Bil je že skrajni čas za počitek in res ta dan nisem bil prav dosti aktiven. Sprehod po mestni peščeni plaži pa je le bil koristen, spomnil sem se kaj vse se mi je zgodilo v zadnjih desetih dneh in ugotovil, da sem bogatejši za marsikatero dogodivščino. Še enkrat bom prespal v tem čudaškem hostlu, kjer ni videti žive duše, jutri pa zarana z vlakom odpotujem na izhodišče mojega potovanja, v Dunkeld.

Cheers, Scotland!

Avtor in popotnik: Aleksej Dolinšek

Ponoči je ves čas močno pihalo in deževalo. Za adrenalin so poskrbeli še neki ljudje, ki so sredi noči hodili okrog mojega šotora in zelo grdo govorili. Kljub njihovem očitnem nezadovoljstvu, me ni nihče spodil. Tako sem bolj ali manj neprespan vstal okrog petih in si ogledal sončni vzhod, ki je bil res spektakularen.

Zatem sem hitro pospravil šotor in se odpravil naprej, da nebi imel težav z lastniki zemljišča. Naj omenim, da je „divje“ kampiranje na Škotskem načeloma povsod dovoljeno, le v bližini hiš je vljudno, da najprej zaprosimo za dovoljenje. Na mestu kjer sem taboril to noč, pa je tabla izrecno prepovedovala taborjenje brez dovoljenja… Sicer sem prejšnji večer skušal koga najti na bližnjem posestvu, toda ravno takrat ni bilo nikogar. Med vračanjem k glavni cesti sem opazil še kar nekaj „črnih“ tabornikov, torej le nisem bil edini kršitelj privatne lastnine. Cesta proti Thursu zopet divje valovi, kar me že pošteno utruja. V „Kyle of Tongue“ si pripravim zajtrk ob prekrasnem razgledu, pa seveda vedno prisotnih muhah.

Cesta se šele v zadnjih 10km pred Thursom zravna, pokrajina nenadoma spremeni podobo in kar naenkrat se povsod raztezajo ravni zeleni pašniki. Najsevernejše mesto britanske celine ni nič posebnega in večini obiskovalcev služi kot odskočna deska za otočje Orkney. Obisk teh mističnih otokov je tudi moja srčna želja, a v lokalnem informacijskem centru moji visoki upi izginejo… Trajekt je prav nesramno drag, saj ga upravlja neka druga ladjarska družba. Za manj kot 2 uri trajajoče potovanje bi plačal več kot za vse prejšnje trajekta skupaj. Odločitev je težavna, vendar nimam druge izbire, kot da pustim odkrivanje tega dela Škotske za kdaj drugič. V poceni hostlu zaspim, še preden pojem večerjo do konca.

Trajekt ob 6ih zjutraj??? Kolesarji se morajo vkrcati še pol ure prej… Na krovu najprej razgrnem spalno vrečo in prespim celotno plovbo (3h).

Pristanemo v Ullapoolu, kjer najprej na pošti prevzamem nesrečno kolesarsko jakno. Kako prav bi prišla v zadnjih dneh… Cesta po severo-zahodni obali Škotske je zelo hribovita. Kar naprej si sledijo strmi klanci in spusti, precej grob asfalt pa učinkovito zavira že tako utrujenega kolesarja. Občasno se voziva skupaj z Johnom, vendar zaradi razgibanega terena težko ostaneva skupaj. Na spustih mu vedno znova daleč pobegnem, pa tudi na vzponih sem hitrejši. Vreme je prav neverjetno, vsaj 10x se pošteno ulije, vmes pa sije tudi sonce. Enkrat vedrim v osamljeni telefonski govorilnici, drugič na odprtem poleg nekega kamna, tretjič pri osamljeni obcestni hiši, ko se ravno vrnejo lastniki. Začnem se opravičevati, pa se le nasmehnejo z odgovorom, da je že dobro.

Pred pričetkom dolgega spusta opazim v daljavi majceno piko, ki se zelo počasi pomika po cesti navzgor. Ne morem ugotoviti ali je kolesar, ali motorist s pokvarjenim motorjem. Ko pridem bliže zagledam starejšo gospo, kako potiska svoje potovalno kolo, popolnoma otovorjeno, korak za korakom po hribu navzgor. Seveda se ustavim in izmenjava nekaj besed. Susan je doma iz Abrdeena.

Naslednje leto po dopolnila 70. leto, pa se je vseeno odpravila na skoraj 500km dolgo potovanje iz Abrdeena v Ullapool. Susan je pri svoji letih izredno mladostna in polna optimizma. Ta bo še dolgo poganjala pedala po svetu.

Z Johnom se nekako spet dohitiva in skupaj prispeva v Durness. On se nastani v hostlu saj namerava naslednji dan na „Cape Wrath“, točko z najslabšim vremenom Velike Britanje ter kontrolno točko za angleške potovalne kolesarje. Kar s težavo se poslovi od mene in izmenjava si naslove. Sam še nekoliko nadaljujem pot, potem pa postavim šotor ob oceanu, med skalnimi balvani. Pred nevihto uspem še na hitro povečerjati, nato pa kar v dežnih oblačilih ležem k počitku.

Spremenljivo otoško vreme se zopet izkaže, dežuje in piha kot za stavo. Z Johnom se vrneva nazaj v hostel in malce počakava. K sreči dež tukaj navadno ne traja dolgo in drugič zares odrineva na pot. Zahodna stran otoka je res polna zanimivih reči. V nekem kraju ima hiša ob cesti vhod obokan s kitovo čeljustjo, na kateri je obešena harpuna, ki naj bi slednjega pokončala.

Zatem sva si ogledala muzej kjer prikazujejo življenje na otoku skozi zgodovino, značilne “črne hiše” grajene iz kamenja in krite s travo, ter predelavo travnate šote v gorivo. Nedaleč stran stoji tudi “Broch”, nekakšen utrdbeno/bivalni stolp, kjer so prebivali vplivnejši veljaki. Zanimivo je, da ima dvojne zidove, med katerimi vodijo stopnišča v gornja nadstropja. Seveda dvojna stena daje boljšo izolacijo in odpornost proti vetru. Najznamenitejši na Lewisu so stoječi kamni v kraju Callanish.

Postavili so jih okrog leta 3000 pr.n.š.v obliki “keltskega križa”. Strokovnjaki ne morejo z gotovostjo trditi, kakšen je namen postavljenih kamnov, domnevajo pa, da je prostor služil verskim obredom, pokopom in kot lunin koledar. Obisk stoječih kamnov v Callanishu je posebno doživetje, ki se globoko vtisne v popotnikov spomin.

Pot v Stornoway sem nadaljeval sam, saj je John pozabil GPS napravo v muzeju in se je vrnil po isti poti nazaj. Tako sem si ogledal še dva kroga stoječih kamnov Callanish 2 in 3, ki nista tako “popularna”, vendar vseeno prekrasna.

V Stornowayu sem se srečal z Rhodo, ki mi je ta večer ponudila zastonj prenočišče. Stik sva vzpostavila preko internetne strani www.couchsurfing.com, kjer popotniki ponujajo in iščejo prenočišča. Tudi ona je, kot večina otočanov, veliko prepotovala. Vendar pa je tudi tu opaziti zanimiv fenomen, kot sama pravi, vsi se prej ali slej vrnejo na otok. Zanimiv pogovor sva nadaljevala vse do zaprtja PUB-a.

Da za dežjem ponavadi posije sonce, na Škotskem drži kot pribito. 30 funtov težko udobje pa ima še eno prednost – pravi škotski zajtrk!

Ta ti res da energije za skoraj cel dan, saj je bogat z maščobami. Še sedaj ne vem, zakaj se nisem odločil za nekaj kilometrov povratka, kjer pada v morje mogočen slap “Kilt Rock”.

Najbrž zato, da imam razlog za ponoven obisk teh krajev. Pustolovska žilica me je kasneje zvabila stran z začrtane poti, v majceno obmorsko vasico s krasnim ambientom. V teh vaseh se zdi, da se je čas ustavil.

Okrog severnega dela otoka prispem v pristaniško mesto Uig, kjer še 2 uri čakam na trajekt za Harris… Medtem zaslišim slovensko, pravzaprav štajersko govorico! Trije študentje iz Maribora so prav začudeni, ko jih ogovorim po domače. Odkar so na Škotskem, še niso srečali Slovenca. Prispeli so z Lewisa, kjer je nedelja prav nemogoč dan, pravijo! Zaradi protestantskega nedeljskega “Sabbatha”, življenje popolnoma izumre, saj prebivalci razen udeležbe pri maši in branja svetega pisma ne počnejo dosti drugega. Vse trgovine, uradi in gostilne so zaprti in niso vedeli, kaj naj počno.

Na trajektu zopet srečam angleža iz muzeja “Living House” ter še starejši zakonski par na kolesih Andrewa in Debby. Skupaj nam vožnja s trajektom hitro mine. V Tarbetu na Harrissu naredimo še skupinsko fotografijo, nato pa odrinemo vsak svojo pot.

Harriss in Lewis sta dva dela istega otoka, prvi je precej hribovit in dramatičen, slednji ravninski in pust. Ti otoki zunanjega Hebridskega otočja so znani po goli pokrajini brez visoke vegetacije, saj so izpostavljeni silovitim viharjem, ki prihrumijo z Atlantika.

Prav ta ogromna praznina je neverjetno romantična in človeka pritegne. Tla so zelo kisla, zato trava in rastje ne gnije, temveč se nalaga v plasti, nastaja šota. Prebivalci jo že od nekdaj uporabljajo kot kurivo. Rezanje šote v kocke, ki se potem celo leto sušijo, je težaško opravilo. Pri gorenju oddaja prijeten vonj, ki ga mnogokrat zaznamo pri kolesarjenju po teh koncih.

Če se vrnem k ostremu otoškemu vremenu – znane so zgodbe, kako so kolesarji komaj napredovali po klancih navzdol, ali pa brez poganjanja vozili navkreber. Veter neredko doseže hitrosti do 170km/h! Kolesarjenje je razen začetnega dolgega vzpona iz Tarbeta lahkotno in prijetno. Mnoga notranja jezera pričarajo čudovite razglede. Prvič na poti mi poči guma, vendar je popravilo v lepem vremenu na razgledni točki prej blagoslov kot nadloga.

Tik pred glavnim mestom Stornowayem, dohitim Johna iz Glasgowa, sicer irskega porekla. Spoprijateljiva se in poiščeva hostel v središču mesta. http://www.hebhostel.co.uk/ Dogovoriva se, da naslednji dan skupaj obvoziva otok, kjer je moč videti mnoge zanimivosti.

No, pa je prišel dan, ko pot nadaljujem sam. Nedelja postreže s popolnoma praznimi cestami in spremenljivim vremenom. Nekoliko se mi mudi v Mallaig, od kjer bom s trajektom prečil morsko ožino do otoka Skye.

Ta naglica ni nikoli dobra, še posebej pri potovanju s kolesom. Kadar se ti mudi zamudiš marsikaj zanimivega. Kljub temu ta dan srečam celo množico kolesarjev. “Specijalkar” Perry iz St. Andrewsa je zelo navdušen nad mojim kolesom, na trajektu srečam zakonski par, ki sicer ne kolesari, vendar se bosta že “okrepila” med svojim popotovanjem. Pohvalno! Angleški kolesarski par me napoti v neko gostilno, kjer je lastnik Slovenec! Izkaže se, da temu ni tako. Le nekaj časa je živel na Slovaškem.

Vseeno prijetno srečanje in nova zaloga vode za na pot. Isle of Skye je največji škotski otok, pa tudi najbolj obljuden. O tem pričajo tudi perfektne široke ceste, ki si drugje sicer redkost. Ravno ko prispem v glavno mesto Portree, se dež okrepi do te mere, da vedrim na neki bencinski črpalki. Tam se srečava s švedskim kolesarjem Andersem, ki je prav posebne sorte tip. Še nedolgo tega je bil uspešen menedžer v velikem podjetju. Po zamenjavi vodstva so ga z zajetno odpravnino postavili na cesto. Žena se je ločila. Anders pa je prodal večino imetja in osedlal staro cestno kolo. Prekolesaril je Dansko, Veliko Britanijo, nadaljuje pa po Španiji, Franciji…Pravi, da gre kar s kolesom na smučanje v francoske alpe. Kar je še posebej zanimivo – s seboj vozi komplet palic za golf! “Nekaj pač moraš početi..”, pravi. Škotska pa je znana kot domovina golfa, zato je s sabo vzel palice. Pravi, da rad kakšno žogico z roba morske pečine pošlje v daljavo. Bolj star, bolj nor, ampak karizmatičen možakar! Njegova spletna stran: http://www.turchefen.se/

Ravno ko se ob poti pričnejo največje naravne znamenitosti, mi jo zagode vreme. Ta je pa lepa! Že konkretno premočen vseeno nadaljujem mimo “Starca iz Storra” (markanten kamniti stolp, ki ga je zob časa ločil od večje skalne gmote), proti skrajni severni točki otoka.

Vreme postaja že nevzdržno, zato pričnem iskati možno prenočišče. Zaradi popolnoma premočenih oblačil in opreme, bi bilo šotorjenje pravo bivakiranje, zato iščem nastanitev v privatnem Bed&Breakfastu. Edina težava je, da so večinoma zasedeni, ali pa domačini iz različnih razlogov ta večer nočejo sprejeti gostov. Končno se me “usmili” stara gospa iz Staffina, kjer lahko posušim vse obleke, ter se dobro naspim. Seveda za primerno ceno v funtih…

Večer, ki s prelepim sončnim zahodom in jasnim nebom obeta lepo vreme, je povsem brez pomena. Prebudimo se v vetrovno in deževno jutro. Dež tu “pada” vodoravno… Tako še nekaj časa ostaneva pri Chapplovih, da se vreme malce izboljša.

Z veliko hvaležnostjo v srcih se posloviva od prijazne družine in nadaljujeva po samotni cesti proti mestu Salen, kjer se dobiva s kolegom Garethom iz Walesa. Na poti drugič zajtrkujeva v muzeju “Living House”, kjer srečava angleškega potovalnega kolesarja, ki ga kasneje še nekajkrat vidim.

Z Garethom poiščemo primeren kraj za šotorjenje – nekakšno leseno utico, ki jo verjetno uporabljajo taborniki-, nato pa z avtom malce raziskujemo okolice, med drugim ruševine gradu Tarbot (op.p. “Suha zemlja”), do katerega vodi pot le v času oseke.

Večer zaključimo ob Guinnesu in pogovorih o vsem mogočem.

Slab začetek, dober konec, pravijo. Dež je do jutra popolnoma ponehal a najine “prijateljice” so še okrepile svoje bojne vrste. Z veliko težavo sva pospravila šotor in se pripravila na pot, na zajtrk niti pomislila nisva, saj je v roju krvosesih mušic nemogoče karkoli zaužiti. Takorekoč sva morala pobegniti in zajtrkovati šele okrog poldneva, ko so se nadležni stvori morali umakniti močnejšemu vetru.

Kljub temu so razgledi ob poti čudoviti. Mull je z izjemo parih krajev izredno redko poseljen. S tem moraš računati, saj je včasih med dvema krajema tudi 100km. Midva sva se malce slabo pripravila ter ostala brez hrane. K sreči sva naletela na kolesarja Steva in Sarah iz Manchestra, ki sta nama odstopila nekaj “energy-food-a”. Nadaljevala sva po malce spremenjeni poti v Salen, od tam pa v glavno mesto Tobermory. Zahodni obali sva se na žalost mogla odreči, ker so nama zaloge hrane in pijače pošle, tisti predel pa je poznan po še večji izolaciji. Naslednjič zagotovo…

Tobermory je prijetna ribiška vasica, znana po živobarvnih pristaniških hišah, varilnici viskija, v zadnjem času pa tudi kontroverzni trgovini špar v cerkvi!! Privoščiva si tudi lokalni “Fish&Chips”, ki je res primer nezdrave hrane, a zelo priljubljen.

Na trajektu za Kilchoan spoznava zanimiva domačina, očeta in hčer, Johna in Katie. Zapletemo se v pogovor in takoj naju povabita, da nocoj prenočiva pri njih. Tudi piknik z mesom na žaru, da bomo imeli. Seveda sva v zadregi, a z veseljem privolila. Škotski prijaznosti se včasih res ne moreš načuditi! Ker sva imela do večerje še nekaj časa, sva se zapeljala po do skrajne točke tega izoliranega polotoka Ardnamurchan. Svetilnik na robu pečin je najbolj zahodna točka Velike Britanije, zahodnejša od irskega Belfasta! Prekrasna panorama in zahajajoče sonce nama je Ardnarmunchan Point za vedno vtisnil v spomin.

“Doma” je John že pripravljal večerjo. Spoznala sva celo družino, še ženo Jacqui in drugo hčer Peggy-May. Ukvarjajo se s turističnim posredništvom www.steading.co.uk. Zelo zanimivo! Obe hčerki študirata v Glasgowu, vendar komaj čakata, da se po zaključenem šolanju vrneta domov. Za nič na svetu nebi zamenjali tega kraja, kjer se skoraj nič ne dogaja, za življenje v velikem mestu.

Prijeten klepet nadaljujemo pozno v noč.

Ravno ko pospraviva tabor, prične deževati. Kljub temu odrineva, saj želiva ujeti trajekt za otok Mull.

Cesta do Obana je prijetno razgibana. Edini cestni udeleženci pa ovce! Kmalu se vkrcava na trajekt Oban-Craignure, kolesarjev ne primanjkuje! Na Mullu so vse ceste zelo ozke. Večinoma gre za enopasovnice z izogibališči.

Vozniki so temu primerno oprezni in včasih tudi po nekaj minut čakajo kolesarja, da se srečata! Vseeno sva kar vesela, ko zavijeva na resnično samotno cesto proti odmaknjeni vasici Lochbuie. Obetava si lepe razglede in redke turiste. Nisva razočarana.

Seveda pa mala odmaknjena vasica nima trgovine in edino kar lahko kupiva so domača račja jajca! Rečeno storjeno, pripraviva si odličen obrok.

Odločitev, da danes poti ne nadaljujeva je povsem na mestu, raje raziskujeva okolico, peščene plaže in nekakšen prazgodovinski krog iz kamnov.

Ob obali je lepa travnata ravnica, kjer je urejeno brezplačno kampiranje. Lučaj stran teče bistra reka s tolmunom – odlična kopalnica! Edino kar naju muči, so drobne muhe – “Midges”, ki upravičijo svoj sloves. Resnično so nadležne in kljub najinemu močnemu spreju še vedno ne dajo miru. Poskusiva jih pregnati s kurjenjem ognja, pa tudi ne pomaga. Edina rešitev-pobeg v šotor, pa kljub temu, da je ura komaj 7 zvečer. S tekanjem v krogih jih želiva nekako ukaniti, nato pa hitro “na varno”! Čez nekaj časa ugotoviva, da so te mušice tako majhne, da jih mrežica šotora ne zadrži in kmalu je v šotoru vse črno teh obiskovalcev. Zavijeva se v spalne vreče in poslušava naliv, ki divja zunaj. V šotoru pa nas je vedno več :/ Iz neke spletne strani o nadležnih insektih te vrste: “We’re not just talking about a few midges here. We’re talking about swarms of the little critters. It’s actually only the female midge that bites, but that’s little consolation when the air around you is thick with them!”

Na pot sva odrinila precej pozno, šele okrog enajstih dopoldan. Čakala sva namreč nek paket, saj sem prek internetne trgovine naročil dežno jakno in čevlje… Tokrat bom moral shajati brez tega.

Vsaj vreme na samem začetku poti dobro služi, celo nekaj barve dobiva v lica saj zlato sonce tako lepo sije. Mimo prvega jezera na najini poti (Loch-Tay) ubereva pot v Aberfeldy, kjer Vasja kupi majhno spalno vrečo, v skupno dobro pa močan insekticid 100% DEET! Menda naju na poti čakajo zelo nadležne krvosese muhe. Več o tem kasneje… Mestece Killin si zapomnim po gostilni zanimivega imena – „Killin` Time“.

Prvi dan precej voziva po prometnih cestah kar ni posebej prijetno, vendar so vozniki strpni in uvidevni. Dosti ravnin z močnim nasprotnim vetrom premagava prvi dan, kar je psihološko najbolj naporno.

V tej prvi etapi le enkrat za kratek čas vedriva pod napuščem vaške pošte in že izvedensko ugotavljava, da je vreme super in govorice niso resnične… Optimista!!

Utrujenost pa počasi leze v noge zato postaviva šotor nekako 15km pred Obanom. Stara cesta iz Taynuilta v Oban je zelo zapuščena, ponoči morda slišiva le en avtomobil. Prijetno utrujena zaspiva v trenutku.