iz dnevnika: Po Krasu z Robertom Thomsonom
mar 29

Na mejnem prehodu Jelšane sem bil nekje ob pol desetih dopoldne. Najprej se je nekaj pripravljalo na dež, padlo je celo nekaj kapljic, potem pa me je kljub delno oblačnemu nebu, grelo sonce.

Robert je prispel okoli dvanajste ure.

srecanje v Jelsanah

Po kratkem klepetu, sva se odpravila na pot proti Ilirski Bistrici, kjer sva se popeljala skozi staro mestno jedro in se odpravila proti izviru Sušec.

Robert na kolesu

Ime izvira pove, da je le-ta večinoma suh, kar pa si glede na spodnjo fotografijo težko predstavljam. Res krasno presenečenje, sploh glede na to, da ne pričakuješ nič posebnega.

Pot proti Postojni naju je vodila mimo gradu Kalec. Ker oba uživava v naravi, sva si na poti do gradu privoščila stransko stezico, speljano preko travnikov.

Vsekakor vredno obiska. Žalostno, da gradu in okolice nihče ne vzdržuje…

V Potojni sta naju pričakala Urška in Marko, ki nam je pripravil zelo okusno večerjo.

Dopoldne je prišla ekipa oddaje Svet, pred vhod v Postojnsko jamo, posneti kratek intervju z Robertom. Za tem sva si ogledala našo najbolj turistično poznano jamo – rad bi se zahvalil direktorju za brezplačni vstopnici, popoldne pa smo se z Urško Andrejc popeljali preko Rakovega Škocjana do Cerkniškega jezera.

Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Pogled na jezero pa nehote privabi misli na morje in počitnice…

V vasi Dolenje jezero smo si ogledali Jezerski hram s simulacijo stanj na Cerkniškem polju skozi letne čase. Težko si je predstavljati kako lahko takšno ogromno jezero preprosto izgine…

Še en deževen dan. Poslovila sva se od Markota in Urške in se podala na pot proti Planinskemu polju. Peljala sva se mimo gradu Haasberg – nekdaj prekrasnega baročnega dvorca, ki danes žalostno propada – nič novega, bi lahko rekel. Pri nas pač raje počakamo, da nekaj čisto propade in se šele nato lotimo obnove.

Nekoliko boljše se godi Ravbarskemu stolpu pri vhodu v Planinsko jamo, kjer se v temni notranjosti reki Rak in Pivka stekata v Unico, ki čez 5km dolgo planinsko polje naredi kar 18km dolgo pot.

Tudi predjamski grad je nekaj posebnega, znan predvsem po tem, da so se uspešno upirali napadom in vzdržali dolge zasede, predvsem zaradi podzemnih jam, ki so jim omogočile skrit dostop do gradu.

Na poti proti Škocjanskim jamam, sva se peljala skozi prelepo kraško podeželje, polno asfaltiranih cest, brez vsakega avtomobila.

Najbolj impresivno delo narave na tej poti, so po mojem mnenju, vsekakor Škocjanske jame – Šumeča jama s svojo 100m visoko dvorano. Nam nevidna pa je še višja, 146m visoka dvorana, ki je najvišja v Evropi.

Če ne želiš kolesariti po glavnih cestah in se izpostavljati nervoznim voznikov, potem je kdaj pa kdaj potrebno narediti tudi kak prekršek.

Peljala sva se tudi mimo Lipice, kjer sem pričakoval množico konj na travnikih, a žal nisva videla nobenega, ki bi svobodno tekal naokoli.

Vsekakor vredno ogleda je mesto Štanjel, z obnovljeno, značilno Kraško hišo, z ohranjenimi kamnitimi žlebovi in

Ferrarijevim vrtom na pobočju hriba ob mestu.

Zadnji dan naju je pot vodila mimo vojaških pokopališč, ki naj nam bodo v opomin na nesmisel, ki se je in se še vedno dogaja – popolnoma nepotrebno nasilje, kjer najkrajšo potegnejo nedolžni ljudje.

Na poti od Brestovice pri Komnu proti Selu na Krasu, naju je čakal najtežji vzpon teh zadnjih dni. Robert je prišel na vrh brez postanka in bi brez problema nadaljeval še kakšno uro ali dve, jaz pa sem se vmes dva krat ustavil in srknil nekaj tekočine.

V Rožni Dolini sva si ogledala še pozabljeno Židovsko pokopališče,

na drugi strani Nove Gorice – v Solkanu, pa Solkanski most, z največjim kamnitim lokom na svetu.

Vsega skupaj, sva v teh dneh, prekolesarila 246km. Okoli pete ure popoldne je Robert zapustil Slovenijo in se odpeljal proti Švici, kjer bo čez poletje poučeval mladino.