mestece Petrozavodsk sta se soočila z zmrzaljo, premagala sta 1000km dolgo razdaljo vzdolž najbolj odročne železniške proge na svetu, se prebila skozi puščavo Gobi in bila celo aretirana na Kitajskem. Sta pa vzdolž poti naletela na številne lokalne prebivalce in imela privilegij spoznati njihov vsakdan. Baba Galya ju je vzela v svoj dom za 10 dni med hudo zmrzaljo, Chuginovi v Sibiriji so jima priskočili na pomoč pri popravilu osi in nomadi v Mongoliji so ju povabili v njihove mobilne domove z odprtimi rokami. Kljub številnim težavam, sta se vsak večer pred zasluženim počitkom zavedala, da dejansko živita svoje sanje in ne le zgolj govorita o njih ob vrču piva.

Dodatne informacije o podvigu in o knjigi, ter dokumentarcu, ki sta ga posnela, dobite na Timovi spletni strani. Spodaj pa še skica povsem opremljenega ležečkota:

Skupina štirih prijateljev (Remko, Erik, Sebastian in Thomas) se je 10. julija 2007 odpravila na 10.000km dolgo pot po Avstraliji in Novi Zelandiji. Za svoj podvig so si izbrali ležeča kolesa Nazca Fuego. Izbira je še posebej zanimiva zato, ker gre za nizek dirkalnik, ki v osnovi ni namenjen potovanju, ampak je zaradi udobja kar pogosto uporabljen ravno v takšne namene. Posledično je lani proizvajalec v svojem programu Fuego opreme, ponudil močnejši prtljažnik, ki dovoljuje nekaj več prtljage. Če moja osebna izbira za potovanja ne bi bil tricikel ICE Q, bi vsekakor tudi sam izbral kolo Nazca Fuego.

Za svoj kolesarski podvig so planirali 6 mesecev kolesarjenja ob obali Avstralije in 2 meseca po Novi Zelandiji. Dejanski posnetek poti lahko dobite v .kml obliki.

Kot rezultat njihove pustolovščine, lahko na blogu najdete krasno zbirko fotografij, ki je res vredna ogleda!

Steven je pred kratkim nabavil tricikel Trice Qnt in pričel pisati blog, na katerem lahko preberete tudi kako in zakaj je prišel do te odločitve in kakšni so njegovi prvi vtisi na triciklu.

“Ko UPS kurir ni odprl zadnjih vrat, ampak je paket potegnil kar skozi stranska, sem bil nekoliko šokiran. Pravzaprav, sem bil zaskrbljen. Ali niso česa pozabili? Ali niso pozabili skoraj vsega? Ta škatla je tako majhna. Resnično majhna. Ampak v škatli je bilo vse. Dobro zapakirano, zavito v vrečke za varen transport.”

Steven-ovi prvi vtisi: “Izredno sem zadovoljen s svojim nakupom. Res priporočam Trice Qnt vsakomur, ki razmišlja o ležečem triciklu. Komponente so visoke kvalitete in pri sestavi ni težav. Občutek na triciklu je enkraten. Za ceno boste pri ICE-u dobili več, kot pri konkurenci kar je poznam.”

In kako je sploh prišel tako daleč, da se je pričel spogledovati s triciklom? “Uživam v naravi na kolesu, peš in na motorju. Z leti pa sem zaradi bolečin na kolesu (dreveneče roke, bolečine v križu in vratu) nekako zanemaril kolesarjenje. Bil je že čas za spremembo, a nisem vedel pravzaprav za kakšno… Nekega dne sem na poti ugledal znak za kolesarsko trgovino, ki prodaja ležeča kolesa. Videl sem že takšna kolesa na cesti – pravzaprav jih je zmeraj več – celo pomislil sem, kako bi bilo kolesariti s takšnim kolesom, ampak nikoli nisem poskusil ali se odločil raziskati. Tokrat sem se odločil, da se ustavim in si jih pobliže ogledam.”

Jože Marolt je lansko pomlad in poletje (18.4.08 – 15.7.08) s triciklom kolesaril po Ameriki. Kar nekaj nas je že nestrpno pričakovalo njegov potopis, saj se je odpravil na pot zase in za svojo dušo. In takšni popotniki so zame pravi popotniki! Pred kratkim je Jože praznoval svoj 70. rojstni dan in sodeč po najinih pogovorih, to vsekakor ni bilo zadnje potovanje, ki ga je prekolesaril s svojo Rozinanto (triciklom Greenspeed)!

In predstavljam vam Jožetov popotniški blog:

Jaz zase vem, da bom naslednje dni prebiral njegove besede in ne bom izpustil nobene prigode, ki jo je zabeležil na svojem blogu. Jože pa je glede obiska njegove strani malo skeptičen in pravi:

“V resnici pa še ni zaključen, vanj sem zmetal kopico podatkov in dogodkov, občasno pa še vedno kaj dodajam in popravljam, ker se vsega pri pisanju nisem mogel spomniti. Nisem pa uspel preveriti slovnice, tudi nisem Cankar, ki bi to znal bolj umetniško povedati. Sicer pa je vseeno, kdo pa bo to moje žlobudranje sploh čital?”

Pokažimo mu, da nas bo kar nekaj takšnih, ki bomo z veseljem prebrali kar ima za povedati. In da si želimo podobnih potopisov tudi v prihodnje. Jože, zdaj ko si nam pokazal kaj zmoreš, se nas ne boš tako zlahka rešil Bo treba potovati in pisati tudi v prihodnje!

In še citat iz njegovega bloga:

“Nikoli mi ni bilo dolgčas, čeprav sem vozil sam. V tem je pravzaprav določena prednost. Če potuješ sam, si popolnoma svoboden, potovanje je hitrejše kot v skupini. Ustaviš se kjerkoli in kadarkoli, vse prilagajaš svojim zmožnostim. Vožnja s kolesom je ravno prav hitra, več vidiš, bolj si v stiku z ljudmi. Če imaš spalno vrečo, si neodvisen od dragega prenočevanja v motelih, pa tudi le-ti niso postavljeni v razdaljah, ki jih dnevno prevoziš. Rezervacije niso potrebne. Avto pa je prehiter, ne smeš se ustavljati kjerkoli, polno je drugih omejitev.

Če želiš živeti dolgočasno in konvencionalno življenje, vse dneve delati za nekoga drugega, večere preživljati v gledanju televizije, ob vikendih kositi travo, zaslužek pa zapravljati za nakupe enih in drugih reči, potem Thoreau ni zate.”

Kolega ležeči kolesar, Robert Thomson je zaključil svojo pot. V veselje mi je bilo kolesariti z njim po našem prečudovitem Krasu in v čast, da me je sprejel v svojo družbo. Na spletni strani Lost Laowai je bil objavljen intervju, ki se mi zdi izredno zanimiv in ga zato tudi objavljam. Prevedla ga je prijateljica Marina Vahen.

Ko se je Novozelandec Rob Thomson minulo nedeljo (28.9.2008) na rolki pripeljal na šanghajski Ljudski trg, ga je pričakalo presenetljivo malo pompa. Niso ga pričakali mediji, prijatelji ali družina, da bi mu čestitali. Samoten zaključek neverjetnega potovanja.

Naključnemu Kitajcu, ki ga je Rob prosil, da ga fotografira in tako ovekoveči ta trenutek, se ni niti sanjalo, da je Thomson pravkar zaključil odisejo, s katero je podrl svetovni rekord. V 462 dneh je namreč sam in brez kakršnekoli pomoči na dolgi rolki prepotoval neverjetnih 12.000 kilometrov čez Evropo, Severno Ameriko in Kitajsko.

Rob je pred vrnitvijo v rodno Novo Zelandijo med nekajdnevnim počitkom v Šanghaju prijazno odgovoril na nekaj Lost Laowajovih vprašanj.

Lost Laowai: Začniva pri koncu – zakaj si za končni cilj svojega nenavadnega potovanja izbral prav Šanghaj?

Rob Thomson: Razlaga konca se pravzaprav začne na začetku …

Ob samem začetku potovanja, torej julija 2006, sem nameraval prekolesariti pot od Japonske do Anglije. Ta bi me peljala čez visoko tadžikistansko planoto Pamir, najzahodnejšo raven »strehe sveta«. Moj sorazmerno pozen odhod z Japonske je določil, da moram preskočiti celotno kolesarjenje po Kitajski, če želim do tadžikistanskih prelazov prispeti pred zimo. Temperature na planoti Pamir, ki se dviga do čez 4000 metrov nadmorske višine, se tedaj spustijo do pod minus 50 stopinj Celzija. Temu sem se izognil tako, da sem Kitajsko prepotoval z vlakom in vožnjo s kolesom nadaljeval iz Urumqija v Xinjiangu.

Zdaj pa skočimo skoraj dve leti naprej v začetek leta 2008. Z rolko sem potoval od vzhoda na zahod čez ZDA. Bil sem približno na pol poti, mislim, da nekje v Texasu. Zdelo se mi je prezgodaj, da bi svoje potovanje končal na zahodni obali ZDA. Prepričan sem bil, da imam v sebi še nekaj energije. Pretehtal sem nekaj možnosti, preden sem se odločil, da se odpravim nazaj na Kitajsko in dokončam svoje tamkajšnje »nedokončane posle« tako, da predel, ki sem ga na začetku potovanja prepotoval z vlakom, prevozim z rolko.

Zaradi prevladujoče smeri vetra sem sklenil, da bom z rolko prepotoval Kitajsko z zahoda proti vzhodu. Kot zadnji podvig na svojem potovanju okoli sveta sem se odločil začeti na kazahstanski meji na severozahodu Kitajske in kreniti vzhodno proti Šanghaju, teoretično z vetrom v hrbtu.

Zaradi ogromno čelnega vetra zdaj niti približno več ne verjamem v podatke o prevladujočih smereh vetra.

preberi cel članek »

Bernward Elsel (28) iz Nemčije, se je odločil za zelo zanimiv način potovanja s kolesom. Za svojo pot preko Evrope, do skrajnega juga Afrike, si je izbral ležeči tandem in na poti menjuje drugega kolesarja. Do sedaj je zamenjal že več kot deset sopotnikov.