Skrajšana različica potopisa v obliki članka: Do Črnega Morja in nazaj. Če bi želeli izvedeti vse kar se je dogajalo na poti, pa le naprej…

Število dni na poti: 4
Oddaljenost od doma: 452km
Lokacija: Omerbegovaća / Bosna in Herzegovina

Prvi dan mi je kljub popoldanskemu štartu uspelo prebrcati 100km in prespati v šotoru v bližini Orehovice. Na vsak način sem si želel prečkati mejo, da mi ne bi bilo potrebno prenočiti v Sloveniji. In tako se je pričela moja nova kolesarska dogodivščina na poti do Črnega morja.

Drugi dan sem si v mestu Našice privoščil dve kepici sladoleda pri lastniku, katerega kolega ima sladoled Lastovka v Mariboru. Mi je za povrh dal še kepico RedBulla in dodal: “ti da krila”. Govorila sva kdo ima najboljši sladoled v Mariboru in sem mu priznal, da je sicer Lastovka dober ampak čez Ilicha ga pa ni To pa je hkrati bil zadnji sladoled na kepice, ki sem ga videl na poti do Črnega morja.

Jata štorkelj in hladna voda iz studenca

Tretji dan kolesarjenja je zaznamovala jata štorkelj, ki je poletela s polja tik ob cesti v trenutku ko sem peljal mimo. Krasen prizor! Toliko štorkelj na kupu res še nisem videl in ob vzletu takšna jata zgleda resnično veličastno! Lep del poti sem prekolesaril kar po D2, saj je bila nedelja in zelo malo prometa. Čas se v tem delu Hrvaške že malo zavrti nazaj in opazen je nižji standard, kot v Sloveniji. Nedaleč od glavne ceste ljudje vozijo posode z mlekom, vreče krompirja, starejše gospe pa tudi večji nakup kar v samokolnici. Pri eni hiši, kjer sem prosil za vodo, mi je gospa z vedrom potegnila vodo iz globokega vodnjaka. Ne vem, če ni bilo prvič, da sem pil takšno vodo…

Čez opoldan sem kosil na verandi zapuščene hiše in si po obilnem obroku privoščil dve uri dremeža.

Vzpenjal sem se po rahlem klancu na koncu vasice, ko ob cesti zagledam nastavljene slive in breskve namenjene za prodajo. Nisem se ustavil, ampak so se mi pa slive “ful zluštale” in nisem prisel daleč. Obrnil sem se in se odpeljal na dvorišče, kjer je po stopnicah iz terase že prihajala gospa. Sem vprašal za 3 slive pa smo malo govorili od kod sem in kam grem… In mi je gospa dala 5 sliv pa še 2 breskvi, čeprav sem rekel da ne. Pa še bi mi nabasala, ampak kaj ko toliko sadja ne morem tovoriti na kolesu, ker bi bilo vse zmečkano…

Zvečer sem našel stadion s stavbo kjer sem prenočil. Je prišel upravnik preverjat in je dovolil da ostanem, če ne bom delal škode. Sem zvečer zanesel kolo v gornje nadstropje, da me ponoči slučajno ne bi prišel budit kak lokalni kuža.

Četrti dan kolesarjenja sem prišel na mejo z Bosno in Herzegovino, a me na prehodu Svilaj niso spustili preko, ker je to maloobmejni prehod namenjen zgolj domačinom. Malo pred mejo sem v pekarni porabil še zadnje Kune. Za dve zajetni čokoladni štručki sem dal 6Kun in 2Kuni sta mi ostali. 500m kasneje sem že pojedel eno štručko in sem razmišljal zakaj nisem vprašal, če mi za 8Kun da tri štručke. Sem skoraj 100% da bi jih dobil,… Sej nevem zakaj nisem šel nazaj. Včasih samega sebe ne razumem in mi take ideje dosti prepočasi padejo na pamet

Konstrukcija nekoliko drugače

Prvi del poti čez Bosno je bil preveč prometen za moj okus, čeprav sem vozil po lokalnih cestah, ampak na zemljevidu nisem našel kakšne ugodnejše alternative. Za ta prvi segment Bosne bi vsekakor priporočal poiskati kakšno drugo pot.

Prvo noč v Bosni in Herzegovini sem prenočil na terasi novo nastajajočega vikenda. Lastnik je ravno barval konstrukcijo za klopi, ki bodo stale na dvorišču. Zelo zanimivo je to, da ker dvorišče ni povsem ravno, je namesto da bi ga poravnal, klopci privaril različno dolge noge

Število dni na poti: 5
Oddaljenost od doma: 527km
Lokacija: Bijeljina

Za mano se kar naenkrat pojavi avto, ki me ni in ni hotel prehiteti. Ne vem, če ni vozil počasi za mano več kot minuto, čeprav sem mu pomahal naj me prehiti. Cesta je bila povsem prazna. No, končno se je opogumil, a je sedaj vozil počasi pred mano. Mi je šlo že kar na smeh Naposled se je le ustavil in ven stopi gospod v uniformi ter me vpraša, če me lahko fotografira. “Seveda! Lahko pa se vsedete na kolo in vas jaz slikam.” S tem odgovorom sem priklical nasmeh na njegova lica.

Dejal je, da ima doma otroke in bi bil zelo vesel, če bi se lahko oglasil na čaj, da bi otroci videli to zanimivo kolo. Povedal mi je, da živi v vasi nekoliko višje na hribu in vprašal, če bi bil pripravljen priti do tja. “Zakaj pa ne? Z veseljem, saj imam čas.” Povedal mi je kam moram in se odpeljal naprej. Malo naprej sem naletel na cestno zaporo, saj je bil most v izgradnji in sem moral kolo prenesti preko. Takšne manjše prepreke me ne zmedejo in nikakor ne bi šel zaradi tega na obvoz, ampak preprosto prenesem kolo preko ovire. Na drugi strani me je že čakal carinik Niko, ker se je spomnil, da je most zaprt in me je želel opozorit naj ne grem na obvoz in mi pomagati preko. Še enkrat me je vprašal, če bom res prišel, sem imel občutek kot da kar ne more verjeti, da si bom vzel čas za njegove otroke.

Pri njem doma se je zbrala družina in sosed z otroci. Pojedli smo krasen zajtrk in kakšno uro kasneje sem odšel naprej. Čakalo me je kar nekaj hribov… Na poti sem za 2,60 marke kupil lepinjo (kruha niso imeli) in Argeta pašteto. Sem bil kar presenečen, da imajo v tako majhni trgovinici sredi ničesar slovenski proizvod.

Pot me je vodila skozi kraj Koraj, kjer sem si na trgu kupil še gosti sadni sok za 1€ kovanec in si privoščil prej kupljeno malico ter izvedel, da je tu skozi potoval tudi Belgijski par, ki sta pešačila po svetu več let. Sem prepričan, da je to isti par, ki sem ju videl v dokumentarni oddaji po televiziji pred par leti in sta njun pohod končala nekje daleč na jugu, ker je ona zanosila.

Vmes sem si ogledal še “krajo” medu pri lokalnem čebelarju, ki je ravno “omamljal” čebele, ko sem pribrcal mimo

Na moje presenečenje sem v Bosni našel celo trgovino Tuš. In to ne kakšno majhno trgovinico, ampak pravi center! Sploh nisem vedel, da ima Tuš v Bosni svoje poslovalnice. Seveda si nisem mogel kaj, da ne bi vstopil in ker sem kupil nekaj slovneskih izdelkov, sem potrošil več kot prejšnje dni.

Zunaj pred trgovino sem si že kar privoščil (kot običajno) del svojega nakupa, ko me ogovori mladenič. Zanimalo ga je od kod prihajam in kam sem namenjen. Kar ni mogel verjeti, da sem se tam znašel s kolesom s katerim sem prikolesaril iz Slovenije. Še manj kako malo denarja sem na poti potrošil. Vprašal me je, če imam čas, da bi posneli krajši intervju. “Seveda, zakaj pa ne.” Ni mu šlo v glavo kako to, da imam čas in mi ni potrebno biti nekje ob neki uri, da bom lahko prespal. In sem mu pač razložil, da bom prespal kjer se bom odločil in da ni važna ura in kraj. Da lahko prespim tudi že kar na obrobju mesta… Več kot sem mu povedal, bolj je bil navdušen in je prav neučakan telefoniral v studio, da so na hitro pripravili snemalno ekipo. Sledil sem mu do izpostave nacionalne medijske hiše, kjer smo res posneli kratek intervju.

Zvečer sem se približal Srbski meji, nisem pa imel namena preko. Zato sem se ustavil takoj na začetku majhne vasice kjer je desno stala večstanovanjska hiša z velikim dvoriščem. Kasneje sem izvedel, da je to neke vrste delovsko naselje. Gospe, ki so strmele vame iz balkona, najprej niso bile navdušene nad mojim poizvedovanjem po prenočišču. Skušal sem jim razložiti, da bi potreboval nekaj prostora, kjer lahko postavim šotor a mi ni šlo najbolje. Nazadnje sem jih spravil celo v smeh in nekako so mi odobrile, da lahko postavim šotor. A kje?

Vedno bolj jim je šlo na smeh, nakar mi je bilo rečeno da najbolje, če govorim z glavo družine in stopil sem nazaj na dvorišče ter zagledal starejšega gospoda. Bil je navdušen nad moj zgodbo in mi zagotovil, da se pri njih na dvorišču lahko počutim varnega in kot doma. Ponudil mi je celo posteljo in tuš v hiši, a nisem mogel sprejeti. Pokazal mi je kje se lahko umijem in WC zadaj na dvorišču, nakar smo poklepetali ob čaju. Ena izmed stanovalk že 4 mesece ni dobila plače, zasluži pa 200mark/mesec. Slišal sem žalostno zgodbo zakaj so se znašli v teh krajih. Željko mi je povedal kako je bilo, ko so mu na začetku vojne potisnili puško v roke in bi moral ustreliti prijatelja, s katerim je skupaj v osnovni šoli pisal domače naloge… Brez vsega so pobegnili in še danes nimajo svojega pravega doma…

Zjutraj smo spili še en čaj in počasi se je bilo treba posloviti ter nadaljevati pot naprej čez mejo. V Srbiji so me pričakali s smehom in nič kolikokrat sem slišal “Svaka ti čast.”

Število dni na poti: 6
Oddaljenost od doma: 644km
Lokacija: Ub

Prvo kar sem moral postoriti v Srbiji je najti zemljevid. Sem si predstavljal, da bo to bolj preprosto a sem v prvi vasi ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka… Moral sem spremeniti svojo pot in se odpraviti v mesto Šabac, kjer bi eventuelno lahko našel ustrezno avtokarto Srbije. Vozil sem se iz enega konca mesta na drugi, pa nisem našel nič pametnega. Avtokarte, ki so mi jih ponujali so bile nenatančne in cela Srbija s Črno Goro na velikosti A3 formata pač ni primerna za kolesarjenje. Ker sem toliko kolovratil sem in tja, me je eden izmed domačinov ustavil in vprašal kaj iščem. “Kako je to mogoče, da nimate za lastno državo konkretnega zemljevida?” In njegov odgovor, ki sem ga slišal še nekaj krat na poti po Srbiji: “Pa ti si sada u Srbiji!” Češ, kaj si pa pričakoval drugega

No, med iskanjem zemljevida je do mene pritekel domačin, ki je na hitro parkiral avto ob cesti in mi sporočil, da me je prejšnji večer videl na večernem dnevniku bosanske televizije. Očitno se v Bosni res ne dogaja dosti, da so v večernih poročilih imeli čas za moj intervju. Sem bil resnično pozitivno presenečen, saj nisem mislil, da bo res kaj objavljeno. Ko sem mu omenil kaj iščem, mi je ponudil svoj zemljevid. Češ da ima to kar iščem v avtu in mi ga lahko da. Hja, samo kaj ko je bila to zopet tista A3 različica s celo Srbijo in Črno Goro. Pa ni mogel razumet zakaj to ni dovolj dobro…

Kaj hitro sem se naučil, da v teh krajih ni tako preprosto dobiti kruha. Nikjer ga niso več imeli ko sem ga pričel iskat. Ugotovil sem, da je že vnaprej zakupljen, je pa povsod možno dobiti zgolj eno vrsto belega kruha. Na poti sem domačine vprašal za vodo in so me povabili, da se malo vsedem ter mi postregli z breskovim sokom. Ponudili so mi tudi hrano, a sem odklonil. In če sem čisto odkrit, mi je bilo kaj hitro žal, ker me niso še enkrat vprašali

V Srbiji vsi vedo kje je Maribor, vsakdo ima koga tukaj ali je nekje v Sloveniji služil vojsko. Prav tako je tale druščina iz gornje fotografije imela strica v naših koncih in bili so navdušeni nad tem mojim specialnim kolesom. Na poti sem prejel kar nekaj vabil na pijačo in pred eno izpred trgovin me je ustavila trojica starejših gospodov z vabilom na pivo. Ker piva ne pijem sem si izbral ustekleničeno vodo. Predno sem nadaljeval pot, sem omenil da moram nekje najti kruh, in povedali so mi, da ga bom zdaj težko kje dobil. Eden mi je dejal, da je on odnesel zadnji hleb iz te prodajalne in da mi ga da. Seveda nisem mogel sprejeti, ker potem on ne bo imel kruha. A mi je kljub temu dal pol hleba, zraven pa še paradižnik. Češ, da ne želi, da bi si Srbijo zapomnil po tem, da nikjer ni mogoče kupiti kruha. Pa jaz sploh ne bi rekel, da je to nekaj slabega. To se mi pač dogaja, ker vozim po tako osamljenih krajih, kjer se nikoli nihče ne najde, da bi potreboval dodaten hleb. Nekako logično je, da zato nimajo več kruha, kot ga potrebujejo. Tako kot vse, ki sem jih srečeval, so bili tudi ti gospodje v skrbeh glede moje varnosti in so mi svetovali naj ne spim kar na prostem in naj grem do cerkve v Vrelu, kjer bom zagotovo našel primeren prostor za šotor. Odločil sem se, da bom pa res šel tja a sem na licu mesta takoj vedel, da to ne bo pravi prostor zame. Preveč urejen park in v samem centru kraja.

Sem pa vseeno poiskal lastnika a je bil župnik na morju, skrbnik pa se je ravno tisto noč odpravljal tako da me v hišo ne bi mogel sprejeti, zunaj se pa zvečer zbira mladina, kar defintivno ni primerno zame. Pot pod noge in gremo naprej. Pred mestom Ub nisem našel nič pametnega in ko sem prišel na rob mesta, sem se raje malo vrnil, da mi ne bi bilo treba skozi celotno mesto, ampak je bilo toliko komarjev, da je bilo nevzdržno, kot mi je že malo prej povedal eden izmed domačinov, kjer sem prosil za vodo. Tako sem moral naprej, skozi mesto na drugo stran in zopet v hrib. Nekje na pol hriba je na travniku gospa zalivala rože in sem vprašal, če bi lahko prenočil na njihovem dvorišču. Hčerka, ki je sedela ob hiši, je pogledala mamo in ostro rekla ne. Vmes so se okoli mene že zbrali otroci in navdušeno tekali okoli mene. Eden je celo zbral pogun, ter se vsedel na kolo. Ampak potrebno je bilo naprej predno se zmrači.

Nekaj kilometrov kasneje sem se ustavil ob prvi hiši, kjer sem na dvorišču zagledal starejšo gospo in jo vprašal, če smem prespati na travniku zraven. Ker me je slabo slišala je pristopila do ograje a vseeno ni mogla doumeti kaj želim in je poklicala moža, ki mi je povedal, da travnik zraven ni njegov, lahko pa grem naprej in prespim na travniku nekoliko dlje vzdolž ceste med dvema hišama. Ko sem prišel do travnika, nisem vedel kateri je pravi, saj so bile ob cesti tri hiše in na vsaki strani je bil prazen travnik. Vprašal sem gospoda na dvorišču srednje hiše in izvedel, da je levi travnik tisti ta pravi. Da ne bi bil v napoto sem ga vprašal če ga moti, da si postavim šotor in je odvrnil da ne. Ko sem zaključil s postavljanjem, je prišel do ograje in me nagovoril v Nemščini. Malo sva klepetala in mi je ponudil vedro vode, da se umijem. Potem me je njegova žena vprašala, če se pridružim pri večerji. Nisem mogel odkloniti in sem šel v njuno kočico na dobro večerjo. Postregli so mi testenine in zrezke iz Dunaja, ki jih je gospod Milan tisto jutro prinesel z avtobusom, ki stane iz Dunaja povratno 60€. Pogovarjali smo se o Jugoslaviji in so mi povedali, da je v Srbiji ogromno kriminala in drog. Sin, ki je nekaj časa vozil taxi, mi je svetoval drugo pot kot sem imel v planu. Narisal mi je zemljevid, ker sva ugotovila, da na tem mojem manjka cel kup cest in je skoraj da neuporaben. Bil je res prijeten večerni klepet.

Število dni na poti: 7
Oddaljenost od doma: 696km
Lokacija: Kosmaj

Zopet nikjer kruha… Sem prišel v eno prodajalno kjer so imeli naloženih celo goro hlebov in sem se že razveselil, da bom lahko kupil kruh. A prodajalka mi odvrne da kruha ni. “Kako ne, če je pa tam cel kup?” To je že vse prodano…

Opoldne sem se ustavil na nogometnem igrišču in tako kot vsak opoldan, razgrnil šotor, spalko in podlogo, da se vse prezrači in posuši. S sončnimi celicami sem napolnil tudi akumulator. Privoščil sem si ribjo konzervo in paradižnik, ki sem ga prejel dan prej. Vmes so domačini prišli na igrišče opravljat neke meritve a niso ostali dolgo. Lotil sem se pisati dnevnik a sem bil tako utrujen, da sem se moral uleči in sem v trenutku zaspal. Kot ubit. In ko sem se zbudil, sploh nisem točno vedel kje sem in kako dolgo sem bil v komi Se je pa zopet nekdo ustavil in izkoristil sem priložnost ter ga vprašal kje bi lahko našel pipo z vodo. Povedal mi je za lokalni izvir in šel.

Moral sem se odpraviti, ker sem že konkretno čutil klic narave in ob cesti do izvira sem našel zapuščen WC na štrbunk. Fenomenalno! Vrata se sicer niso zaprla, a sem imel vsaj nemoten nadzor nad kolesom Nekoliko naprej po hribu je bil še izvir, da sem opravil kar dve stvari naenkrat.

Nekaj kilometrov kanseje, na vrhu hriba, sem zopet poskusil srečo v trgovini, kjer sem ob vstopu kljub hlebom na polici vseeno raje vprašal, če imajo po kakšnem čudežu še kruh za prodat in dejansko so ga imeli. Vzel sem polovico hleba in si privoščil še en kornet. Vse skupaj je zneslo manj kot Evro. Pot me je vodila naprej proti najvišjemu hribu v okolici in ki se je nenačrtovano znašel točno na moji poti. Ob cesti nekaj metrov pred črpalko sem našel umivalnik. Luksuz!

Umil sem sebe celega in opral še oblačila. Med umivanjem las sta se mimo pripeljala domačina s traktorjem in mlajši me je v Nemščini vprašal od kod prihajam. Ker sem imel ravno šampon v laseh, sem se opravičil za trenutek in se do konca splaknil. Domačin mi je stisnil roko in vprašal, če pridem v njegovo restavracijo nekaj pojest. Ampak nekoliko kasneje, ker morata onadva še na travnik zbalirat seno. Seveda sem privolil in z besedami: “Da res ne boš kam šel predno ne prideva nazaj.” Še enkrat sem mu pritrdil, da bom počakal, saj imam še dosti za postorit in vsaj še kakšno uro ne grem nikamor.

Res sta čez čas prišla nazaj a ker še nisem bil pripravljen, mi je povedal kam naj pridem, ko bom končal. Izkazalo se je, da je lastnik res velike restavracije, kamor hodijo meščani iz Beograda na nedeljska kosila. Praktično edina takšna restavracija na poti vse od Slovenije. Dobil sem zelo dobro juho z govedino, kruh in cel pladenj mesa. In začudenje ker ne pijem piva. Ponudili so mi tudi prenočitev in sem kljub drugačnim prvotnim planom sprejel.

Število dni na poti: 8
Oddaljenost od doma: 786km
Lokacija: Bradarac

Zjutraj sem nameraval priti na Kosmaj in si tam vzeti prost dan. A sem bil ob prihodu na vrh razočaran, ker nikjer nisem našel pipe z vodo, čeprav sem ob cesti videl staro tablo, ki je namigovala na pipo nekje v bližini… Sprijaznil sem se, da ne bo nič z mojim prostim dnevom in si poiskal klopco ter si privoščil obilen zajtrk. Potem je bilo pa potrebno poiskati WC. Bi si človek predstavljal, da bo na takšnem “turističnem kraju” to urejeno, a sem namesto tega našel vodni izvir in med drevesi privezanega konja, ki so ga trumoma napadale muhe.

Nekaj časa sem opazoval ubožčka in razmišljal kaj mi je storiti. Najprej mi je prišlo na misel, da bi tega reveža odvezal, ker je bilo videti, da je na istem mestu že kar preveč časa… Dobil sem občutek, da je konj žejen in sem se odpravil nazaj k izviru napolnit vedro, ki sem ga našel v bližini. Bilo je takšno ovalno vedro, v katerem je običajno barva za pleskanje. Večje pakiranje Jupola, kamor gre po mojem več kot 15 litrov vode. Ko sem mu z vedrom približal na cca 20m je kar zahrzal, tako se je razveselil. Vedro sem postavil na tla in stopil korak nazaj. Nisem mogel verjeti svojim očem. Konj je spil celih 15l vode v manj kot minuti! Vedro je bilo v trenutku prazno… Ko sem se vrnil nazaj do izvira, da ga še enkrat napolnim, je bila pri vodi gospa s polno plastenkami. Povedal semi ji za konja in je rekla, da je včeraj bil privezan drugje in da ima lastnika… Ni mi jasno kateri lastnik lahko tako muči svojo žival, da jo pusti brez vode cel dan na soncu,… Konj je spil še približno polovico, nato pa je z gobcem drezal v rob vedra in zdelo se mi je, kot da mi hoče nekaj povedati, a nisem vedel kaj. Nekako sem imel občutek, da bi rad, da ga polijem ampak sem pustil vedro in se odpravil naprej. nič ne bo z lenarjenjem…

Sredi opoldneva sem v mlinu vprašal za možnost bližnjice po neki poljski cesti in so mi ponudili možnost tuširanja ter hladno CocaColo. Kako bi lahko odklonil, ko pa je sonce žgalo z vso močjo? Zvečer sem se odločil, da zopet poskusim srečo pri domačinih in sem najprej zavil k cerkvi z lepo urejenim dvoriščem, da bi vprašal za možnost prenočitve, a je bil na vratih prilepljen listek. Z druge strani ceste so me vprašali kaj iščem in mi povedali, da v župnišču trnutno ni nikogar in naj pridem k njim ter počakam na skrbnika. Med klepetom smo si privoščili sveže kumarice in čaj. Ko smo se malo bolje spoznali so me povabili naj prespim kar pri njih in tako sem prenočil v Aleksandrovi garaži.

Število dni na poti: 9
Oddaljenost od doma: 901km
Lokacija: Donji Milanovac

Zjutraj sem se poslovil od gospoda Aleksandra, ki je vstal zgodaj zaradi mene. Mahnil sem jo naprej proti Donavi. Cesta me je vodila mimo ogromnega površinskega rudnika premoga, kjer se premog skriva 60m pod zemljo. Brez težav sem se lahko sprehajal ob tekočem traku, ki transportira odkopano zemljo do nakladalnega mesta. Nikjer nobene table za prepovedan dostop. Tudi stopnice čez tekoči trak niso zaprte, da se lahko brez težav povzpneš preko.

Ko sem si ogledoval rudnik, sta se nedaleč vstran ustavila vzdrževalca in nekaj kontrolirala; a zame se nihče ni zmenil. Žal se zaradi megle ni kaj dosti videlo in tudi nimam nobenega dobrega posnetka. Je pa rudnik res ogromen! Me je pa ob pogledu na ta tekoči trak prešinila misel, da bi se bilo zanimivo malo popeljati. A kaj, ko je trak tekel v nasprotno smer

Okoli poldneva sem prispel do Srebrnega jezera, kjer sem moral poiskati toaleto. V bližnjem turističnem naselju sem se ustavil pred manjšim hotelom s 4 zvezdicami in lahko rečem, da tako čistih WC-jev res že zelo dolgi nisem videl in sem se posledično odločil, da ne morem kar oditi brez da bi kaj naročil. Žal niso imeli nič z jabolki in sem na koncu izbral palačinke z marmelado. Vsedel sem se zunaj na teraso in začel razmišljati koliko bo to stalo. Kako sem lahko bil tako “neumen”, da sem nekaj naročil, brez da bi vprašal koliko stane. V hotelu s 4 zvezdicami,… Kar nekaj časa je trajalo, da so mi prinesli krasno aranžiran krožnik s palačinkami, mene je pa ves čas mučilo, kako drago bom jaz to plačal…

No, na koncu se je izkazalo da le ni tako drago. Kljub visokemu standardu sem namreč plačal cca 1,5€. In kamen se mi je odvalil od srca…

Malo sem bil razočaran nad Donavo in če bi še enkrat planiral pot, bi se verjetno odločil drugače. Ampak moram priznati, da mi je manjša sprememba kar prijala, zato sem se odločil ostati na začrtani poti mimo elektrarne Đerdab. Naletel sem na resnično informativne znake evropske koledarske steze z oznako 6 in jim sledil. Peljal sem se skozi vsaj 10 predorov in se počasi vzpenjal.

Nakar me pred naslednjim predorom kolesarska tabla z oznako 6 usmerja levo na stransko cesto. Ob pogledu na cesto, ki je vodila daleč v dolino, mi izbira ni najbolj dišala, ampak “kaj pa če je kolesarska pot speljana kje ob donavi?”. Takrat še nisem vedel, da so na spodnjem robu table izpisane dodatne informacije in bi mogoče lahko celo preprečil to neumnost, ki se mi je zgodila. Tako sem sicer po krajšem oklevanju le zavil levo in s tem daleč v dolino. Naj povem še, da se je pripravljalo k nevihti, ki jo je že prejšnji dan napovedal moj gostitelj Aleksander in so občasno že padale kapljice.

Takoj po globokem spustu je sledil vzpon nazaj na višino glavne ceste. Znašel sem se zgolj 2m levo od ograje in zopet je sledil spust – ne vem zakaj nisem raje splezal čez ograjo,… Po spustu je v kotanji zmanjkalo asfalta in sem kolesaril po razdejani makedamski poti (očitno posledica kakšnega neurja). Po nekaj ovinkih zopet sledi vzpon. Nič več mi ni bilo jasno. Ampak prišel sem zopet nazaj na glavno cesto. Cel zmeden gledam kje sem se zdaj znašel. Neverjetno! Ta cela kolobocija samo zato, da sem preskočil en predor! Kdo je to tablo postavil… Seveda je tudi glavna cesta šla navkreber, ampak se vmes ni 3 krat dvignila in spustila. Cca 17km pred krajem D. Milanovac nikakor ne zavijajte z glavne ceste!

Napravljalo se je k dežju in malo so že padale kapljice, medtem ko sem se še naprej vzpenjal. Na vrhu sem ga polomil, da si nisem poiskal zatočišča za čez noč ampak sem kar nadaljeval. V ozki dolini namreč ni bilo nikjer možnosti prenočitve, saj ni bilo kaj več prostora kot za glavno cesto. Začela je padati celo toča in k sreči se mi je uspelo še pravi čas skriti pod streho, da me ni opralo do kože. Čez kakšno uro sem se odpravil naprej in ko sem prispel v mesto je že padel mrak. Pripravljalo se je k nevihti, jaz pa v mestu… Nazadnje sem pristal v plačani sobi za malo manj kot 11eur. Moja edina turistična prenočitev na celi poti. Z lastniki smo klepetali do 11 zvečer, medtem ko je zunaj divjala nevihta.

Število dni na poti: 10
Oddaljenost od doma: 992km
Lokacija: Slatina

Sicer sem nekaj planiral, da bi si privoščil počitek, ki ga prestavljam že par dni, a v mestu vsekakor ne morem ostati. Predno sem se odpravil naprej, sem izkoristil priliko, se obril in skuhal še dve preostali jajci na štedilniku. Za zajtrk sem pojedel kumarico, paradižnik in nekaj kajmaka, ki mi ga je včeraj prinesla gospodinja.

Pokrajina nič posebnega. Zelo malo prometa in zelo redko naseljeno območje. Srečam kolesarja iz Romunije, ki ga povprašam o nevarnostih kolesarjenja po njihovi državi. Nekoliko kasneje se desno iz kavarne pripelje kolesar iz BG, ki čaka svoje kolege, ker se je eni punci vtrgala veriga in morajo pešačiti. “Oooh, veriga,… Jaz imam členke in orodje! Koliko prestav?” Misli da 9 in ravno te členke imam jaz zraven. “Sploh ni problema, bomo popravli” Mislila sva se odpeljati do njih, a so se ravno prikazali izza ovinka. Punca je pešačila ob kolesu. Odstranil sem “zakajlan” poškodovani členek in vmes izvedel, da se punca odpravlja na 2 letno kolesarjenje po svetu. “Definitivno ne brez rezervnih členkov in orodja za verigo.” Mislim, da jo je izočilo. Še sreča, da se ji je to zgodilo v domači državi in ne sredi ničesar, nekje v Kazahstanu,… V zahvalo so me povabili na čaj. Zopet se je nekaj pripravljalo k nevihti…

Kolesarjem sem omenil za tisti brezvezni spust včeraj zaradi levo speljane kolesarske steze. “Kdo je lahko tako nor, da je tam postavil tisto tablo?!!” In kaj izvem?! Partner ene od kolesark dela na tem projektu in je tista smer “kao” opcijska – samo potem bi morala biti ena tabla še za ravno a se je ne spomnim… Pa po resnici povedano, ne vem kdo bi sploh izbral takšno opcijo… ? To je bilo pa res naključje! Sredi Srbije srečati punco odgovornega za tisto tablo, ki me je tako ujezila.

Kakšno uro kasneje je že posijalo sonce. Pri starejšem gospodu sem se ustavil za vodo in ko sem mu povedal da prihajam iz Slovenije je bil ves navdušen in nas ni mogel prehvaliti. Je delal v Sloveniji 15 let in služil vojsko. Spomnil se je imena številnih krajev in mi dal cel kilogram ravnokar nabranih domačih sliv. Malo naprej na avtobusni sem si pripravil večerjo in sprva sem nameraval prenočiti ob reki, a sem si premislil in se odpeljal naprej, kjer sem našel bolj odmaknjen prostor za postavitev šotora.

Veter se je končno umiril in naredil se je prav prijeten večer. Naslednji dan sem po cca 30km našel travnik in si končno le privoščil že dolgo željeni počitek. Cel dan sem se nažiral z divjimi slivami in bral knjigo. Kako se prileže!

Število dni na poti: 12
Oddaljenost od doma: 1139km
Lokacija: Kalna

Danes se je prvič zgodilo, da mi je primanjkovalo vode. Delno posledica včerajšnjega lenobnega dne Vozil sem po rahlo hriboviti, izredno redko naseljeni pokrajini. Prispel sem v manjše mestece in na trgu videl ljudi, kako točijo vodo iz javnega vodovoda. Še sam sem se postavil v vrsto in napolnil obe 1,5l plastenki ter bidon. V pekarni sem si privoščil še sveže pecivo in se odpravil naprej. Še nisem prav prišel iz mesta, pa mi vonj vode iz bidona sploh ni bil všeč. Odprem bidon in povonjam vodo,… “Uf, tole pa ne bo dobro…” si rečem in se ozrem okoli, kje bi lahko natočil drugo. Ob cesti zagledam nek starejši par, ki sta bila sredi “prepira”, a ko rabiš vodo, te tudi to ne odvrne od vzpostavitve kontakta. Stopim do ograje in prosim za vodo, češ da je s to mojo, ki sem jo natočil v mestu, nekaj narobe. Gospa mi je oprala bidon in natočila svežo vodo. Ves vesel, da ne bo prebavnih težav se vrnem na kolo…

Pot me je vodila skozi lepo sotesko in cel čas sem se počasi vzpenjal. Za krajem Knjaževac sem na vzponu dohitel starejši par. Gospod je ob sebi potiskal Poniju podobno kolo s 5 litersko plastenko na bilanci. Upočasnil sem in ju pozdravil. Bila sta začudena nad mojim kolesom in začeli smo klepetati. Gospa kar ni mogla verjeti, da sem prikolesaril od tako daleč in še manj, da nameravam vse do Črnega morja. Skrbelo jo je za mojo varnost in nikakor ni mogla razumeti, da potujem sam in da me ni nič strah. Bila je kot moja babica. Res prijetno sem se počutil v njuni družbi. Vsak dan gresta peš iz vasi na hrib do izvira, ker je tam boljša voda, kot tista iz lokalnega vodovoda. Privoščita si lep sprehod. Pri izviru sem si tudi sam natočil sveže vode in se usedel k večerji. Babica in dedek sta sedela na drugi strani izvira in gospod se je zamislil ter dejal: “Ta izvirska voda je dobra,… ampak res dobra voda je bila Tri Srca, ki se je dobila ko smo bili še v Jugoslaviji.” Imel je tako zamišljen in oddaljen pogled, kot da v roki drži plastenko Radenske in ponovi: “Ja, to je bila res dobra voda. Ampak danes je ni več moč kupiti.”

Tisti trenutek niti nisem pomislil na možnost, da bi jima lahko Radensko poslal po pošti, ampak sem ga vseeno prosil za njun naslov. Napisal mi ga je v moj zvezek in ob prihodu domov, sem jima poslal dve plastenki Radenske. Upam, da je paket prispel do njiju in niso na carini kaj komplicirali. Predvidevam, da nista vedela kaj ju je zadelo, ko sta odprla paket Še danes vidim tisti njegov zamišljen pogled in kako se je za trenutek znašel v preteklosti… Počutil sem se kot na obisku pri dedku in babici. Res prijetno doživetje in eden najlepših dogodkov na poti. Dejansko je potrebno tako malo…

Bil sem že kar utrujen in želel sem zaključiti za danes. Ne vem zakaj, ampak nisem se odločil za kampiranje v naravi, ampak sem iskal kakšno staro zgradbo ali domačijo, kjer bi se skril čez noč. Moja izbirčnost me je privedla vse do vasi Kalna, kjer sem pri prvi hiši vprašal za možnost prenočitve. Gospod mi je ponudil kar svoj travnik, da postavim šotor, a na nepokošeni travi res ni najbolj pametno postavljati šotora Njegov sosed mu je to tudi povedal in me napotil naprej na dvorišče osnovne šole. Za ovinkom zagledam na desni pod cesto šolsko zgradbo in ogromno travnato dvorišče. Enkratno! spustim se po hribu in razpakiram kuhalnik in dam kuhat makarone. Lokalni deček se vsake par minut pelje s kolesom mimo mene a ne upa priti bliže. Po kakšne pol ure se le spusti dol in pride do mene, ko sem ravno skuhal svojo večerjo. Ogovorim ga in vprašam za vodo. Pove mi, da je pipa na trgu sredi vasice nekoliko naprej ob cesti.

Po večerji sem se zato odpravil do centra vasice in si nasproti gostilne pričel umivati zobe. Prvi me ogovori Miki, nakar se nama pridruži še lokalni policaj. Malo smo poklepetali medtem ko sem se jaz umil, nakar me policaj povabi na kavo: “Kave ne pijem, čaj pa bi.” odvrem in oba z Mikijem sta takoj za. Restavracija je na drugi strani ceste in vsedemo se za mizo. “Jaz bi čaj divjo češnjo” reče policaj. “Mhhm, to je tudi meni ljub okus” pravim jaz, in še Miki pritrdi. Čaj divja češnja torej. Ko natakarica stopi skozi vrata, policaj naroči tri čaje divjo češnjo.

“Nimam.” pravi natakarica.
“Kako nimate?” pravi policaj. “Potem pa kak drug okus.”
“Nimam čaja…”
“Kako nimate čaja? Nobenega čaja?”
Natakarica zgolj skomigne z rameni in seže z roko v žep predpasnika. Ven potegne šop bankovcev in da policaju nekaj denarja z besedami: “Pojdi v tisto trgovino,” in pokaže s prstom dlje po ulici. “Ne v to tukaj, in prinesi čaj, jaz bom pa tačas pristavila vodo na štedilnik.”
Policaj vstane brez besed in odide v trgovino kupit čajne vrečke. Čez nekaj minut se vrne s škatlico čaja “divja trešnja”. Neverjetno, da se je našel čaj po našem okusu. Natakarici izroči škatlico čaja, račun in preostanek denarja. Ta nam čez nekaj minut prinese čaj, ki se je še kako prilegel

Sproščeno se pogovarjamo in z zanimanjem vprašam policaja: “Imate kakšne težave s kriminalom?”
“Ne.” odkima policaj
“Kontrolirate promet in polovite kakšne prehitre voznike?”
“Nimamo radarja.”
“So kakšne druge težave?”
“Niti ne. Vsake toliko časa se odpeljem v bližnjo vas, kjer je bencinska črpalka,…”

Plače ima približno 300€, kar je za te kraje že res lepa vsota. Dejansko je biti policaj v takšni regiji, kjer se nič ne dogaja, sanjska služba. Ni kriminala, ni prometa,… Čez čas se za mizo prisede še šofer avtobusa. Potarna, da dela veliko več kot policaj, cele dneve je na poti, tudi čez vikende, zasluži pa zgolj 200€. Bi se moral kar strinjati z njim, da razmerje plač v tem primeru res ni ravno upravičeno

Z Mikijem sva se že v mraku odpeljala na planino po njegovega kolega. Med potjo mi je razložil, da je včasih tam bil rudnik urana in da je bilo mesto takrat dosti bolj živo, kot danes. Zdaj pa razmišljajo predvsem o pohodniškem turizmu. Zvečer sva v mestu stopila do človeka, ki za celo vas in okolico peče meso na žaru, kadar kdo prireja kakšno zabavo ali pojedino. Tu ni nobenih sanitarnih standardov ali pravil. Na dvorišču starejše hiše je iz rdeče opeke zložen kamin in gospod je ravno končal s peko jagnjeta. Vzame nož da preveri, če je pečeno in jagnje zavije v časopisni papir ter ga položi v lesen zaboj in postavi v prtljažnik svojega avtomobila za dostavo. Neverjetno!

Kasneje sem jedel pleskavico narejeno na tem istem kaminu in lahko rečem, da je bila enkratna! Nobene maščobe, nobene pretirane začinjenosti. Pri nas praktično nikoli ne grem v restavracijo na pleskavico ali čevapčiče, ker je vse tako začinjeno in mastno. Zato me je tudi malo skrbelo, kako bo tista pleskavica izgledala. Čeprav, ko si lačen, niti ne kompliciraš tako A ko sem naredil prvi grižljaj, sem bil res prijetno presenečen. In če tako pomislim, ima tam dejansko vsaka žival, ki se znajde na mizi, svoje ime in se celo življenje sprehaja po planinah. Saj je logično, da mora biti razlika. In potem ne rabiš začimb in maščobe, da daš pleskavici okus. Sej dandanes sploh ne vemo več kakšen okus bi morala imeti kakšna hrana!

Noč sem prespal na kavču v stari proizvodni hali, ki jo je Miki kupil in še ne ve kaj točno bi iz nje naredil. Razmišlja nekaj v smeri turizma in bil bi vesel tudi kakšnega investitorja. Predlagal mi je, da moje kolo dava v njegov kombi, ki je stal pred to stavbo in nedaleč vstran od policijske postaje. Nisem bil ravno navdušen nad idejo, saj kolo resnično potrebujem in ne bi rad ostal brez. Pa sta mi oba s policajem zagotovila, da se nič ne bo zgodilo in da bo varno. Ampak dati kolo v neznančev kombi? Saj sem bil kar jezen nase in na svoje pomisleke, da bi Miki odpeljal moj tricikel, ampak enostavno se nisem mogel otresti neprijetnega občutka in sem ga prosil, če kombi odklene in bi dal tricikel v stavbo. Bil je malo presenečen nad mojo željo a se je uklonil in tako sem imel trikolo čez noč v sosednji sobi. Pravzaprav sem bil prepričan, da sem v stvabi sam in sem zjutraj zaklenil steklena vrata, ter se odločil, da počakam na Mikija pred restavracijo, ko ga kar naenkrat zagledam z začudenim izrazom na obrazu, kako stoji za zaklenjenimi steklenimi vrati. Res ne vem kaj si je mislil, da sem ga zaklenil v njegovo lastno stavbo…

Za mano je bil res nepozaben dan, poln prijetnih spominov. In ravno to je namen takšnega potovanja.

Število dni na poti: 13
Oddaljenost od doma: 1248km
Lokacija: Iskrets (Bolgarija)

Dopoldanski del poti me je vodil po prekrasni pokrajini skozi majhne vasice s prijaznimi domačini.

Peljal sem tudi mimo velikega slapu, pravzaprav prvega in edinega na celi poti.

Zapuščam Srbijo in zadnji del poti sem moral po glavni cesti. Sem skušal najti neko alternativo, vprašal sem tudi domačina, a mi ni uspelo in sem se končno le vdal, da nimam druge možnosti. Tako sem do meje peljal po cesti rezervirani za motorna vozila. Nekje na pol poti me dohiti klasični kolesar na MTB kolesu in nekaj časa pelje za mano. Ker sva se premikala dokaj hitro in zaradi prometnega vrveža, se nisva mogla pogovarjati in sem ob prvi priložnosti ustavil na robu ceste. Tudi on se je ustavil, da sva izmenjala pozdrave in nekaj besed.

Prihaja iz Češke. Štartal je v Pragi in je namenjen v Istanbul. Po glavnih cestah. Celo pot po glavnih cestah, takšnih na kateri sva se srečala. In to na hitro. Dela po 150km dnevno… Nima časa klepetati, ker mora biti v par dneh že v Istanbulu. Nič jasno,… Jaz tega definitivno ne bi zmogel,… Da bi cel čas vozil po tako prometni cesti?! Ni šans!

Popoldan je končno je posijalo sonce. V Bolgariji sem se dvignil na 850mnv in vasi skozi katere sem peljal, so dejansko mrtve. Nič se ne dogaja, nikjer ljudi. Nekaj malega sem jih videl na poljih in kako pasejo živino… Ceste so enkratne za kolesarjenje. Vsepovsod asfalt, nobenega prometa. Pa tudi če se kje najde kak avto, pelje zelo počasi in previdno, saj bi pri vseh teh luknjah s hitrostjo 40km/h izgubil celo podvozje

Lokacijo za spanje imam pa enkratno. Ob meni žubori potoček, ki sem ga že izkoristil, da sem si opral noge in nogavice. Skuhal sem si 3 jajca za jutrišnji zajtrk. Sem jih kupil prej v trgovini. Je prodajalka vzela ostale iz škatle in pustila 3 noter, da se mi niso kotalile po prtljagi. Moja prva trgovina v Bolgariji. Tik ob cesti na levi strani. Izredno velik prostor (cca 12 x 8m) z velikimi okni na cesto. Police zgolj ob zunanjih stenah in pult čez celo dolžino. Na policah tu pa tam kakšen izdelek in samo po dva ali maksimalno trije enaki.

Število dni na poti: 14
Oddaljenost od doma: 1355km
Lokacija: Stoyanovtsi

Zjutraj sem se prebudil ves premražen. Spati na 700mnv ob potoku pomeni, da se ponoči precej ohladi. Premalo sem se oblekel in mi je bilo hladno. Čez noč zato nisem dobro spal, hkrati sem bil pa preveč len, da bi se dodatno ogrnil,… In zjutraj mi nikamor ni šlo. Pokrajina je bila krasna, a teren psihično zahteven. Pa še utrujenost od včeraj in slaba podlaga,…

Tako iluzijskega terena, kot sem ga imel danes dopoldne pa še nisem kdaj vozil. Mogoče 1-2% vzpona, ki izgleda kot lep spust, ne gre pa nikamor. Vozil sem zgolj 11-12km/h a sem komaj poganjal. Tako sem bil prepričan, da je cesta vodoravna, oz. da se celo spušča, da sem 2x preverjal če se vsa kolesa nemoteno vrtijo. Zapeljal sem na rob ceste in preveril celo kolesi na prikolici. Vsa kolesa so se nemoteno vrtela, tudi ročne nisem imel zategnjene,… Nič mi ni bilo jasno. Bil sem resnično utrujen in zmeden, ker mi iz neznanega razloga nikamor ne gre…

Sem se že nekako sprijaznil z dejstvom, da niti pod razno ne bom uspel narediti 100km. Potem sem pa le pogledal na GPS in videl da se dejansko vzpenjam. Res zelo počasi, ampak cel čas konstantno. Sej ne vem zakaj nisem že prej preveril, ampak bil sem 100%, da je cesta ravna oz. se celo spušča. Tako mi je malo odleglo, a vseeno se mi je zdelo, da sem mogoče le preveč utrujen pa še noge so bile čez noč (po zaslugi lastne lenobe) na hladnem,… Za kosilo sem ob bencinski črpalki vse razgrnil, da se posuši in si privoščil uro in pol počitka.

Podlaga se je izboljšala, teren spremenil in končno je začelo leteti. Po ravnem sem kar naenkrat šibal 25km/h. Luksuz! Očitno mala kolesa in 5 le-teh, res ni za tako grobo podlago. V tem primeru sem prepričan, da bi se dve večji kolesi bolje obnesli.

V majhni vasici sem se ustavil pred hiško, kjer je gospa sedela za mizo in reševala križanke. Vprašal sem za vodo in gospa me je pogledala, nekaj rekla in hkrati odkimala ter vstala. Ne morem dobiti vode? sem pomislil. Potem pa me je prešinilo. Aja! Sem se spomnil, da mi je nekdo omenil, da Bolgari odkimajo namesto prikimajo… Očitno je res… In sledim gospe v hišo.

Hmm, tole pa izgleda kot prodajalna… Ko čakam na vodo, vidim na pultu nekaj kar izgleda kot jabolčni zavitek. Na pultu sta bila dva pladnja z različnima zavitkoma. Eden je bil zagotovo sirov. Ko pride gospa nazaj s polnim bidonom sveže vode, jo vprašam če je to jabolčni zavitek. Seveda niti nisem vedel kako se reče jabolku in tudi ne kaj mi je odgovorila a nekaj v stilu, da eden je še eden ostal, drugi pa so sirovi. Je pa bil na pultu še en zapakiran krožnik z narezanimi kosi, ki mi je sumljivo izgledal kot jabolčni, ampak nisem nič vprašal.

Ko sem se vrnil h kolesu in nadaljeval naprej navkreber, sem si seveda takoj privoščil mojo nagrado in če bi kompliciral, bi rekel, da je bilo malo malo jabolčne file noter, ampak je bil pa dober. Pol hleba za cca 30centov… Ampak ko sem počasi lezel v hrib, mi ni dalo mira, zakaj nisem vprašal ali je na tistem zapakiranem krožniku tudi bil jabolčni štrudel in mi je bilo res žal, da nisem še tisto kupil. Čakal me je namreč kar dolg vzpon na višino 550m, jaz sem pa že pojedel cel zavitek. In cel čas sem si razbijal glavo zakaj nisem kupil še tistega zapakiranega pladnja… Res nisem pri pravi… Tako daleč sem moral priti, da ga nekje imajo potem ga pa tam pustim… Kje imam pamet?!

Danes je bil pravi sadni dan! Za večerjo sem si privoščil sveže robide. Res tiste ta prave, sladke! In navsezadnje, kljub klavernemu začetku, je bil kar produktiven. Ustalil sem se na travniku, kjer je pastir iz sosednje vasi, ki tukaj služi kot ovčar in kozar, mimo prignal čredo koz in ovac. Njegova naloga je skrbeti za 80 ovc in koz, ki jih dva krat dnevno pomolze, čez dan pa jih žene na pašo. Njegova žena na drugem bregu pase 100 ovac. Za to delo, brez prostih vikendov prejme cca 200eur/mesec. Je pa res, da se večino dneva zgolj sprehaja z živino. Tako da ni nekega napornega dela, razen molža zjutraj in zvečer, za kar porabi cca uro in pol.