Ko besede niti niso potrebne… Brave Lemming je pripravil nekaj krasnih video posnetkov iz svoje kolesarske poti. Izpostavil bi tega skozi Uzbekistan, kjer je kolesaril v družbi ležečega kolesarja Jacquesa. Jack je na kolesu Nazca Pioneer prekolesaril vse od Pariza do Honkonga.

Spodnji video posnetek je nastal po večmesečni zamudi in popotnik je v opravičilo zapisal: “Verjetno ste opazili, da strani nisem posodobil že več mesecev. Pogosto sem pomislil, da bi bilo lepo napisati nekaj o pripetljajih na poti, a preprosto nisem našel časa za to. Ne, da nisem imel časa. Še zdaleč ne. Ure in ure sem prebil leže v travi in opazoval pokrajino ali zvezde, govoril z ljudmi, ki sem jih srečal na poti,… Lahko bi rekli, da uživam v potovanju brez kakšrnihkoli obveznosti. Brez razmišljanja, da čas beži. Preprosto uživam v trenutku…”

cel članek

Gökben (Turčija 1985) in Nicolas (Francija 1984) se letos aprila podajata na 4-letno kolesarsko potepanje po svetu. Po krajših izletih skozi Turčijo, Madžarsko in Gruzijo, sta se odločila izvesti nekaj večjega. In to z ležečimi kolesi Azub. Projekt sta poimenovala Frogs on Wheels.

V načrtu imata prekolesariti cca 50.000km v razponu štirih let:

  • Evropa, od aprila do novembra 2014 (v Turčiji bosta preživela cca 3 zimske mesece)
  • Azija, od marca 2015 do junija 2012
  • Oceanija, od julija 2016 do aprila 2017 (vmes bosta tudi delala za dodatne finance)
  • Južna Amerika, od maja 2017 do aprila 2018

Spletna stran je v angleškem, francoskem in turškem jeziku. Upam, da bosta uspela tudi na poti objavljati v angleščini, ker ju bo zagotovo zanimivo spremljati. Glede na to, da ju načrtovana pot vodi skozi Slovenijo, sem ju že povabil na prenočitev k sebi in mogoče na kakšen dan ali dva skupnega potepanja… cel članek

22. septembra 2013 sta Valérie in Alexys na jugu Francije (Avignon), sedla na svoja nova ležeča tricikla Azub in se s psom podala proti severu. Vse do Ženeve v Švici, sta sledila kolesarski stezi Via Rhôna, ki kot že ime pove, poteka vzdolž reke Rhône.

Kar me je posebej pritegnilo, je velik kuža, ki ju spremlja in pa dve ogromni prikolici. Alexys za seboj vleče prikolico za psa Boyda, Valérie pa – v največji kolesarski prikolici kar sem jih kdaj videl – očitno vso njuno prtljago.

potepanje z ležečimi tricikli in psom

Valérie in Alexys nista športnika in pred samim potovanjem tudi nista naredila nobenih fizičnih priprav. Kot si lahko predstavljamo, je bil njun začetek precej težak, kar tudi sama priznata:

Ker se nikoli nisva ukvarjala z nobenim športom, je bil začetek… hmmm… precej težak, bi se lahko reklo. Še posebej zato, ker s seboj vlečeva toliko prtljage. Alexys vleče za sabo 100-105kg (vključno s psom), jaz pa 80-85kg (brez da štejem kolesi in naju). No, to je bilo težko!

cel članek

Francoska družina s štirimi malčki na kolesarskem potepanju po severni in južni Ameriki:

kolesarjenje z družino

Kolesarili so na dveh tandemih Hase Pino in s prikolico Trets, ki je hkrati lahko tudi samostojen tricikel. Spletna stran je žal v Francoščini in še precej nepregledna, cel članek

Seth McBride je po smučarski nesreči obsedel na invalidskem vozičku. Njegova diagnoza je tetraplegik C7. Zaradi močne želje po gibanju, se je odločil za ročno kolesarjenje in je svoje prve kilometre prekolesaril doma, tedaj še na Aljaski.

Ko se je prvič podal na cesto, ni uspel prevoziti niti dva kilometra. Bil je počasnejši, kot tekač na ravnini. Potreben je bil izreden napor, da je premagal nadvse položen klanec, dolg nič več kot 100 metrov. A, ko je gravitacija na poti domov – pa čeprav zgolj za nekaj trenutkov – delovala njemu v prid, je občutil kanček vznemirjenja. Pridobil je dovolj hitrosti, da je hlačnica zaplapolala in je občutil veter v laseh.

I picked up enough speed for the wind to rustle my pant legs and blow my hair back, and as I glided to my house I felt I’d just caught a glimpse of a long lost friend.

Pravi, da ga je med drsenjem k hiši prevzel občutek, kot bi za trenutek ugledal dolgo izgubljenega prijatelja. To mu je seveda dalo moči, da se je znova in znova vračal nazaj na kolo in se prebijal na vrh klancev, s katerih se je lahko potem spuščal kolikor hitro je šlo.

kolesarjenje po Irski z ročnim kolesom

Septembra 2009 je z dekletom (Kelly) kolesaril po Irski, kjer sta v enem mesecu premagala skoraj 650 kilometrov. Bila je to zelo naporna, a nepozabna pustolovščina, ki te ne pusti ravnodušnega in ni bilo dolgo, da sta začela razmišljati o naslednjem podvigu: The long road south. cel članek

Rečeno nama je bilo, da nikoli ne bova prekolesarila tega prelaza. Najin vodič, Samdrup je zgolj zmajal z glavo in dejal: “Kako lahko dva invalida premagata 117 serpentin na višini 5.200m?”

Stavil sem 20 Yuanov, da nama bo uspelo, ampak sem bil kljub temu precej zaskrbljen. In zgodbe o mladih kolesarjih, ki so obupali na polovici vzpona, niso nič pripomogle k najini samozavesti. Prelaz Pang La bo vsekakor najtežji del najine poti. Kar streslo me je bo misli, da se bova na njem preizkusila jutri navsezgodaj.

s tricikli po Tibetu

V vlogi za vizo sva za najin obisk navedla, da greva na poročno potovanje opazovati ptice, obiskati Veliki Zid, si ogledati peščene vojščake. V resnici pa sva se podajala na cca 1100km dolgo pot s kolesi od Lhase v Tibetu, preko Mount Everesta do Kathmanduja v Nepalu. Slednji je bil predvsem Carolina želja, jaz sem si kot nekdanji alpinist (plezanje je bilo moje življenje), želel predvsem videti Mount Everest.

Že v zgodnjih letih sem pustil “pravo” službo z namenom osvajati vrhove Himalaje, Patagonije in Bafinovega otoka. A je leta 1998 na plezanju v Tasmaniji, moje življenje spremenil kamen, ki me je zadel v glavo in posledično velika izguba krvi, ker je reševanje trajalo cel dan. S paralizo desne strani telesa sem se za eno leto znašel v bolnišnici, kjer sem se moral ponovno naučiti hoditi, govoriti in oblačiti. cel članek

Igor Bilek trenutno kolesari z ležečim kolesom Azub MAX, nekje po Avstraliji, na obali Indijskega oceana. Januarja letos je svojo pot pričel v Sydney-u in jo od tam, brez natančno začrtane poti, mahnil proti severu.

Igor Bilek na lezikolesu Azub MAX

Raziskovanje in dogodivščine so vsekakor med očitnimi razlogi za takšno potovanje, ampak si je Igor želel še nekaj več:

  • živeti preprosto življenje v tesnem stiku z naravo
  • spoznati se s Permakulturo in si pridobiti izkušnje o tem načinu življenja
  • spoznati Avstralijo in njene prebivalce
  • raziskati in izzvati svoje fizične in psihološke zmožnosti
  • promovirati in zbirati sredstva za projekt Bikes for Humanity

Živeti na cesti, spoznavati nove ljudi, občutiti zemljo in premikati lastne meje, je točno to kar si trenutno želim v življenju in dejansko živim svoje sanje. Upam, da bo prebiranje mojega pisanja vzpodbudilo še koga, da si bo poiskal svoje sanje in se odločil za prve korake k njihovi realizaciji. cel članek

Družina Mury iz Francije, se bo od avgusta 2013, s tricikli potepala po Evropi. In kdo so Mury-jevi? Oče Manu, mama Hélène in dva sinova, Malo (2005) ter Léo (2003).

družina na triciklih po Evropi

Kolesarili bodo na dveh Azubovih triciklih T-tris in na Hase Kettwiesel tandemu. Manu je navdušen nad panoramsko fotografijo, kar pomeni, da bomo zagotovo lahko uživali v krasnih fotografijah iz njihovega potepanja.

“Potovanje se prične, ko sprejmemo odločitev za odhod.”

S kolesi po Evropi… Družina z otroci?

Ja, ta projekt je dozoreval že nekaj let. V osnovi je bila ideja nekaj mesecev potovati z avtodomom, odkrivati druge kulture, drug način življenja,… A ujeti v vsakdanji ritem, delo, podzemna,… nekako nismo prišli dlje od sanj. Ampak življenje je polno presenečenj in tako nas je le-to privedlo od sanj k realnosti. Avgusta 2013 se bomo odpravili na 10-12 mesecev dolgo potepanje po Evropi. cel članek

O Chrisu in njegovem prijatelju Timu, ki sta z ležečimi kolesi prečila Sibirijo sem že pisal, a ne vem zakaj takrat nisem objavil video posnetka, ki je kratek predogled 52 minutnega dokumentarnega filma z naslovom “Off the Rails”: 14 mesecev, 10.000km, od Moskve do Pekinga s kolesom.

Jaz bom zaenkrat raje ostal bliže domu, ampak zagotovo je bila to nepozabna izkušnja… Vsekakor vredno ogleda!

In ker za pravo dogodivščino pravzaprav sploh ni pomembno na katerem delu sveta smo ter s kakšnim kolesom potujemo, še nekaj zabavnih prigod, ki jih Vid in David zagotovo ne bosta pozabila. No, ni zmeraj tako nepomembno; predvsem za Vida je bilo – vsaj eno noč – kar pomembno, da je bil na poti z ležečim kolesom… Kako to vem?

Ker jaz pač ne bi bil jaz, če ne bi povprašal po kakšnih zabavnih pripetljajih in nepozabnih trenutkih. Kadarkoli imam priložnost klepetati z nekom, ki je potoval s kolesom, namreč raje prisluhnem raznim prigodam na poti, kot pa geografskemu delu potovanja. Tudi na lastnih potepanjih nikoli nisem polagal pozornosti imenom krajev, ampak me bolj pritegnejo podrobnosti, kot recimo dremanje sred križišča in razprta dlan malin pred nosom, ali pa povsem nov žebelj ob cesti, ki ga nisem pobral,…

Bilo je kar nekaj zanimivih izkušenj. Gledano v celoti predvsem to, da sva vse dni spala kar v divjini, večerjo pa sva si večkrat pripravila iz nalovljenih rib. Mivko iz peščene plaže na kateri sva spala na Rabu pa sva imela vsepovsod, tudi na krožnikih :)

Ob prihodu v Novaljo, ki je dokaj velik kraj, se je ravno pripravljala nevihta. Bilo je temno, švigale so strele, pihal je močan veter; zato sva res hitro začela postavljati šotor. A naslednji dan sva ugotovila, da sva kampirala skoraj na glavni promenadi, praktično v centru mesta, kjer je res veliko ljudi. cel članek