Bralci portala zagotovo že poznate Marijo Kozin, hkrati pa veste, da o njej in njenih potepanjih s kolesom, ni možno veliko prebrati. Na enem izmed srečanj družine Ležečkovih, smo imeli privilegij slišati njeno zgodbo v živo, a kot Marija rada reče, zaradi svoje poti ni junakinja, je povsem navadno dekle, ki uživa na kolesu. Pa prisluhnimo njenemu razmišljanju o kolesih:
Bilo je pred leti, malce bolj natančno pred dobrim stoletjem. Pisalo se je obdobje pred industrijsko revolucijo in pri razvoju kolesa, kot prevoznega sredstva, so se dogajale neslutene spremembe. Kolo je postajalo vedno bolj vodljivo, udobno, ter posledično tudi vse bolj privlačno za širše množice. V samem začetku je kolo odprlo prej neslutene poti novi uporabi. Mad drugim je služilo transportu posameznika z nekaj torbami od točke A do točke B. Kolo nikoli ni bilo del prestiža. Od vsega začetka so si ga lahko privoščili pripadniki vseh slojev družbe.
Nemalo posameznikov me pozna zaradi poti, ki se je zgodila pred leti. In nemalo le-teh me dandanes sprašuje, če še vedno kolesarim. Večina od njih pričakuje odgovor: “ja še vedno redno kolesarim”. Če se izrazim po novodobno, bi poleg morala navesti še podatke: kakšno kolo imam, kakšen utrip, kakšen naklon imajo klanci, itd… Kolesarjenje v obliki športa in rekreacije. In nemalokrat se znajdem v zadregi, ko po resnici povem, da števca na kolesu načeloma nimam, da mi za vse svoje potepe tu in tam še vedno služita kolesi, ki sta me pripeljali, prvo do Pekinga ter drugo potem domov. Ter da mi enega izmed lepših potepov predstavlja kolesarski izlet iz domače Škofje Loke, čez polje do Kranja v družbi mame. Torej kaj meni pomeni kolo? cel članek
. Na strani sem naletel na lepo misel, vredno izpostavitve:
