V programu Google Earth si lahko ogledate potek naše poti vse od skrajnega severa do juga Evrope.

poenostavljena proga (40kB)
natančen posnetek (1,3MB)

Za ogled gornjih datotek potrebujete program Google Earth. Datoteko si z desnim klikom na miško shranite na svoj osebni računalnik in jo nato zaženite. Poenostavljeno verzijo lahko vidite tudi na spodnjem zemljevidu. Vgrajen posnetek omogoča več pogledov in tudi povečavo, ne nudi pa 3D pogleda.

Vse skupaj bo dolžina poti znašala nekaj manj kot 6.000km. Vmes imamo tudi nekaj precej zahtevnih vzponov, kar bo dodatno prispevalo k zanimivosti.

Pa še fotografija začetne točke: Nordkapp

in našega cilja: Gibraltar

Včeraj zvečer sem se prvič popeljal s kolesom Azub Highracer – no pravzaprav danes zjutraj okoli ene ure. Z Martinom, Karlom in Jirko smo ostali v poslopju podjetja Azub, kjer spimo te dni pred odhodom in smo se s kolesom odpravili na nočno testno vožnjo, ko so vsi ostali že odšli.

Na kolesu sem sicer sedel že dan prej in takoj prišel do zaključka, da mi višina sedeža kljub 28″ kolesom ne bo delala težav, saj je sedež dejansko nižje kot pri Maxu (me je pa to malo skrbelo predno sem kolo prvič videl). Mojih prvih nekaj metrov je bilo kar nestabilnih, saj je krmiljenje s prednjim 28″ kolesom čisto nekaj drugega, kot pri 20″ na Fuegotu, s katerim sem prevozil zadnjih cca 1.000km. Sicer pa se bom imel čas navaditi na vse specifike in bom na koncu poti verjetno težko presedlal nazaj na Maxa.

Danes smo v bližnjem mestu Uherské Hradiště, imeli uradno medijsko predstavitev pred odhodom na Nordkapp, kjer so novinarji opravili intervjuje:

Še skupinska fotografija celotnega NG moštva:

Po vseh pripravah v zadnjih dneh, smo končno pripravljeni na odhod. Čaka nas kar precej dolga pot do Nordkappa. Potem pa na kolo! Sem že kar neučakan

Glede na izkušnje s testnega dne, smo se odločili za menjavo skupine na 16 ur. Kolesarili bomo vsi člani moštva, kar pomeni, da nas je sedaj 8 kolesarjev v dveh skupinah po štiri. Ena skupina se bo s kombijem zmeraj odpeljala naprej, kjer se bo četverica lahko najedla in naspala. Trije člani druge – aktivne skupine, ki bo z avtom zmeraj nekje v bližini kolesarja pa bodo obenem skrbeli tudi za objavo novic na spletu. Vsakih 16 ur se bosta moštvi zamenjali.

Kako bo to dejansko funkcioniralo bo pokazal čas in se bomo glede na zmožnosti sproti prilagajali.

2.8.2007 smo v jutranjih urah odrinili proti severu Evrope. Peljali smo se preko Poljske in Baltskih držav proti Finski, kjer smo se ustavili pri Azub posredniku v Helsinkih.

Ceste na Poljskem so res nekaj posebnega. Sledi koles (kolesnice) so ponekod globoke tudi po 10 in več centimetrov. Prometnih znakov je še manj kot pri nas v Sloveniji, tako da je navigacija brez zemljevida praktično nemogoča. Vsepovsod sama ravnina… Ob cestah množično prodajajo gobe, pa tudi kakšna prostitutka se najde vmes. Pešci in kolesarji na cesti rezervirani za motorna vozila so nekaj čisto običajnega. Med drugim tudi kolesarji, ki vozijo v nasprotni smeri prometa… Križišča na tako prometni cesti so kar brez semaforjev, ljudje kar tekajo preko… Tu in tam lahko vidiš prometni znak za prepoved konjske vprege… Skratka, res nekaj kar ne doživiš vsak dan.

Policija pa je kar aktivna, saj je Karel že “pokasiral” prvo kazen. Je pa to bilo bolj po principu šivanke v senu, saj smo vsi sledili tekočemu prometu in si je policaj pač izbral eno žrtev, ki jo bo kaznoval za prehitro vožnjo. Vsi ostali smo pri isti hitrosti ostali nekaznovani.

Pot na sever se je kar vlekla, saj na splošno nisem ravno navdušen nad tako dolgo neprekinjeno vožnjo, ne glede na prevozno sredstvo. Ko sem skozi okno avtomobila opazoval kolesarje, ki potujejo proti severu sem se vprašal: “Kaj delam tukaj v avtomobilu?” Bi dosti raje sedel na kolesu in bi se vsekakor tudi dosti bolje počutil. V našem primeru časovno seveda ne gre drugače. Nekako imam občutek, da mi bo štiri ure kolesarjenja premalo in bom verjetno imel željo po več časa… Glede na trenutno stanje lahko rečem, da bomo na poti bolj utrujeni zaradi sedenja v avtu, kot kolesarjenja. Pomanjkanje spanja bo na tej poti najbolj kritično in bo težavnostni nivo prestavilo na višjo raven, kot če bi celotno pot prekolesaril sam, s tem da bi vsako noč prespal.

Misli mi že bežijo naprej na kolesarsko potepanje, ki vsekakor sledi drugo leto.

Ob drugi uri zjutraj smo prispeli do začetka tunela, ki 212m pod morsko gladino vodi na skrajni sever Evrope – Nordkapp. Odločili smo se, da na tej strani tunela prespimo in smo si poiskali prostor za kontrolno stavbo ob tunelu. Za večerjo smo si privoščili zelenjavno juho z gobami, ki smo jih “sredi noči” nabrali nekoliko prej. Nad arktičnim krogom je namreč v poletnem času svetlo tudi sredi noči. Ker sem v tem času že izgubil sled za uro in dnevi sem, ko sem se predramil iz dremeža mislil, da vidim sončni vzhod, dejansko pa je bila ura ena zjutraj.

Arktični krog 66° 32′ 35″ je meja, od koder naprej vsaj enkrat poleti sonce nikoli ne zaide in pozimi vsaj enkrat nikoli ne vzide. Cesta proti arktičnemu krogu je bila tako ravna, da bi lahko vozil celo več kot 130km/h, a je skoraj vsak kilometer postavljen foto radar, omejitev je pa večinoma 80, občasno celo 60 ali tu in tam 100km/h.

Zadnjih 100km pred tunelom smo ugledali neverjetno veliko severnih jelenov. Opaziti je bilo, da se raje sprehajajo po asfaltiranem delu pokrajine, kot po travi. Vsi so namreč silili na cesto in tudi ko jim pripelješ nasproti z avtomobilom, si vzamejo čas, predno se umaknejo s cestišča.

Noč je bila tako hladna, da sem se zbudil in sem se moral dodatno obleči. Iti na WC brez luči tukaj sploh ni problem, saj je bilo sredi noči tako svetlo, kot podnevi. Vmes sem se celo tri krat zbudil, misleč, da so drugi že pokonci in da bomo počasi odrinili.

Zbudili smo se v krasno jutro.

Po zajtrku smo se, zgolj z enim avtomobilom, odpravili skozi tunel, saj so cene abnormalno visoke. Ker tunel zaračunavajo tako po avtomobilu, kot številu oseb v njem, smo se trije člani odprave vlegli zadaj v avtomobil Renault Master, kjer smo imeli narejena ležišča. Tako smo vsaj nekaj privarčevali. Kljub temu pa nas je dostop do Nordkappa prišel cca 50€ na osebo.

Ob 10:15 smo prispeli do – za Nordkapp znamenitega globusa, kjer smo pred štartom naredili še skupinski posnetek. Vreme je bilo res enkratno, imeli smo celo 15°C.

Martin, ki je prejšnji dan izžrebal najkrajšo vžigalico, se je pripravil za pot in ob 12:05 smo štartali. V tunelu dolžine 6.800m je Martin dosegel hitrost 95km/h in celo prehitel dva mobilna domova. Celotno pot smo ga spremljali in naredili kar nekaj posnetkov. Po štirih urah je bil na vrsti Jirka. Naša skupina pa se je odpeljala naprej, saj smo si morali poiskati prostor za počitek, da bomo lahko čez 12 ur zamenjali Evino skupino.

Žal lepo vreme ni dolgo vzdržalo in je Jirka imel vmes celo rahlo točo. Naša ekipa se je odpeljala v kraj Kautokeino približno 400km od Nordkappa, kjer bi se naj predvidoma ob četrti uri zjutraj zamenjali ekipi. Pokrajina na poti je bila res krasna, a kaj ko v dežju na kolesu ravno ne moreš uživati…

Gob smo na poti videli toliko, kot jih niti na tržnici ne vidiš na enem mestu Prav neverjetno! Komarjev pa še neprimerno več … komarji … komarji … komarji. Niti sprej proti komarjem ne učinkuje. So pa precej bolj počasni kot ti pri nas in jih lahko hitreje uloviš. Seveda vse skupaj nima smisla, ker jih je toliko, da bi te živega požrli, če se ne bi neprodušno zaprl v avtomobil. Tako smo spali pri zaprtih oknih. Temperatura ponoči je bila 3°C. Dan, ki je sledil je bil sončen in mene je čakala moja prva vožnja.

Po zamenjavi smo kar 5x prečkali Norveško Finsko mejo, saj smo pri menjavi pozabili neke stvari in smo se morali vrniti. K sreči na meji, razen kamer, ni bilo nikogar. Že, ko smo se tretjič peljali preko, nam je bilo vse smešno in smo pred kamero mahali v pozdrav

Ob 8:13 sem, kot drugi iz naše skupine, sedel na kolo, svojo izmeno sem zaključil ob 12:03. Nekaj časa smo zapravili za nastavitev sedeža, dva krat sem se moral vmes ustaviti za WC in tako sem imel skupni čas kolesarjenja 3:38:18. Prekolesaril sem 97,63km s povprečjem 27km/h in maksimalno hitrostjo 50km/h. Ves čas me je spremljalo krasno vreme in valovita pokrajina. Srečal sem kar nekaj severnih jelenov, eden je celo prečkal cesto tik pred mano. Enemu izmed njih, ki je stal tik ob cesti sem požvižgal, za kar mi je bilo kar hitro žal. Začel je namreč teči proti meni in moram priznati, da se nisem počutil ravno najbolj prijetno. K sreči sta nasproti pripeljala dva avtomobila in je severni jelen spremenil smer. To je bilo zadnjič, da sem požvižgal severnemu jelenu

Cesta je bila valovito položna – takšni dolgi minimalni vzponi, kjer praktično ni videti, da gre za vpon a čutiš vzpenjanje na hitrosti, saj ne gre in ne gre hitreje. Prav zanimiv je občutek, ko pred sabo vidiš nekaj kilometrov ceste, ki valovi proti obzorju.

Zvečer smo na mestu menjave z Evinim moštvom uspeli dobiti brezplačno prho. Enkraten občutek! Počutil sem se kot prenovljen. Po izkušnjah nekaterih članov naše odprave je na Švedskem precej enostavno najti brezplačno prho, medtem ko v Nemčiji zaračunavajo celo za WC. Po prhi smo se peljali po poti naprej, da bi si poiskali prostor za pripravo večerje in prenočitev, a nismo imeli sreče in smo se odpravili spat kar brez obroka.

V prvih 24 urah smo skupno naredili 600km. Honza je po 738km od začetka kolesarjenja na Nordkappu, zapeljal preko polarnega kroga.

Naša skupina se je prebila skoraj do obale Baltskega morja, cca 50km do kraja Lulea, kjer je pot začela Evina skupina. Kaj kmalu so ugotovili, da E4 ni ravno primerna za kolesarje. Nekateri predeli so bili izredno ozki z žičnato ograjo na sredini, tako da avtomobili dejansko niso mogli prehitevati kolesarja z varnostno razdaljo. Zopet drugod je bila cesta spremenjena v avtocesto in je bilo potrebno poiskati obvoze. Tako so izgubili kar precej časa in energije, da so prekolesarili svojih 17 ur po ali vzdolž E4.

Honza je predlagal, da si za nadaljevanje poti poiščemo alternativo, ker je E4 res preveč nevarna. Tako smo določili novo pot, ki se je kar se da hitro odcepila od E4 (po 20km). Žal pa je po 120km zmanjkalo asfalta in sem jaz v svoji drugi izmeni prekolesaril cca 60km po makedamskih cestah. Ne ravno najbolj primerna podlaga za dirkalno kolo brez vzmetenja in z izredno tankimi plašči. Posledično sem okoli polnoči imel gumidefekt.

Podatki moje druge vožnje:

časovni okvir: 21:50 – 2:29
prevožena razdalja: 104,58km
povprečna hitrost: 24,5km/h
maksimalna hitrost: 62km/h
čas kolesarjenja: 4:15:14
vzpon (vm): 800m
spust: 920m

Med kolesarjenjem me je malo osvežil tudi dež, a nič posebnega. Naša spremenjena pot se je odcepila iz E4 ter nas vodila skozi Örnsköldsvik, Solleftea, Bispgarden, Liden, Stöde, Delsbo,… Malo pred krajem Solleftea smo na parkirišču pred rehabilitacijskim domom opravili menjavo kolesarjev. Med malico nas je ogovorila medicinska sestra in nam ponudila tudi sok. Ko sem omenil, da sem iz Slovenije, se je takoj spomnila na članek v lokalnem časopisu in mi je prinesla pokazati fotografijo Bleda, ki se je v časopisu razprostirala kar čez dve strani.

Čez noč smo imeli težavo tudi s pomanjkanjem nafte. V času mojega kolesarjenja po makedamskih cestah sredi ničesa in sredi noči, se je namreč prižgala lučka za gorivo. Ker je bilo to praktično že na prvi polovici moje izmene, smo šele po kakšnih 60km prišli do prve črpalke, kjer pa žal niso imeli dizla. Vse skupaj je postalo kar precej napeto. K sreči smo s pomočjo GPS navigacije uspeli najti še eno črpalko v bližini. Seveda je bila sredi noči zaprta, a je bil na razpolago avtomat, zraven katerega pa ni bilo črpalke za dizel. Ta je stala ločeno na drugi strani. S strahom smo vstavili kreditno kartico v atvomat in na našo srečo ugotovili, da je možno tankati tudi s črpalko številka 4, ki je ločena od avtomata in je edina z ustreznim gorivom. Ufff,… kakšno olajšanje! Na tem mestu me je na kolesu zamenjal Honza.

Pri menjavi sem od Evine izvedel, da jih je na poti vsa navdušena ustavila Slovenka, ki že dolgo časa živi na Švedskem in je začela na veliko govoriti v Slovenščini, saj so na avtomobilu imeli Slovensko registracijo. Ko pa je ugotovila, da jo vsi samo debelo gledajo, je ustavila svoj monolog in tako je Evina končno prišla do besede in ji pojasnila, da pravzaprav nihče v avtomobilu ne govori Slovensko. Vsa začudena je vprašala: “Od kod vam pa potem avto s Slovensko registracijo?” Po obrazložitvi jim je naročila naj mi prenesejo njene pozdrave. Hvala!

Odpravili smo se v trgovino, kjer sem si za malico izbral šunko, po kateri se mi je že tako tožilo. Poiskali smo si primerno prenočišče in spali vse do 18 ure. Ko sem se zbudil nisem vedel koliko je ura, niti kateri dan je. Pravzaprav nihče ni vedel. Zato sem vključil mobilni telefon in ugotovil, da je še vedno 9.8.2007 in da je ura petjast do sedmih. Sploh nisem mogel priti k sebi, da je to dejansko že zvečer… Honza je pritrdil, da bo držalo in da je res že večer. Pa saj smo komaj vstali! Sonce bi moralo zdaj vzhajati in ne zahajati… Za “zajtrk” smo si privoščili tuno z zelenjavo, kuskus in vloženo rdeče kislo zelje. Res dobro! Moram še pri nas preveriti če se da dobiti takšno zelje.

Danes zjutraj mislim da ni minilo 10 minut, da sem zaspal. Zadnjo uro predno smo se vstali sem zgolj ležal v kombiju z občutkom močne utrujenosti. Le spati nisem več mogel. Veke so bile tako težke, da sem oči komaj držal odprte. Možgani nekako nočejo več spati, oči se pa nočejo odpreti – konfliktna situacija… Po zajtrku sem prišel k sebi, še vedno pa sem čutil izčrpanost kot neko rahlo omotico.

Ob polnoči nas čaka nova menjava in nove 4 ure za vsakega izmed nas. Sjaak se je vmes zmotil in poklical na naš telefon, da je zopet naletel na nek del, kjer ni dovoljeno za kolesarje. Na Švedskem res nikoli ne veš kakšna bo cesta. Po eni strani so rumene ceste na zemljevidu v naravi makedam, po drugi pa magistralka kar naenkrat postane avtocesta s prepovedjo za kolesarje… Lahko rečem, da je Švedska enkratna za potovanje z MTB kolesom, saj je res veliko krasnih makedamskih poti – če le ne bi bilo toliko komarjev… ni pa ravno najbolj primerna za hitro potovanje od točke A do točke B.

Kaj je to danes, včeraj, jutri? Te besede v takšnih situacijah izgubijo pomen. Honza in Evina sta pred leti, na njunem potepanju s tandemom, na severu srečala kolesarja, ki ju je sredi noči vprašal, kako to, da je vse zaprto, če je pa sred dneva… Mi smo sedaj že dosti južneje in že imamo temne noči, ampak na severu res z lahkoto izgubiš ritem. Ta kolesar je bil namreč brez ure in je preprosto spal ko je bil utrujen. Po nekaj dneh je tako popolnoma izgubil časovno orientacijo.

Ta Švedska se vleče že kar predolgo časa. V bistvu smo že skoraj na pol poti, pa smo še vedno na Švedskem.

Danes mi vreme ni bilo naklonjeno. Pralo me je kar tri ure in zadnjo uro sem že kar močno čutil utrujenost. Podatki za mojo tretjo vožnjo:

časovni okvir: 8:19 – 12:19
prevožena razdalja: 111,16km
povprečna hitrost: 28,7km/h
maksimalna hitrost: 56km/h
čas kolesarjenja: 3:53:00
vzpon (vm): 462m
spust: 436m

Vožnja do mesta Helsingborg je bila precej naporna. Vmes je bilo tudi nekaj makedama in celo blatnih poti, kjer je bilo potrebno kolo tudi tiščati.

Proti cilju smo se pomikali skozi pravi labirint in ob osmih zvečer končno prispeli do HH terminalov, kjer nas je čakala Evina skupina. Prevzeli so kolo in se odpravili na trajekt. Tokrat nismo zamenjali avtomobilov in smo mi ostali v Berlingotu. Zato smo si moralo poiskati primeren prostor za postavitev šotorov.

Okoli polnoči smo končno našli prostor in postavili šotore. Še med našim kolesarjenjem je v daljavi tako močno bliskalo, da smo bili prepričani da bo tudi nas ujel močan naliv, a smo k sreči ostali suhi. Tudi noč je bila mirna in suha. Podeželje ta zadnji dan na Švedskem je bilo res enkratno: jezera, konji, zeleni travniki, lesene hišice,…

Pa še ena najbolj mističnih fotografij narejenih na Švedskem:

Zbudili smo se v oblačno jutro in se odpravili v Koppenhagen, kjer smo želeli kupiti novo kamero, ker se je stara pred dvema dnevoma pokvarila. Naša pot do mesta nas je vodila preko 14km dolgega mostu nad morjem, ki mu sledi še 4km dolg predor. Res impresivno!

Pelajti se po takšnem mostu je čisto drugačen občutek, kot most čez reko. To je bilo prvič v življenju, da sem se peljal z avtomobilom čez morje. Je pa tudi precej drag hec, saj je cena za osebni avtomobil kar 30€. Kasneje smo prečkali še en podoben, vendar krajši most, ki je bil ves odet v meglo, kar mu je dalo še bolj mističen pridih. Škoda da prehod ni dovoljen tudi za kolesarje…

Žal v Koppenhagnu nismo našli kamere in smo se praznih rok odpeljali do naslednje točke srečanja v mestu Glückstadt, kjer smo s trajektom prečkali reko. Zaradi velikih zastojev smo prestavili menjavo in je Evina na svojo željo nadaljevala pot še cca 2 uri, na drugi strani reke.

Moja četrta izmena na kolesu se je pričela še 11.8. ob 23:11 in je bila najtežja do sedaj. S kolesarjenjem sem zaključil 12.8. ob 3:16 zjutraj. Podatki za četrto izmeno:

časovni okvir: 23:11 – 3:16
prevožena razdalja: 96,93km
povprečna hitrost: 25,6km/h
maksimalna hitrost: 41km/h
čas kolesarjenja: 3:47:00
vzpon (vm): 234m
spust: 216m

Prejšnji dan smo zaradi iskanja nove kamere bili prikrajšani za nekaj spanja, kar se je na vseh nas precej poznalo. To noč so se mimoidoči vozniki ustavili kar 4 krat, da so preverili, če potrebujemo pomoč. Tri krat se je to zgodilo tudi na Švedskem. Ker smo z avtomobilom stali ob cesti in čakali na kolesarja, je marsikdo mislil, da potrebujemo pomoč. Res lepo od teh voznikov, ki so se ustavili. V primeru okvare takšna pomoč še kako prav pride.

Ko sem začel s kolesarjenjem, me je sprva kar precej mrazilo, a sem se hitro segrel in nisem potreboval dodatnih oblačil. Kljub Adidas EvilEye očalom sem imel precejšne težave z vidljivostjo, ker je bilo v zraku veliko vlage. Občasno sem zapeljal tudi skozi kakšno meglico. Problem pri meni je ta, da imam za Adidas lečami še dioptrijski vložek, ki je v mojem primeru povzročal težave. Cesti sem najlaže sledil tako, da sem sledil sredinski črti. Vem, da je bila ob cesti cel čas tudi kolesarska steza, ampak po njej ne bi bil zmožen kolesariti, saj ob straneh nima belih črt, ki bi se ponoči svetile in ti dale vedeti kje je rob steze. Tako sem raje ostal na cestišču – prometa pa tako ali tako ni bilo.

Na poti sem celo zapeljal preko nedolžnega ježka, ki se je iznenada pojavil na cestišču tik pred mojim kolesom. Kljub izredno močni luči na kolesu (2x P4 LED) je bila vidljivost tako slaba, da enostavni nisem imel časa odreagirati. Dejansko sem bil v takšnem stanju, da tudi moji refleksi niso delovali.

Čez čas sem na cestišču pred sabo zagledal avto s vključenimi smerokazi, ki je stal za našim spremljevalnim avtomobilom. Zapeljal sem se mimo in se ustavil ob našem avtu, ter potrkal na okno. To je bil naš sistem za obveščanje, da je kolesar peljal mimo. Tako so v avtu lahko drugi trije člani ekipe med čakanjem vsaj malo zatisnili oči. Dogovorili smo se namreč, da lahko odpeljejo za kakšno uro ali dve naprej, da bi se vsaj malo naspali. Tokrat se je Honza vlegel desno ob avtomobilu in od zadaj je bilo videti zgolj njegove čevlje.

Ko sem že želel odpeljati sem od zadaj zaslišal glas. Snel sem si slušalke in se pomaknil vzvratno ter odgovoril, da ni nič narobe in da me oni zgolj spremljajo na naši non stop vožnji. Po nekaj trenutkih tišine je ta glas odgovoril: “Ich habe schon Polizei angerufen…” Takrat se je Honza zbudil in se vstal. Sploh ni vedel kaj se dogaja in sem mu obrazložil, da je bil voznik zaskrbljen in da je celo poklical policijo. Vozniku sem dejal, da je vse vredu in se odpravil naprej. Tudi spremljevalni avto je kmalu zapustil počivališče tako da policije niso dočakali. Moram reči, da je przior res zgledal nenavadno…

Nekaj časa me je pot vodila skozi gozd in kmalu po križišču, kjer sem zapeljal na glavno cesto, me je odneslo s cestišča in sem se prevrgel. Bilo je tako, kot da sploh ne bi znal voziti ležečega kolesa. Videl sem, da peljem proti robu cestišča a nisem odreagiral. Zapeljal sem na bankino in se prevrgel. Tik pred padcem je s krmila odletel gumjasti ročaj. Ko se je kolo ustavilo je nastala popolna tema. K sreči sem imel zraven mobilni telefon z LED svetilko, da sem lahko našel ročaj, popravil krmilo in se vsedel nazaj na kolo. Mislim, da sem potreboval kar kakšno minuto, da sem sploh lahko štartal. Enostavno mi možgani niso hoteli delovati…

Tudi Karel, ki je vozil za mano, je po nekaj kilometrih dejal, da ne ve, če bo lahko nadaljeval. A je potem prišel k sebi in k sreči se je tudi že začelo daniti. Po sončnem vzhodu je prišel toliko k sebi, da je želel kolesariti kar uro dlje, kot je bilo potrebno.

Na vrsti je bil Honza, ki je po nekaj kilometrih prečkal Nemško – Nizozemsko mejo. Mi trije smo se odpeljali naprej in se na robu travnika ob stranski cesti ustavili. S Karlom sva se vlegla na travniku in poskušala zaspati. Ni minilo pet minut in je bilo že treba vstati, saj je nek uradnik dejal, da tukaj ne smemo stati, ker je prenevarno in da ni dovoljeno… Zapisal si je tudi registersko tablico avtomobila. Še zdaj mi ni jasno kaj je bilo tam narobe, saj smo stali povsem izven cestišča na stranski cesti, ki je vodila iz gozda. Tako nas je ujezilo, da smo se zapeljali 30km naprej, kjer se je zopet začela Nemčija. Tam sva se s Karlom vlegla kar na travo ob glavni cesti in trdno zaspala. Honza je imel vmes težave, ker se mu je izpraznila baterija v GPSu in je moral poiskati lokalne informacije, da so mu dali zemljevid. V telefonu pa je imel mojo domačo številko in ne te, ki sem jo imel zraven. Tako je njegovo zvonjenje zvenelo v prazno.

Tudi ko sem se zbudil, so bile moje veke tako težke, da bi skoraj potreboval vzvod, da bi jih držal odprte. Upam, da se bom do naslednje izmene lahko nekoliko bolje naspal. Aktivna skupina bo med tem časom še enkrat prečkala Nizozemsko in nato še Belgijo, ter začela s Francijo.