Dve leti nazaj sem bil s kolegom na kolesarskem potovanju preko Italije in Francije do Atlantskega oceana. Tokrat sem se sam odpravil do Črnega morja. Zopet s triciklom in prav tako z namenom, da se ne bom posluževal kempov in drugih turističnih uslug. Letos sem si pot splaniral povsem naključno. Edini kriterij je bil, se držati na robu hribovitega sveta in se izogibati velikim mestom. Zgolj segment ob Donavi je bil načrtovan na podlagi predloga za 4 dnevno turo po Srbiji, ki jo je kolega Igor predlagal lansko leto. Pot me je vodila preko Hrvaške, Bosne in Herzegovine, Srbije, Bolgarije, Romunije in Madžarske.

Izredno zanimiva in nepozabna izkušnja polna “drobnih stvari” in nepozabnih trenutkov. Nekaj povsem drugega, kot potovanje čez Italijo in Francijo, kjer je mogočna zgodovina pustila veličastne sledove. Še posebej pri srcu sta mi Bosna in Srbija, že zaradi tega, ker sem lahko govoril z ljudmi, ker govorimo “isti” jezik. In vsi imajo lepe spomine na Slovenijo in ali so pri nas bili, ali pa imajo tukaj kakšnega sorodnika. Veliko jih je nekje v Sloveniji služilo vojaški rok. Preprosti in prijazni ljudje, ki živijo preprosto življenje v majhnih odročnih vasicah, skozi katere tako rad kolesarim. Enkraten teren in ceste za kolesarjenje.

Tudi Bolgarija je raj za kolesarjenje, saj je povsod asfalt, prometa pa praktično nobenega. Ceste so izredno luknjaste, pa to ne mislim samo majhne vdrtine, ampak takšna luknja, da lahko s triciklom nasedeš, če zapelješ vanjo Ampak ni težav, ker lahko voziš slalom med luknjami, ker so ceste prazne.

Romunija je povsem druga zgodba… Asfaltirane so samo glavne ceste, ki pa so do skrajnosti obremenjene s kamioni in brzečimi avtomobili. Par krat me je policija opozorila, naj vozim bolj po robu, ker motim promet. Bilo je nekaj odsekov, kjer sem resnično užival in tudi ljudje so prijazni in bolj odprti kot Bolgari, ampak večji del je bilo zame preveč prometa. Naredil sem tudi največjo napako potovanja, ko nisem obšel Craiove. Malo zato, ker se mi je mudilo in ker je bil promet do mesta še kar znosen, malo zato, ker so kilometri po ravnini hitro tekli. V planu sem imel zaviti desno pred mestom v hribe in to bi tudi moral storiti. Skozi mesto je bila norišnica, na drugi strani pa me je čakala 4 pasovnica in sem cca 30km vrtel pedala, da sem našel primeren prostor za prenočišče. Naslednji dan sem se zato odločil da 130km naredim z vlakom. Ko sem sedel na vlaku in gledal skozi okno, na cesto po kateri bi kolesaril, mi je bilo žal, da sem na vlaku. A vendar, če pogledam resnici v oči, sem potreboval počitek in primanjkovalo mi je časa. Karpati so krasni in ko bodo Romuni naredili avtocestne povezave, bo to raj za kolesarjenje. Ta trenutek pa ni neke dobre povezave, kjer ne bi bilo prometa. Sem govoril z domačinom, ki dosti kolesari in mi je na zemljevidu kazal svoje gorske ture, ki pa so vmes zmeraj imele magistralne povezave, ker se jim skorajda ni možno izogniti.

Vstop na Madžarsko pomeni zopet vrnitev v “razviti” svet in nekoliko bolj založene trgovine a vendar še vedno nižje cene kot pri nas v Sloveniji. Na poti nisem imel nobenih problemov z ljudmi, nekaj malega zgolj z opremo in bom tudi napisal en kratek članek kaj pride prav na poti, kaj je nepogrešljivo in na kaj je potrebno paziti pri nakupovanju opreme. Edini “strah” na poti sem imel pred Romunijo, pa ne zaradi prometa, ampak zaradi Romov. Tako sem se ob vstopu v državo malo neprijetno počutil, pa tudi policaj na meji me je opozoril naj bom v delu mesta, ki sem ga nameraval prečiti, previden. Ampak na podeželju ni težav, mest se pa tako ali tako izogibam, če je le mogoče, oz. grem skozi kolikor se da hitro. Tako sem kaj hitro izgubil strah, ostaja zgolj neprijeten spomin zaradi preveč prometa.

V vse te države na poti bi se še vrnil. Povsod je bilo lepo, samo Romunijo bi zaenkrat preskočil in bi počakal, da naredijo avtocestne povezave. Na poti sem sproti zabeležil vse dogodke v svoj dnevnik in bom najbolj zanimive tudi objavil na spletni strani. Veliko je bilo drobnih stvari, ki jih preprosto moraš doživeti, da jih občutiš in jih ni mogoče ujeti na kamero ali jih opisati z besedami. Trenutki, ko “poletiš” in trenutki s solzami v očeh, pa ne zaradi žalosti, ampak od globine občutkov,…

Srečno vsem popotnikom!

Hja, to pa je bila zanimiva noč! Pol noči sem presedel v šotoru, podpiral konstrukcijo in si ponavljal željo, da vame ne bi tresnila kakšna strela.

Ko je padel mrak, so se sprva videli zgolj bliski v daljavi, a kaj hito je pričel veti močan veter, ki zaradi mojega polomljenega šotora ni bil nič kaj dobrodošel… Upal sem, da bo ostalo zgolj pri vetru in da se nevihta ne približa, a se mi želja ni uresničila. Grmenje je bilo iz minute v minuto glasnejše, pihal je močan veter in vlilo se je kot iz škafa. Jaz pa sred njive brez kakšnega drevesa daleč okoli,… To bliskanje mi ni bilo nič kaj všeč in zaradi poškodovane konstrukcije šotora, je kapljalo iz vseh strani…

Pa sem kljub temu preživel in uspel celo zaspati za nekaj ur. Sem pa kakšen kilometer ali dva kasneje peljal skozi majhno vasico in mimo krasne avtobusne postaje, ki bi bila veliko bolj primerna za prenočitev tako nevihtne noči. Pravzaprav imajo na Madžarskem res lepe avtobusne postaje in pogosto celo z vrati, tako da se bi lahko zaprl v svojo lastno “garsonjero”. Res škoda, da nisem na to pomislil včeraj zvečer, bi imel zdaj vse suho. Dobra šola za v prihodnje!

Popoldne sem že prispel v Slovenijo in na meji srečal policista, ki sta bila presenečena nad odgovorom, da prihajam iz Črnega morja. To je bil zaključek mojega krasnega potovanja do Črnega morja in ob pogledu na domačo pokrajino me je prešinila misel: “Slovenija je res zelo lepa!”

Število dni na poti: 29
Skupaj prekolesaril: 2960km
Lokacija: Mihald

Včeraj mi je uspelo oprati glavo in kot sem vajen že od prej, zopet na pokopališču! Sem imel že skoraj dreadlockse Res je bilo že nujno potrebno. Ker je treba izkoristiti priložnost, sem opral še nogavice in spodnje perilo, a me je proti koncu zmotil vzdrževalec, ki je prišel kositi travo. Pozdravil me je in se kar lotil dela, ampak nisem bil ravno navdušen nad njegovo prisotnostjo in sem se po hitrem postopku odpravil naprej. Sem pa se sveže umit, kar precej bolje počutil.

Zvečer sem se namestil na polje in ravno postavil šotor, ko se je vsipalo milijon komarjev. Ravno pred tem sem posnel kratek video z ogledom okolice in z besedami: “kakšen mir je tukaj”. Nisem še prav izključil kamere, ko so že brenčali prvi komarji. Na hitro sem se spravil v šotor in komarjev je bilo iz trenutka v trenutek več. Toliko komarjev na kupu nisem videl še nikoli v življenju, vse okoli šotora je bilo črno… Če ne bi imel mreže okoli sebe, bi že davno vrtel pedala kot zmešan. Neverjetno! Saj res, da je s šotorom zmeraj delo – čeprav večinoma uporabljam zgolj mrežasti del, ampak sem pa zaščiten pred nadležnimi komarji. In že zgolj zaradi tega je vredno voziti zraven ta dva dodatna kilograma in se ubadati s vsakodnevnim sušenjem šotora…

Dopoldne me je ob cesti počakal možakar in mi dal varnostni jopič, češ da se me slabo vidi. Namestil sem ga preko prtljažne torbe in se bi moral strinjati, da je vidljivost neprimerno boljša – bom upošteval tudi na prihodnjih potovanjih. V prvem mestu sem si privoščil Donner kebab iz kurjega mesa. Kako se je prilegel! Sem za tem tako vrtel pedala, da se je kar kadilo za mano. Res sem imel krasen dan z lepimi mirnimi cestami, bo pa jutri šlo nekoliko na tesno s financami. Upam, da najdem še kak tisti zavitek izpred par dni. Razen v trgovini, kjer sem jim spraznil vso zalogo, nisem nikjer videl takšnega peciva. Imajo pa Madžari radi makov zavitek in pecivo. Ga je povsod polno.

Popoldne je bilo iz ure v uro bolj soparno. Zvečer sem se zopet namestil na polju in med večerjo opazoval srno, ki je nepremično strmela vame. V daljavi se je slišalo mogočno grmenje, bliskov še ni bilo videti. Moja zadnja noč na tem potepanju. Upam da bo suha in da še jutri vzdrži. No, če bi bilo oblačno ne bi imel nič proti

Število dni na poti: 27
Skupaj prekolesaril: 2732km
Lokacija: Kunfeherto

Hmm, tokrat mi niti ni uspelo napisati kaj v moj potovalni dnevnik. Sem končal s kolesarjenjem že nekje ob 5. popoldne in bil ob šestih menda že v snu. Se mi je zjutraj sicer zdelo, da sem nekaj pribeležil, ampak v direktoriju ni bilo nobenega zapisa Vem zgolj to, da sem za večerjo pojedel tri trdo kuhana jajca in kruh, za zajtrk enako.

Sem pa zapustil Romunijo in se peljal po najslabšem asfaltu, kar sem ga kdajkoli videl. Nisem še videl tako razritega makedama, kot je bil tisti asfalt. V zadnjem mestecu z nič kaj boljšo cesto skozi središče – ampak tlakovano z granitnimi kockami, sem potrošil še zadnji denar in se napotil čez mejo v neznano.

Ko sem prečkal mejo, se je vse drastično spremenilo. Že v prvi vasi sem našel bankomat! Wow! In ta stavba z bankomatom je celo banka! Res nisem vedel, kaj naj pričakujem in bil sem resnično pozitivno presenečen. Banka v prvi vasici! Tako sem dvignil za nekaj manj kot 50€ v Forintih in bil sem oskrbljen z denarjem, do konca svojega potovanja.

Madžarska se zdi kot nebesa na zemlji. Dopoldne sem v majhni trgovini našel pecivo, da se mi je kar srce smejalo. Sem kupil dva višnjeva zavitka in en višnjev hlebec z vanilijevo kremo ter en jabolčni v istem stilu. Ko sem to vse, kar stoje pred trgovino pojedel, sem se vrnil nazaj noter in kupil še dva jabolčna hlebca, ker drugega več ni bilo. Ampak ta dva sem spakiral za kasneje… Tisto kar sem pojedel je tako bilo skoraj kilogram, pa še liter sadnega soka na eks… In temu je sledilo cca 20km asfaltirane ceste samo zame!

Na koncu te ceste, sem moral čez reko na trajekt in ko sem čakal na brežini, sem govoril z domačinom na kolesu, ki je bil navdušen, da je zamudil prejšnji prevoz in je zato lahko govoril z mano. Rad kolesari, a zmeraj ga je bilo strah iti na potovanje. Pri roki je imel celo svojo kamero in me je posnel kako sem se vkrcal. Dejal je, da se bo zdaj zagotovo enkrat spravil in šel na kakšno potovanje s kolesom.

Ceste sicer kasneje niso bile več tako prazne, ampak je dosti kje kolesarska tako, da kilometri lepo tečejo. Pa še direkten zapis iz mojega dnevnika:

“Danes se mi je uspelo obrit, glave si pa še nisem pral. Sem vmes obiskal eno pokopališče pa ni bilo pipe s koritom, da bi si lahko pomagal. Tako sem šel razočaran naprej. Jutri bom prečkal en potoček glede na zemljevid. Upam da bo dostopen in s čisto vodo. Je pa tudi eno kopališče v jezeru, ampak kakšnih 5km od ceste… Če je takšna peščena pot, kot do kampa nekaj km nazaj, potem ne grem. Jutri moram definitivno nekaj najti, drugače bom začel spraševati ljudi. Problem je zgolj ta, da redko kdo govori kaj drugega kot madžarsko, ki je pa niti besede ne razumem…”

Ja, res sem imel že veliko željo po tuširanju Od napornega tempa sem že precej utrujen. Celo tako, da sem vozil cca 10km z zategnjeno zavoro, pa se mi ni posvetilo zakaj gre tako trdo. Sem bil prepričan, da je kriv bolj grobi asfalt in ker je bilo malenkost navkreber in da sem pač že toliko utrujen, da se mi zgolj zdi, da tiščim na pedala, pa da pač ne gre… No, ko sem se ustavil za vodo in skušal zategnit ročno zavoro, sem pa le videl v čem je problem. Zategnjena zavora!

In še zadnji stavek iz dnevnika: “Čeprav sem včeraj spal 12ur, mi kar oči skupaj lezejo in bom ob 8 že spal kot ubit. Danes sem preveč pojedel… Toliko peciva je bilo preveč naenkrat…” Zmazal sem namreč še tista druga dva jabolčna hlebca…

Število dni na poti: 25
Skupaj prekolesaril: 2487km
Lokacija: Bata

Malo mi razdalje ne štimajo… Po teoretičnem izračunu bi moral do meje Slovenije imeti samo še cca 400km, pa mislim da jih je kar 600… Do Madžarske jih imam še kakšnih 85.

Danes dopoldne sem kolesaril po resnično krasnem in mirnem odseku Karpatov. Začelo se je z vzponom skozi majhno vasico, ki je imela nadvse zanimivo – in po moji skromni oceni nekoliko nevarno – izveden plinovod. Čez celo vasico, so bile kar nad zemljo napeljane rumene cevi. In pri vsakem dovozu na dvorišče, se cev dvigne cca 3m nad zemljo in potem zopet spusti na drugi strani. In tako ponavljajoč skozi celotno vas…

A žal ta preljubi mir ni trajal dolgo. Sem se prehitro zopet znašel v prometnem kaosu, ki je trajal kar lep čas, dokler se niso šleperji odcepili proti Tamishwari. Zetem je bilo nekaj časa kar znosno. Na večer pa sem imel priložnost kolesariti po prekrasnem Poljskem podeželju. Če bi lahko vse dni kolesaril v takšnem miru…

V eni izmed vasic sem govoril tudi z Romi. Moram priznati, da sem imel kar malo “rešpekta”, ker se jih je toliko nabralo okoli mene. Stari oča mi je dal roko in smo malo klepetali. Je eden znal nekaj malega angleško. Mi je celo oča večerjo ponudil, a sem si malo pred tem privoščil topel sendvič na črpalki. Čisto razsipavanje… Ampak se je res prilegel, čeprav je bil za ceno 9 Lei malo majhen

V mestu Deva, sem naletel na prvo res založeno pekarno. Sicer niso imeli jabolčnega zavitka, sem pa dobil krasno makovo potico in višnjev buhtelj. Res dobro namazano makovo potico. Mljask! Bi si človek ob taki priliki celo zalogo naredil… Mogoče mi še jutri uspe kaj najti. Poleg dobre hrane, sem po izredno dolgem času, zopet videl urejen park s klopcami. Prav neverjetno, kako sem pogrešal nekaj takšnega; no ne ravno v mestu, ampak tako na podeželju.

Na parkirišču, kjer sem čez opoldan sušil šotor in spalko, je do mene prišel gospod poznih srednji let in začel nekaj razlagati in je vprašal za denar, čes da je lačen. Sem rekel, da mu lahko dam kruh in je prikimal, češ da super in je šel dve mizi naprej ter se vsedel. Ko sem videl da se spravlja k hrani, sem mu nesel ribjo konzervo, ki sem jo imel še iz Bolgarije. Ampak je potem čez nekaj časa zopet prišel mimo z dvema vrečkama hrane, ki jo je zgleda “nafehtal” in pa z neprižgano cigareto v ustih. Si je celo upal vprašati, če imam ogenj… Očitno je to njegov način preživljanja, da turiste prosi za hrano, potem pa se res naredi, kot da bo jedel in mu kdo še kaj več da…

Tudi v Romuniji velja, da je sosedova trava boljša, kot domača. To vedo še njihove krave

S pitno vodo večinoma ni težav. Marsikje se najde kak izvir, na ravnini pa globoki vodnjaki.

Me res zanima kakšna bo Madžarska. Sploh nimam nobene predstave. Prepričan sem, da kar se prometa tiče, neprimerno boljše. V Romuniji so praktično vse vezne ceste prve kategorije in praktično nikamor ne moreš brez, da bi kje naletel na rdečo cesto… Še makedamskih povezav ni… Oz niso na zemljevidu… Dva odseka danes sta bila res krasna, tudi jutri me še čaka nekaj stranskih povezav, potem pa Madžarska.

Število dni na poti: 24
Skupaj prekolesaril: 2349km
Vožnja z vlakom: ~120km
Lokacija: Ciopeia

Sred noči zaslišim kapljice… Med spanjem nisem povsem siguren ali se mi to samo sanja, ali res kaplja. Ko ugotovim, da to niso sanje, se hitro spravim pokonci, potipam za naglavno svetilko in začnem prekrivati šotor. Hja, ne bo šlo. Moram prej popraviti konstrukcijo, ki zaradi polomljenih spojev ni več samonosilna! Še dobro, da imam s sabo lepilni trak in vrvico. V paniki, da me dež ne prehiti, hitro uredim kolikor se le da in pokrijem šotor. Upelo mi je! Zdaj pa naprej spat Res imam idealno vreme, ki mi čez dan pusti v miru kolesariti, ponoči pa naj le namoči izsušeno zemljo. Kaj več bi si lahko sploh še želel?

Če sem šel spat v dvomih, kako bom danes nadaljeval, sem se zbudil povsem odločen, da grem na vlak. Nekaj domačinov sem še vprašal, če obstaja kakšna cesta z manj prometa, a so mi vsi odkimavali. Nisem prejel odgovora, ki bi mi dal poguma, da ne zavijem na železniško postajo. Na blagajni sem kar nekaj časa iskal pravo povezavo a nobena mi ni bila najbolj po godu. Končno sem se odločil in vprašal še za ceno prevoza kolesa. V odgovor izvem, da se to poravna na vlaku. Sedenje na postaji, mi ni bilo niti najmanj všeč. Nisem bil več tako prepričan, če je res pametno, da grem na vlak. Osebje je bilo prijazno in vsi, tudi potniki so poskrbeli, da sem stal na pravem peronu, predno je prispel moj vlak.

Sedeti na vlaku in gledati skozi okno na cesto, po kateri bi moral kolesariti, mi je še povečalo dvome v pravo odločitev. “Saj sploh ni takšnega prometa… Ta cesta, na kateri sem bil nazadnje, se je morala nekje odcepiti. Glej kako lepa pokrajina…” Želel sem si, da bi bil na tisti cesti, na kolesu in ne tukaj na vlaku… Sprevodnica je bila prijazna in s karto je bilo vse vredu. Vprašam jo za kolo in nekaj odvrne a je nisem razumel. Imel sem občutek, da je rekla nekaj v stilu: “Že vredu, ne skrbi za kolo.” Pokrajina je drvela mimo mene in počasi sem se bližal končni postaji. Sprevodnica je šla par krat mimo mene in se mi zgolj nasmehnila. Sem bil že prepričan, da me prevoz kolesa ne bo nič stal.

Vse dokler, se kar naenkrat ni vrnila z listom papirja v plastični mapi. Poda mi mapo in pravi, naj si preberem. Vso besedilo na listu je bilo v romunščini. Nisem razumel niti besede. Na koncu sta bile dve vrstici, od katerih je vsaka vsebovala po eno številko. V eni vrstici je pisalo 1.500Lei, v drugi pa 175Lei. Nekako sem dobil občutek, da mi kaže list, na katerem je seznam kazni za prekrške in da “kao” sem jaz v prekršku, ker imam na vlaku kolo. Pa saj sem na blagajni vprašal za kolo in ni nihče nič kompliciral, pa še ona sama mi je pomagala naložiti mojo kolobocijo na vlak in nihče ni nič rekel… Gledam ta list papirja in sprevodnico. Nič mi ni jasno. Malo mi je šlo že na smeh: “Pa saj to ne more biti res, zdaj bi me radi še kaznovali, ker sem tukaj s kolesom, za katerega sem hotel kupit karto? Zase sem plačal prevoz 28Lei, zdaj bi pa za kolo moral 175 ali mogoče celo 1.500?” Nekaj časa me je pustila samega s papirjem, potem pa se vrne in mi ponudi alternativo, češ: “Daj mi 20Lei pa bom zamižala na eno oko in ti ni treba plačati celega zneska. Sej ne rabi nihče vedeti.” In mi je pomežiknila. Nisem si mogel kaj, da mi ne bi šlo na smeh, hkrati sem bil pa jezen, da sem zdaj brezveze kaznovan, ko pa sem prej spraševal kako je s kolesom. Obrazložila mi je, da je pač žal tak njihov sistem. Vsekakor je iznašla dober način, kako obrati tujca, ki žal ne razume niti besede romunsko… Kaj sem hotel drugega, kot biti zadovoljen, da mi ni bilo treba plačati več. No, sej toliko niti nisem imel s sabo… “Zakaj sem sploh šel na vlak?”

Ampak ko sem prispel na cilj in sem sedel na kolo, sem sklenil, da sem se prav odločil, ker kljub nedelji, cesta ni bila prazna in vzpenjati se z mimo drvečimi avtomobili, ki bruhajo izpušne pline kot parne lokomotive, ni ravno najbolj po mojem okusu. Imam pa slabo vest, ker ne bom mogel reči, da sem celo pot premagal s kolesom. Je pa zopet res, da je bil prvotni plan zgolj priti do Črnega morja in se je to s potjo nazaj, porodilo zgolj zaradi premale razdalje v eno smer. Skupno, pa se je vseeno nabralo kar precej kilometrov in hiteti zopet ni noben užitek. To potem ni več potovanje… “Saj ne morem verjeti! Zdaj si že sam zase iščem neke izgovore in opravičilo.”

Karpati so krasni! Kot eno veliko Pohorje! Samo, ko bi bilo manj prometa… Prvič na poti, sem srečal lokalne športne kolesarje na MTB kolesih. Z enim sem tudi govoril. Ko pridem iz trgovine, polek tricikla stoji mladenič, s svojim MTB kolesom. Pozdravim ga in vprašam, če bi želel poskusiti. Bil je ves navdušen, da sem mu ponudil to možnost in je napravil dva kroga po parkirišču trgovine. Nakar je vprašal, če bi počakal toliko, da skoči domov po fotoaparat, ker bi res rad napravil kakšno fotografijo. Seveda sem mu ustregel in nazdanje me je celo spremljal na vrh prelaza. Na vrhu sem ga vprašal, kako je s kolesarjenjem v teh predelih in ali je možno narediti krožno pot brez prometnih cest. Razgrnila sva zemljevid in pokazal mi je svoje poti. Dela tudi več dneve, po 1000km dolge krožne ture, a zmeraj so vmes glavne cestne povezave. Na predelih, kjer ni prometa, je brez dvoma prekrasno! Prostora za kampiranje še in še. Enkratna pokrajina in pitne vode na manjka. Raj za gorsko kolesarjenje. Ampak najprej bodo morali v Romuniji zgraditi avtocesto, da se bo ves ta transport iz juga na sever, preusmeril vstran od teh lokalnih cest… V tem primeru bi se še vrnil, prej pa zagotovo ne.

Jutri moram nujno oprati perilo, pa sebe bi tudi rad malo okopal. Upam, da najdem kak primeren dostop do vode… To bi se res prileglo…

Število dni na poti: 23
Skupaj prekolesaril: 2288km
Lokacija: Bradesti

Romuni so res ponosni na to, da so del Evropske Unije. Vsaka krajevna tabla ima zastavo Romunije in Evropske Unije. Na vsaki javni ustanovi prav tako. Nekatere krajevne table so prav ogromne!

Na več mestih je možen prost dostop do vode javnega vodovoda. In sicer imajo ob cestah modre stebre, kjer pritisneš na ročaj in iz pipe z ‘ornk’ curkom priteče sveža voda. Na obširnih ravninah tak dostop do vode pride še kako prav, ampak za umivanje pa ravno ni…

Za malico sem se ustavil pred trgovino ob cesti, ki je imela spredaj klopco v senci večjega drevesa. Po tleh je ležalo na tisoče pivovskih zamaškov. V trgovinici sem kupil pašteto in velik višnjev kolač prelit s čokolado. Neke vrste srnin hrbet, kot je moja babica včasih poimenovala tako pecivo. Vsedel sem se zunaj na klopco, položil kolač ob sebi na klop in si odrezal kos kruha. Kako se prileže svež kruh s pašteto!

Jaz se pridno bašem z mojo malico, ko stopi predme gospod v delovni obleki in me v šali vpraša, če mu prodam kolo. “Žal ne morem, ker moram s kolesom še do doma. Sem bil do Črnega morja in se zdaj vračam v Slovenijo.” Sej kaj dosti se nisva razumela, ker očitno ni znal angleško. Malo se je zamislil in odšel. Čez nekaj časa pa gre mimo mene v trgovino.

Nakar pride ven z vrečko in jo odprto položi na klop zraven mene in reče, da je zame. V vrečki je bilo nekaj paradižnikov in velika sveža kumarica… Odkimam in pogledam proti njemu in pravim “Ne hvala, ni treba.” On pa se samo nasmehne in reče nekaj v stilu, da je treba jesti vitamine. Kako sem bil presenečen in naenkra ga že ni bilo več. Moram priznati, da se je zelenjava prilegla, ampak običajno je na poti ne kupujem. Kako preprosto lahko ostaneš brez besed. Nek tujec mi je šel v trgovino kupiti zelenjavo, ker je videl da jem samo kruh s pašteto…

Šele ko sem se odpravil, sem videl da dela na zidarskem odru na hiši čez cesto. Takrat sem bil še vedno tako šokiran, da sem se mu samo nasmehnil in se odpeljal naprej. Žal mi je, da nisem stopil do njega in ga vprašal za naslov… Čeprav pa imam napisano ime vasice, ker se je nek lokalni pijanček pogovarjal z mano in mi je hotel dati svoj naslov, da mu pošljem kartico. Jaz ga tako nisem razumel kaj bi rad, ampak kar naprej mi je skušal nekaj dopovedati in ker ni znal pisati, je lastnica trgovine potem napisala njegovo ime in priimek ter ime vasi v mojo beležko. Naslova pa ne, ker je očitno brezdomec…

Danes sem storil največjo napako na mojem potepanju do Črnega morja. Ker je sobota, je bilo na cesti proti Craiovi malo prometa in sem se odločil kar nadaljevati in ne slediti načrtovanemu odcepu pred mestom v hribe. Razmišljal sem v tej smeri: “Utrujen sem in v stiski s časom, zakaj ne bi izkoristil te ravninske ceste. Saj ni toliko prometa,…” Žal mi pred mestom ni uspelo najti ustreznega prostora za prespat in sem bil prisiljen iti skozi Craiovo. Kar hitro sem ugotovil, da sem storil veliko napako. Kamorkoli pogledaš, divji psi. Vsake toliko pasje truplo ob cesti… Komaj sem čakal, da pridem iz mesta. A me je na drugi strani čakalo neprijetno presenečenje. Dvopasovna vpadnica, se je spremenila v štiripasovnico. Praktično avtocesta, z ogromno prometa in kamioni… Naselje zraven naselja… Črpališče nafte?.. Skratka, ni in ni hotelo biti kakšnih polj koruze ali gozda…

Romunija ni zame. Premalo asfaltiranih cest in je ves promet skoncentriran na teh parih povezavah. Drugače so ljudje vredu, trgovine približno tako založene kot v Bolgariji ali Srbiji, ampak prometa je pa neprimerno več… Našel sem si prostor na poljski cesti, med kuriznimi polji in močno upam, da bo jutri cesta 66 manj prometna, ker drugače bo pa naslednje 3 dni res žalostno…

Kako bi se zdaj prilegel tisti višnjev kolač… Samo kaj, ko sem ga pojedel že za popoldansko malico. Kar celega pol kilograma naenkrat Ravnokar je nekaj pridirjalo mimo šotora iz koruze… Ne vem kaj bi lahko bilo… Pa včasih se je bolje ne spraševati Čas za počitek po napornem dnevu.

Število dni na poti: 22
Skupaj prekolesaril: 2147km
Lokacija: Peretu

Včeraj sem preživel zadnji dan v Bolgariji, ki se je pričel z nizko meglo in izredno neprijetno soparo. Srečal sem domačina, ki je 35let delal v Ameriki in tukaj ureja vse potrebno, da si postavi hiško za družino ter se skupaj z njimi vrne nazaj v domovino. Pogovor je nanesel na Rome, ki povzročajo probleme v okolici in kradejo tudi strešnike iz streh… Ne vem, kaj je s temi ljudmi, da povsod povzročajo težave…

Takoj se pozna, ko si enkrat v ravninskem predelu. Je kar težje najti izvir sveže vode, a na nogah nisem čutil neke velike razlike. Utaboril sem se cca 15km od Romunske meje in si za večerjo skuhal dve jajci, ki sta ostali celi. Ko sem dopoldne dal 4 kupljena jajca v torbo na prtljažnik, me je za trenutek prešinilo, da bi jih bilo mogoče dobro bolje založiti, a nisem odreagiral. No, zvečer sem pa imel packarijo. Dve sta se mi namreč razbili… Prave posledice pa vonjam šele danes

Standard v mestih ob glavni cesti je precej slab. Razvejane ceste so pogosto brez asfalta. Trgovine niso nič kaj bolj založene. Opažam celo, da so črpalke in toalete v slabšem stanju, kot v hribovitem predelu… Mesto Ruse leži povsem na meji z Romunijo in tako sem tam zapravil zadnje Leve, ki so mi še ostali.

Moram priznati, da me je ob pogledu na napis Romunija malo stisnilo pri srcu. V želodcu sem imel neprijeten občutek. Marsikaj sem namreč prebral na Internetu in ne vem v kolikšni meri je vse to res, kar se piše o tej državi. Tokrat, prvič v življenju, resnično nisem vedel kaj me čaka. No, pravzaprav to nikoli ne moremo vedeti,… a običajno to ne vzbuja neke tesnobe.

Na drugi strani Mure me je pričakalo prvo romunsko mesto in v Georgiou se nisem ravno prijetno počutil. Na mejni kontroli so me policaji izprašali od kod sem in kam sem namenjen in če sem res vse to prekolesaril s kolesom. Kar niso mogli verjeti. Opozorili so me na previdnost v predelu mesta, kjer sem nameraval nadaljevati pot in to vsekakor ni pozitivno vplivalo na prvi vtis o Romuniji. Kolikor hitro se je dalo, sem jo ucvrl iz mesta. Niti pomislil nisem na to, da bi se kje ustavil in poiskal bankomat.

V smeri proti Aleksandriji, me je starejša gospa nagnala iz dvorišča, ko sem spraševal za vodo. Mogoče je mislila da sem cigan? Sicer pa niti nisem vedel kako se reče vodi. Saj ne znam niti besede romunsko. Kaj hočemo, je treba naprej in drugje poskusiti srečo. Tale prvi dan Romunije je pa res razburljiv! Tole bo še zanimivo.

Nekaj kilometrov naprej, zagledam na dvorišču starejši par, kako urejata vrt. Bila sta res prijazna in sta mi napolnila bidon s svežo vodo iz vrtnega vodovoda. Gospa možu ni pustila, da kar natoči bidon, ampak je moral pustiti teči vodo celo minuto, da ta ne bi bila topla in imela okusa po vrtni cevi. Ni se pustila pregovoriti in voda je kar tekla in tekla…

Vesel, da sem dobil svežo vodo, sem odbrcal naprej. Kar nekaj kilometrov kasneje, sem peljal mimo bifeja, pred katerim je sedela cela gruča domačinov. Nisem se preveč oziral nanje in sem nadaljeval svojo pot z dobro glasbo v ušesih. Ob cesti sem videl parkiran policijski avto in ko sem že bil mimo te gruče, zaslišim glasen žvižg. Nisem se obrnil. Dvignil sem roko in pomahal ter nemoteno nadaljeval po cesti. Še ena skupina domačinov, ki me pozdravljajo. Glede na to, da se ne znam sporazumevati, nekako nisem imel želje, da se ustavim ob takšni množici. Če sem čisto iskren, se tudi na dejstvo, da sem v Romuniji, še nisem povsem navadil.

Prehiti me policijski avto z modrimi lučmi. Hmm, pa menda to ja ni zame?! Nekako sem upal, da bo odbrzel naprej. Pa ni. Ustavil je pred mano in iz avta izstopi mlad policaj. Pravi, da ne morem naprej. Nekaj v stilu, da je cesta zaprta, a se nikakor nisva mogla sporazumet. Nekaj časa je še poskušal, a ko je videl, da se jaz kar tako ne bom vdal in obrnil, mi je nakazal, naj mu sledim. Pognal je avto in kolikor hitro se je dalo, sem mu sledil. Vsake toliko časa se je ustavil in me počakal. Potem pa kar naenkrat oddrvel naprej. Očitno sem bil prepočasen Ko pripeljem izza ovinka, ga zagledam, kako prislonjen na svoj avto, čaka name v senci manjšega drevesa. Ustavim se ob njem in ga vprašujoče gledam. Pokaže mi cesto pred nama. Vidim tablo za prepovedan promet in makedam: “Ni problema, saj lahko peljem po makedamu”. On pa da ne, da se cesta konča. Sprašujem ga, če ostane makedam, ampak se pač zoža. Pravi da ne, da se konča. “Ja pa je naprej kakšna pot?” Ja pot že, ampak s kolesom ne bo šlo, mi skuša dopovedati. A jaz se ne dam in na plano privlečem zemljevid. Pokaže mi alternativo, po kateri bi se moral vrniti v mesto Georgiev in ubrati drugo pot. “Jaz ne morem nazaj v Georgiev. Od tam sem ravnokar prišel.” Ja, ampak tu naprej ne moreš. Ni druge možnosti, trdi policaj. Malo računam pri sebi in vrnitev nazaj vsekakor ne pride v poštev. Edina možna varianta je, da jo mahnem naprej. “Pa me spustite tukaj naprej, če bi želel poskusiti? Lahko nadaljujem pot?” ga vprašujoče pogledam. Prikima in doda nekaj v stilu, “Kakor hočeš, ampak tu ne boš prišel do Aleksandrije.” Zahvalim se mu za pomoč in jo po makedamu mahnem v neznano. Nisem se obračal. Nazaj definitivno ne grem, ker je predaleč… Bom poskusil srečo, saj je cesta narisana na zemljevidu.

Pa sploh ni bilo tako slabo. Kakšen kilometer makedama, se je na mojo srečo, spremenil v utrjeno blatno cesto. Vsekakor imam raje suho blato, kot makedam. Edino vročina ja bila neznosna in nikjer sence… Kar nekaj kilometrov kasneje, sem še vedno na istem mestu. Nič se ni spremenilo. Blatna cesta in polja okoli in okoli. Nikjer ničesar. Močno upam, da se ta cesta ne konča, ker nazaj pa res ne želim.

Kar naenkrat se cesta zoža in namesto široke blatne poti imam na sredini travo. “To še gre”, si mislim in hkrati upam, da bo tako ostalo. Pa ni. Cesta se je še nekoliko bolj zožila in z mislijo “To je pa zdaj res minimum”, sem brcal naprej. “Obrnil se definitivno ne bom, pa če bo treba peš, da vsaj ostane potka, po kateri se da hoditi…”

Kaj narediti, ko se sredi ničesar znajdeš na križišču? Ko so pred tabo kar naenkrat tri ceste in gredo vse v približno isto smer? Na zemljevidu pa ni drugega kot zgolj ena pot. Hmm, če ne bi imel GPS-a bi bil resnično v dvomih, tako pa sem izbral srednjo pot in preverjal mojo oddaljenost od začrtane linije. Če bi se preveč odmaknil, bi se pač vrnil na križišče in poskusil sosednjo alternativo. Pa ni bilo potrebe. Kmalu se je tudi cesta razširila in na mojo žalost, sem bil zopet na makedamu. Čez kakšnih 20km, sem naletel na edino drevo daleč naokoli in si privoščil krajši počitek v senci. Ko sem se vstal s kolesa, sem bil tako moker, da je kar kapljalo z mene in sem se bil prisiljen preobleči. To se mi še ni kdaj zgodilo…

Peljal sem skozi nekaj res lepo urejenih naselij in po dolgem času videl nogometno igrišče! Kdor me pozna, ve, da me nogomet ne bi mogel manj zanimati, ampak od Srbije naprej, nisem videl niti enega nogometnega igrišča. Bolgarija je zelo zapuščena napram Romuniji. Ljudje tukaj dejansko skrbijo za svoje hiše, ograjo in okolico, kar za Bolgarijo ne bi mogel trditi. Pogosto so ograje betonske in kar precej visoke. Zakaj le? Pred ograjo, so ob cesti večinoma posajene slive in tako kot v Bosni ter Srbiji, imajo prebivalci navado, v skupinah sedeti pred ograjo ob cesti. Sem dobil tudi že povabilo na pijačo in k sreči je vsaj eden znal malenkost angleško, da smo lahko izmenjali nekaj besed.

V mestu Alexandria, sta ob mene zapeljali dve simpatični punci in me nagovorili kar iz avta. Ena je znala angleško in me vprašala, kaj je to za eno kolo in zakaj se uporablja. Povedal sem ji, da s tem ležečim triciklom potujem nazaj proti domu in da sem bil do Črnega morja. Nekaj časa sta vozili vzporedno z mano, dokler eden zadaj ni postal nervozen in je zatrobil. Zato smo se ustavili na robu cestišča. Punca na moji strani avtomobila, mi je podala roko in se predstavila. Spregovorili smo še nekaj besed in se poslovili. Ko sta odpeljali naprej, me je prešinilo: “Saj imaš čas, zakaj ju nisi povabil na pijačo?” Neumnež jaz, sem šele potem pomislil, da imam časa na pretek in bi lahko šli kaj prigriznit. V prijetni družbi, bi lahko kaj več izvedel o tej državi, v kateri se nahajam… Tipično zame, da se mi kaj takega zgodi… Le kdaj me bo končno srečala pamet?!

Asfaltirane ceste so tukaj dosti boljše kvalitete, kot tiste v Bolgariji. Ni lukenj, ampak žal je pa zelo malo asfaltiranih. Bolj ali manj samo glavne ceste. Vse ostalo je slab makedam. Tudi v naseljih so vse stranske ulice brez asfalta. Tako kot pri nas pred hišo parkiramo avto, imajo tukaj osla.

Sem pa že prvi dan ugotovil, da je Romunija dežela nasprotij. Kar na lepem sem se znašel na cesti, obdani z visokimi “vilami” in ko sem se zavedel kaj me dejansko obdaja, nisem vedel ali sanjam, ali je vse to res. Kar naenkrat nisem več vedel kje sem. Kot da bi imel privide, je bilo okoli mene tako kot v Hollywood-u. Gromozanske stavbe nagnetene na vsaki strani. Vse v marmorju, kromu in bakru. Mercedez parkiran pred vhodom,… Človek ostane brez besed. Začuden sem se oziral naokoli in opazoval okolico, ter se počasi pomikal naprej po neznani cesti.

Težko je bilo najti nek dober prostor za nočitev, saj so ljudje v večernih urah vsi na poljih in vrtovih, ker je čez dan preprosto prevroče… Hkrati pa zaradi divjih psov, nisem želel postaviti šotora preblizu kakšnega naselja. Lačnih potepuhov, ki brskajo za hrano, je preprosto preveč, da bi se počutil varnega.

Število dni na poti: 20
Skupaj prekolesaril: 1917km
Lokacija: Lyatno

Ja, na poti zmeraj enkrat napoči čas, ko se je treba vrniti domov. Ko se je potrebno obrniti in spremeniti smer nazaj proti domu. Ko veš, da imaš samo še 10 dni časa in da moraš biti čez deset dni že v Sloveniji, čeprav si ta trenutek še vedno na obali Črnega morja in zreš v vzhajajoče sonce. To je najtežji trenutek potovanja… Če bi mi čas dopuščal, bi jo domov raje ubral po nekoliko daljši poti – okoli Črnega morja.

Danes sem na cesti videl ležati povsem nov žebelj in zdaj bi mi še kako prav prišel… Ko sem se peljal mimo, sem pomislil: “Glej, povsem nov žebelj, mogoče bi ga moral pobrati,…” a ga nisem. Zdaj bi ga lahko uporabil pri šotoru. Zaradi napačne izvedbe alu skeleta pri Ferrino šotoru, so se namreč začeli lomiti segmenti. Zraven v setu je sicer ena cevka za tak primer a ta še zdaleč ne reši problema. Dodatna cevka, ki jo povezneš preko zlomljenega spoja samo pomeni, da je sosednji spoj bolj obremenjen in je počil še ta. Po bližjem ogledu ogrodja sem ugotovil, da so dejansko vsi spoji načeti zaradi načina izdelave, ki točkasto obremeni alu cev… Zato priporočam, da pred potovanjem zmeraj preverite vaš šotor, oziroma da ste na takšne napake v konstrukciji, pozorni že pri nakupu le-tega. Taka izvedba z načetim aluminijem, ni primerna za pogosto uporabo! Na podjetju Ferrina so bili tako prijazni in so mi poslali nov skelet ter se mi zahvalili za povratno informacijo. Upam, da bodo pri naslednjih izvedbah svojih šotorov to upoštevali in spremenili način fiksiranja stičnih delov okvirja.

Dopoldne sem si privoščil minutko počitka, z glasbo v ušesih, kar sredi križišča. Senca se je res prilegla, prometa pa tako ni bilo. Z naslonjeno glavo na naslonjalu trikolesa, sem užival v glasbi, ko zaslišim nek glas. Sprva niti nisem odreagiral, da je moral gospod čisto do mene in že skoraj kričati. Ponujal mi je dlan z malinami. Pogledam ga začudeno. Njega in maline, pa zopet njega in vprašam, kje jih je te dobil? Obrne se nazaj in pravi, da nabirajo maline v tistem nasadu zadaj. In res. Očitno sem se ustavil ravno na pravem mestu. Privoščim si nekaj malin in spregovorim nekaj besed, ter odbrcam naprej. Pesem današnjega dne je zagotovo The American Dream od Madonne, saj se je kar vrtela in vrtela.

Madonna – American Dream

Bil je res vroč dan. Zavijem levo proti kraju Lisi vrah in brcam v klanec. Nikjer nikogar, opustošena pokrajina okoli in okoli. Vse je suho, meni pa počasi zmanjkuje vode. Če imam možnost izbrati ravnino ali klanec, bom izbral klanec in zato sem zdaj tukaj. “Zakaj sem tako neumen?” je vprašanje, ki si ga kar pogosto zastavim. Desno zagledam hiše in dva domačina nekaj zidata. Pozdravim ju in vprašam za vodo. Pravita, da jo lahko dobim in vesel takoj izlijem preostanek iz bidona. A sem bil malo prehiter, saj mi obrazložita, da njuna voda ni pitna. “Uf, to pa ni dobro” pomislim,… “V tej vročini pa brez vode?!” Na mojo srečo izvem, da je na vrhu klanca v vasici Vojvoda izvir s pitno vodo. “Super! V tej vročini brez vode in v klanec,… si pa res pameten, da tako na hitro izliješ vodo.”

Pa se je izkazalo, da res ni bilo daleč in sem preživel Pridem na trg in vprašam kje bi lahko našel izvir. Napotijo me nekoliko naprej, kjer zagledam belo steno, iz katere v večih curkih teče voda. Vstanem iz kolesa in se z bidonom napotim proti vodi. Pred mano do izvira stopi mladenič, iz stene vzame zajemalko in si privošči nekaj požirkov. Stopim zraven in počakam na vrsto. Voda je enkratna! Tako okusne vode še nisem kdaj pil! Pijem iz dlani in voda kar izginja, kot da bi imel luknjo v želodcu. Ta voda je kot mleko! Napolnim bidon in popijem še nekaj požirkov. Kar ne morem nehati. Sprehodim se do kolesa in iz prikolice vzamem še dve rezervni plastenki ter ju napolnim s to res okusno vodo. Do mene pride domačin, ki spregovori v angleščini. Ponudi mi, da me fotografira ob izviru, ker sem mu tako navdušeno razlagal kako dobro vodo imajo. Tako sem si privoščil še nekaj požirkov vode iz težke zajemalke, iz katere pije verjetno kar cela vas. Res zanimivo in če me kdo vpraša kaj bi izbral, če imam na razpolago ravnino ali hrib, bi mu odgovoril: “Izbral bi hrib.” Zakaj? Če bi šel po ravnem, ne bi pil te krasne vode iz z vodnim kamnom obložene jeklene zajemalke.

Pozno popoldne sem v bolj ravninskem delu proti mestu Ruse, naletel na trgovino Penny market. Imeli so kurjo šunko! Od Hrvaške naprej nisem videl tako založene trgovine in sendvič se je resnično prilegel!

Našel sem idealni prostor za nočitev in časa imam na pretek, zato se lotim priprave večerje. Kar naenkrat mimo mene pribrni nekaj velikega. Sploh ne opazim kaj. Niti ne minuto kasneje, zopet. Hmm, kaj je to? Kačji pastirji! Vse polni jih je. Letajo čisto blizu mene. Kaj se dogaja? Jedo komarje!! Enkratno! Okoli sebe imam naravno zaščito proti komarjem! Očitno je nekje blizu kakšno jezero, ker se komarji kar nabirajo, ampak nihče ne pride do mene. Kačji pastirji jih pobirajo tudi zgolj nekaj centimetrov vstran. Neverjetno kakšne akrobacije! Njim v zahvalo, sem lahko brez pikov nadležnih komarjev, skuhal in pojedel večerjo. Sploh nisem vedel, da kačji pastirji jedo komarje. A ne bi mogel biti bolj vesel njihove družbe!

Če malo ocenim opremo, ki jo uporabljam na kolesarjenju: zelo dobro se obnese podloga Thermarest, ki mi omogoča udobno spanje. Pri Primus posodi s teflonom, me je bilo strah, da se bo luščila a se kar dobro drži in jo je zelo preprosto očistiti. Zelo dobro se obnesejo sončne celice, s katerimi polnim akumulator Tekkeon. Nepogrešljiv spremljevalec za vse nas, ki imamo radi elektronske napravice. Težave imam z mini kuhalnikom Primus, pri katerem se je odlomila nožica in s šotorom Ferrino, kot sem že omenil. Prikolica je super za potovanja po lepem terenu. Za makedam je na triciklu potrebne čim več teže na zadnjem kolesu in v tem primeru prikolica res ni v pomoč. Super so sandali Crocs in pa merino majica ter spodnje perilo! Sploh nima vonja in se preprosto pere. Nekoliko navlažena, je volnena majica enkratna v vročini sredi dne. Troblja pomaga pri odganjanju psov. Preizkušeno iz prve roke! Danes me je namreč en orjaški pes zgrabil za prikolico, da me je kljub hitrosti zaradi rahlega spusta, kar upočasnilo in sem moral ornk potrobit, da je ta gromozanska mrcina spustila.

Število dni na poti: 18
Oddaljenost od doma: 1792km
Lokacija: Škorpilovci (obala Črnega morja)

Včeraj sem imel še en hribovit dan z več kot 1000vm in megla, ki se je držala čez cel dopoldan, mi je kar ustrezala. Bolj klavrno vreme sem si polepšal s cvetlico na nastavku za luč.

Popoldne se je le malo otoplilo in uspelo mi je posušiti šotor. To je v primeru slabega vremena največja težava – posušiti šotor namreč. Dobil sem občutek, da je v teh krajih sonce najbolj močno tam okoli druge ure in pripeka vse do pete zvečer. In ne opoldne, tako kot smo navajeni pri nas.

Resnično se mi lušta jabolčne pite Ne vem kaj je z mano in to jabolčno pito… Z mislimi sem že v kampu na obali, kjer se bom verjetno ustavil za dve noči. Upam da imajo kakšen sef za dokumente in da cene niso zasoljene…

Do današnjega dne sem potrošil 95€. Resnično že pogrešam tuš. Prvič na poti se mi mudi naprej. Želel sem čim prej do morja, ki pa se je kar umikalo in skrivalo do zadnjega in sem ga zagledal šele kak kilometer pred restavracijo, kjer sem si privoščil pečen piščančji zrezek. Res se je prilegel, a ni bil posebno okusen in je bil serviran brez vsake priloge. Za zrezek, solato in dva ledena čaja sem plačal 7eur, kar se mi zdi kar precej. Sem le na bolj turistični lokaciji, čeprav nihče ne govori kakšnega tujega jezika. Spraševal sem namreč kako do kempa, kje so kakšne turistične informacije,… A na nobeno vprašanje niso imeli odgovora.

No, kasneje sem le uspel izvedeti, da je vseeno kje si postavim šotor, da ni nobenih predpisov in omejitev in da ni nobenih turističnih informacij in da se nič ne plača. Da se mi ni potrebno nikjer prijaviti,… Skratka prosto po Prešernu Tukaj ni nobenih tujih turistov, so zgolj Bolgari. Prvič v življenju sem zaplaval v Črnem morju! In do sem sem prišel s kolesom za vsega 100€. O jabolčni piti ne duha, ne sluha. Odkril pa sem zelo dober Nesquick sladoled! Mljask!

Ustalil sem se na manjšem travniku, na robu naselja turstičnih hišic, v bližini restavracije, kjer sem si privoščil večerjo in uporabil njihove toalete. Na obali sem kar nekaj časa iskal tuš, ki sem ga našel kakšen kilometer nižje in sicer je to cev pritrjena na vertikalno kovinsko palico, iz katere priteče ledeno mrzla voda. Ampak umil sem se pa le

Prišel sem do Črnega morja. In kaj zdaj?