Bilo je pred leti, malce bolj natančno pred dobrim stoletjem. Pisalo se je obdobje pred industrijsko revolucijo in pri razvoju kolesa, kot prevoznega sredstva, so se dogajale neslutene spremembe. Kolo je postajalo vedno bolj vodljivo, udobno, ter posledično tudi vse bolj privlačno za širše množice. V samem začetku je kolo odprlo prej neslutene poti novi uporabi. Mad drugim je služilo transportu posameznika z nekaj torbami od točke A do točke B. Kolo nikoli ni bilo del prestiža. Od vsega začetka so si ga lahko privoščili pripadniki vseh slojev družbe.

Nemalo posameznikov me pozna zaradi poti, ki se je zgodila pred leti. In nemalo le-teh me dandanes sprašuje, če še vedno kolesarim. Večina od njih pričakuje odgovor: “ja še vedno redno kolesarim”. Če se izrazim po novodobno, bi poleg morala navesti še podatke: kakšno kolo imam, kakšen utrip, kakšen naklon imajo klanci, itd… Kolesarjenje v obliki športa in rekreacije. In nemalokrat se znajdem v zadregi, ko po resnici povem, da števca na kolesu načeloma nimam, da mi za vse svoje potepe tu in tam še vedno služita kolesi, ki sta me pripeljali, prvo do Pekinga ter drugo potem domov. Ter da mi enega izmed lepših potepov predstavlja kolesarski izlet iz domače Škofje Loke, čez polje do Kranja v družbi mame. Torej kaj meni pomeni kolo?

Preberi cel članek: Ko ne gre za kolo

udobno po svetu Piše: Peter

Kljub drugačni napovedni zdravnika zaradi Metine operacija, sta v desetih dneh, leže prekolesarila 424km in resnično uživala. Že prvi dan sta priša do zanimive ugotovitve:

Če si dovolj nor in imaš moč, lahko narediš nekaj, kar hodijo ljudje občudovat še stoletja po tvoji smrti. K sreči so posledice te norosti pozitivne za Nemški turistični proračun in za našo radovednost ter zabavo.

V četrtek, 12. avgusta sta si v kraju Nordlingen, zaradi slabe vremenske napovedi, vzela prost dan in se igrala turiste. Rudi se je odločil, da se povzpne na 90m visok cerkveni stolp imenovan Daniel. Malo pod vrhom, na višini 75m je razgledna ploščad oz balkon okrog in okrog zvonika, po katerem se lahko sprehodiš. “Začel sem z vzpenjanjem po 350 stopnicah in na začetku je šlo zelo težko. Prvi del vzpona poteka po enem izmed paralelnih stolpov in to po ozkih polžasto zavitih stopnicah, kjer vidiš samo nekaj stopnic naprej. Že po kakih 50 ali 60 stopnicah se mi je začelo kar vrteti. No, po kakih stotih stopnicah se stopnišče premakne v glavni stolp, kjer se nadaljuje vzpon. Stopnice so me spominjale na starodavno knjižnico iz filma Ime rože.”

udobno po svetu Piše: Peter

Kako se človek znajde na medenih tednih z ležečim kolesom? “Zgodilo se je pred leti na karnevalu. Dekle oblečeno kot hippie, fant v stilu “Tour de France”. Dečko si na zvit način pridobi dekletov elektronski naslov, potem pa jo z uporabo vseh svojih trikov v rokavu, takoj povabi na zmenek. Na četrtem zmenku sta si že kuhala čaj na vrhu gore Hármashatár, na šestem pa sta po več kot 100 prekolesarjenih kilometrih, že vrtela pedala po hribovju Vertes. Ziti je bil tak življenski slog tako všeč, da je raztrgala svojo sezonsko vozovnico za mestni promet in je nikoli ni več kupila. Za transport po mestu namreč uporablja kolo.”

Na njunem 214. zmenku, sta se kot zaročen par, z ležečimi kolesi napotila v Rim. Letos 4. junija sta se poročila in 11. junija sta pričela svoje kolesarsko potovanje okoli sveta. Njuni cilji tega potovanja:

• z lastno močjo prekolesariti več kot 40.000km okoli sveta
• uživati vsako minuto potovanja
• spoznati nove ljudi, njihovo kulturo in uživati v okoliški pokrajini
• videti pravi svet, ne tistega skozi objektiv medijev in ne izza vetrobranskega stekla, ampak od blizu z lastnimi očmi

Zita and Árpi potujeta s kolesi Nazca Gaucho – v potovalni izvedbi, seveda . Na strani sem naletel na lepo misel, vredno izpostavitve:

“A truly happy person is one who can enjoy the scenery while on a detour.“

udobno po svetu Piše: Peter

Kupila si je klasično kolo in pričela kolesariti. A po določenih kilometrih se je njeno telo pričelo pritoževati in pri kolesarjenju nad 30km je že imela težave z zapestji, vratom, rameni in seveda razbolelo zadnjico. Odpravila se je v kolesarsko trgovino, da so ji ustrezno prilagodili kolo, a nič ni pomagalo. Nekje in nekako, povsem po naključju, je odkrila ležeča kolesa in se nikoli več ozrla nazaj. Njen prvi ležečko je bil zložljiv Fold Rush z dolgo medosno razdaljo in vetrobranom (tipično Ameriško). Kar hitro za tem se je spoznala z družino ležečkovih in bila je navdušena nad njihovo povezanostjo in aktivnim kolesarskim življenjem. Ležeče kolo ji je predstavilo povsem nov svet.

Oh my goodness trikes are fun. It’s like riding a high performance go-cart.

Naslednjih nekaj mesecev je nadaljevala s kolesarjenjem v službo in lokalnimi vožnjami. Vse dokler ni bilo potrebe po premagovanju klancev ji je šlo odlično. A sanjala je o kolesarskih potovanjih in se zavedala, da bo morala za kaj takšnega prej oblvadati tudi klance. Njen načrt je bil nadaljevati s kolesarjenjem, izgubiti nekaj kilogramov in klance bo zmeraj lažje premagovati. “Minilo je 6 mesecev, a ni se dosti spremenilo. Imela sem občutek, da če bi šlo tako naprej, bi trajalo še nekaj let, predno bi dosegla zastavljen cilj, a nisem hotela tako dolgo čakati. Želela sem iti na svoje prvo kolesarsko potovanje. Zato sem začela razmišljati o triciklu. Odpravila sem se je na testno vožnjo in bila povsem navdušena!”

Preberi cel članek: Najpočasnejša popotnica na svetu

udobno po svetu Piše: Peter

Jakob res zna dogodke lepo spremeniti v pisano besedo in ne morem mimo tega, da ne bi nekaj izsekov objavil tudi tukaj. Za celotno besedilo, ki je vsekakor vredno prebiranja, pa obiščite Jožetov blog Potepini. Ko boste brali, vam bo zagotovo žal, da vas ni bilo zraven!

“Ko sem prvič videl ležeči tricikel (marca 2010), so se mi tako zasvetile oči, da je moj dispečer (beri žena) takoj izjavil, da kaj tako grdega v življenju še ni videl in v zadnjem poskusu obupno zatarnal: da si ne drzneš!!!!