Ne, ICE QNT ni solarno vozilo. Je zgolj ležeči tricikel, ki ga je potrebno poganjati, če se želiš kam premakniti. Sem danes na poti srečal dva možakarja, ki sta bila prepričana, da je to “čudo” neke vrste hibridno vozilo na solarni pogon.

Danes, tik pred odhodom iz Bistrice ob Dravi ob 17:20, sem spakiral vso prtljago v prikolico Cyclone in vse skupaj postavil na tehtnico. Skupaj z nekaj hrane in 1,5L vode se je nabralo za 29,5kg.

Moj kup prtljage je vsekakor kategorije A s petimi zvezdicami, če se primerjam z Robertom Thomsonom. Tako pač je, ko se prvič spraviš na neko takšno potovanje in vzameš zraven še cel kup nepotrebnih stvari. Sem pa kljub tej teži, brez težav premagal 10 in 12% vzpona proti Slovenskim Konjicam. ICE QNT 2008 ima idealno prestavno razmerje in sem s 30kg prtljage brez težav in z običajno kadenco, pregonil oba vzpona. Kljub nizkemu prestavnemu razmerju, pa mu tudi pri višjih hitrostih ne zmanjka prestav.

Pri zaviranju z zgolj eno zavoro, se smer gibanja ne spremeni, kar včasih pride še kako prav. Ker je QNT dirkalni tricikel, je precej nizek in sem danes na več mestih s peto podrsal po tleh, ker so naše ceste tako luknjaste in valovite – še posebej ob robu. Tako da nižje pri nas vsekakor ni možno.

Sem pa že prvi dan kolesarjenja zapeljal v nebeški sij:

Dnevna statistika:

• Start: Bistrica ob Dravi ob 17:20
• Cilj: Bezina 20:02
• Razdalja: 44,4km
• Teren: 387vm
• Čas kolesarjenja: 2h 27min

Posnetek ture:

zemljevid

prvi dan 11.7.2008

Zame tretji dan, za Sašota pa drugi dan poti in že sva na Slovensko Italjanski meji. Na poti sva se včeraj oglasila tudi pri Tinetu, ki je ponosen lastnik Toxy ZR ležečega dirkalnika. Takšne postrežbe, kot sva je bila deležna pri njem pa že dolgo ne! Saj ne vem zakaj nisem naredil nobene fotografije, ampak res, hvala Tine! No, pravzaprav bi se moral bolj tvoji ženi zahvalit, ker je verjetno bila tista, ki je vse pripravila. Res, enkraten sprejem! Počutil sem se kot kak kraljevi popotnik

Tisti Vrhniški klanec, ki si ga omenil, je bil pa zgolj za ogrevanje. Za tem sva namreč prečkala hribovje na poti Kalce – Podkraj – Col. Precej bolj zahteven vzpon, kot Vrhniški klanec; z maksimalnim naklonom 15%. Tega hriba kar ni in ni hotelo biti konec. Pri spustu v Vipavsko dolino nama je za las uspelo pobegniti močnemu nalivu s točo.

Naprej od Ajdovščine sva bila deležna še ene dobrodošlice. Na črpalki naju je pričakal Tadej s svojim črnim Fuegotom. Hvala za breskve! In se opravičujem, da si moral tako dolgo čakati. Skupaj smo jo mahnili proti Solkanskemu mosti, pod katerim sva v šotorih prečula zelo nemirno noč. Veter, bliskanje in grmenje nama ni dalo spati.

Zjutraj smo se na Italjanski strani dobili z Mariom, ki naju je iskal v Solkanu, medtem, ko sva ga midva že čakala naprej od Gorice. Takoj zjutraj sem mu poslal SMS, a je že bil na poti in ni slišal telefona. Zgrešili smo se za las, saj je on šel po glavni cesti v smeri Gorize, midva pa po stranski ven iz mesta.

Skupaj smo jo mahnili proti Udinam. Ker Mario zmeraj kolesari po tem delu v obratni smeri, smo vmes zgrešili cesto, ki jo on običajno uporablja in smo se peljali po bolj prometni vzporednici. Skozi industrijsko cono pa smo le prišli na mirno podeželjsko cesto, ki je bila pravi užitek v primerjavi s prometnim vrvežem zadnjih nekaj kilometrov.

V Udinah smo ravno prispeli na glavni trg, ko je začelo deževati. To ni bil zgolj dež, ampak se je konkretno vlilo. Po nekaj minutah se je vsipala še toča. Sicer ni bila velika, je pa padalo kar nekaj časa in to res intenzivno. Celo uro in še nekaj smo čakali, da se je umirilo in da smo lahko nadaljevali pot.

Želeli smo si privoščiti pizzo, pa so bile tri pizzerije, ki jih je Mario poznal, zaprte. Tako smo šli na špagete in po nekaj časa premlevanja in prevajanja kaj je kaj, sva Maria tako zmedla, da je potem narobe naročil. Tako sva s Sašotom dobila kar fajn pekoče špagete.

Krompirju se reče “potata”, ravnim, poševno odrezanim makaronom pa “pene”. Krompirček, ki ga je Mario naročil naknadno, je bil res prava poslastica Mahnili smo jo naprej, oblaki pa so se zopet začeli nabirati. Nismo prišli daleč, ko je ponovno pričelo deževati. Ravno pravi čas smo prispeli do trgovskega centra, kamor sem šel kupiti testenine, čokoladice in seveda nisem mogel mimo Barilla hruškovih keksov.

Po nekaj debate smo se odločili, da se preoblečemo v dežna oblačila in jo mahnemo naprej. Pot nas je vodila proti hribovitemu delu po dokaj mirnih cestah. Res, da smo cel čas imeli vzpone in spuste, a je bil prijetno kolesariti po podeželju. Kmalu je tudi prenehalo deževati in še pred par urami grozna nevihta, se je sprevrgla v izredno lep sončen večer. Človeku kar ni da bi nehal kolesariti.

Pot nas je vodila čez zadnjo naravno rečno strugo v Evropi. Dandanes so vse rečne struge tako ali drugače spremenjene in umetno zajezene. To je še edina reka, ki ji človek ni vzel svobode.

Mario se je moral posloviti in se odpraviti proti domu. Midva pa sva 7km za tem našla svoj prostor za počitek. Uspelo nama je celo dobiti še nekaj večernega sonca, da sva vsaj malo posušila premočena oblačila. Za večerjo makaroni in Angleški fižol ter še vedno slovenski kruh iz Špara.

Na kolesu je potrebno zmeraj skrbeti, da ne zmanjka vode. Če si na triciklu, točenje goriva izgleda takole:

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

4.dan 14.7.2008

Zopet spima ob vodi. Tokrat ob širšem, dokaj mirnem kanalu nedaleč od naselja. Med pripravami na večerjo je nekaj priplavalo po vodi in sem prvi trenutek mislil, da je raca z glavo pod gladino. Potem pa ugotovim, da gre verjetno za vidro. Ne vem, če sem kdaj že videl vidro tako v živo v naravi… V strugi sem si opral nogavice in noge. Pravi užitek!

Zjutraj naju je na poti ustavil starejši gospod, ki naju je očitno prej prehitel in potem počakal na parkirišču ob cesti. Pozdravil je in vprašal, če lahko fotografira mene na kolesu. Fotoaparat je imel že kar pripravljen in je naredil nekaj posnetkov. Bil je povsem fasciniran, češ da v Italiji kaj takšnega še ni videl. Tako sem na poti po Italiji podelil drugo razglednico podjetja ICE.

Okoli tretje ure sva si privoščila pavzo, da sva vsaj malo posušila šotore. V teh dneh se je namreč nabralo toliko vlage, da je vse kar teklo iz vreče za šotor. Zaradi tega sem imel tudi že zadnjič mokro v prikolici, kar takrat niti nisem opazil. Ja, vlage se na notranji strani nabere res ogromno. Če je jutro hladno, je ta še na zunanji in potem res ne gre več drugače, kot da se ustaviš sred dneva in posušiš šotor.

Na enem izmed pokopališč je bil zraven WC-ja tudi tuš in se mi je kar zahotelo, da bi se stuširal. Danes sva kar dva krat peljala mimo znaka, ki je kazal pot do plaže, a Sašotu ni bilo do kopanja. Jaz bi pa z veseljem skočil v vodo, da se malo osvežim in sperem to umazanijo s sebe.

Del poti sem vmes planiral kar sproti, ker sva se včeraj izognila Veroni in kolesarjenje je bilo res enkratno! Same podeželjske ceste. Tu in tam se je našel kak res grob asfalt, a drugače je bil pravi užitek. Preveril sem tudi ali bi se dalo zaobiti še Piacenzo, a bi za bolj stranske poti naredila namesto 60, kar 120km. Čeprav je vsak ovinek zase zgolj nekaj 100m, se skupna razdalja poveča za kar 100%. Bova jutri videla kakšna bo cesta in se lahko sproti odločava kaj narediti. Veliko bolj prijetno je kolesariti po stranskih poteh skozi majhne vasice, od katerih mnoge nimajo niti trgovine. Vsaka pa ima svoje pokopališče in cerkvico. Res prijetno in to je ravno čar kolesarjenja. Zaobiti večje kraje, skozi katere drvijo avtomobili in se zapeljati skozi spokojne vasice, kjer včasih srečaš zgolj kakšno starejšo ženico ali starca, ki nemo zreta vate.

Čez dan imajo večinoma vse hiše zaprta polkna in vasice izgledajo kot izumrle. Zvečer pa sva danes opazila nekaj skupinic, ki so kartale pred lokalnimi bifeji. Prijetno, umirjeno vaško vzdušje!

Sašo si je vmes enkrat natočil vodo, ki je bila verjetno polna fekalij, ker je pri menjavi vode na naslednjem izviru ugotovil, da njegov bidon izredno močno smrdi. Jaz sem samo povohal, pa me je žeja kar minila. Sem pa imel srečo, ker pri tistem vodnjaku nisem dotakal vode. Za vsak slučaj je pojedel tableto aktivnega oglja, spral bidon ter ga napolnil s precej bolj okusno vodo.

Še dva dni in morala bi biti pri vznožju gorate meje med državama. To bo začetek najlepšega in hkrati najbolj zahtevnega dela poti. Prečenje čez Italijo niti ni bilo mišljeno kot izlet in ogledovanje mest, čeprav bi si tudi bilo lepo vzeti čas in se peljati po teh res stranskih daljših poteh. Verjetno bi se odkrila marsikatera prekrasna zakotna vasica. Že tako sva jih kar nekaj videla. Tako mirne, da lahko brez težav stojiš sredi ceste in fotografiraš cerkev

Jaz večinoma sploh ne vstanem s tricikla. Kar slikam vse iz ležeče perspektive Res ni mogoče bolj udobno. Težava je zgolj ko moram obrniti. To obračanje z vzvratno vožnjo mi dela preglavice, ker prikolica nekako noče iti v željeno smer. Tako da moram več krat vstati in jo prestaviti ali pa dvigniti kolo in ga zasukati v željeno smer. Sedaj imam že kar prakso. Je pa užitek delati ostre in hitre zavoje. Na kolesu sedim tudi kadar počivam in ko jem. Vsak dan več krat iščeva klopce pod senco, ker bi si Sašo rad privoščil počitek, zame pa je vsak senčen kotiček dvolj dober, saj imam sedež vedno s sabo. Pa tudi zaspati bi se dalo kar na kolesu.

Sem imel srečo, ker nisem dobil gumidefekta. Na gumo prikolice se je namreč zapiknil risalni žebljiček. Ravno toliko kratek, da ni predrl zračnice. Če bi ga pobral s katerokoli drugo gumo, bi vsekakor bilo potrebno flikati.

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

7.dan 17.7.2008

V Piacenzi sem si kupil kar cel jabolčni štrudel. Prodajalka za pultom mi je povedala, da je njen izdelek. Nekako sem dobil občutek, da je testno spekla enega, da bo videla, če ga bo lahko prodala. Izgledal je res lepo! Najprej sem ga vzel zgolj četrtino, a sem si med pakiranjem v prikolico premislil in sem stekel nazaj v pekarno ter vzel še preostali del hlebčka. Prodajalka se je kar nasmehnila in mi ga je dala nekoliko ceneje. Prav tak je bil kot babičn!

V vasici na najinem popoldanskem počitku so se okoli mene nabrali kar trije starejši gospodje in se niso mogli načuditi triciklu. Na veliko so nekaj debatirali. Vmes sem razumel toliko, da ugotavljajo kaj je boljše: imeti majhna ali velika kolesa. Prav zanimivo je bilo gledati, kako vneto debatirajo, hkrati pa ne vedeti o čem nantančo teče pogovor. En starejši gospod – prvi ki se je ustavil ob triciklu, s precej starim klasičnim kolesom brez prestav, je bil navdušen nad prestavami in “servo” krmiljenjem. Vsi so mi na veliko čestitali, da se vozim s takšnim kolesom. Zanimalo jih je, če je potrebno več delati na tem triciklu, kot na klasiki.

Vmes naju je zjutraj malo namočil dež, a sva se večjemu nalivu zaradi dolgega čakanja na blagajni v megamarketu izognila. Vse je za nekaj dobro, čeprav se nama ob čakanju na blagajni ni zdelo, da bo to imelo pozitivne posledice. Danes sva si drugič privoščila sladoled. Res se prileže v tej vročini! In brez slabe vesti lahko rečem, da Italjani res delajo dober sladoled.

Piacenzi se žal nisva mogla izogniti. Naletela pa sva na podhod, ki je bil na GPSu označen kot cesta za avtomobile Ne vem kako bi avto prišel preko tega:

V izogib naslednjemu mestu sva naredila zgolj 15km več. Ni ga čez kolesarjenje po stranskih asfaltiranih poteh med polji in majhnimi vasicami!

Pred spanjem pa še malo zračenja:

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

8.dan 18.7.2008

Dokončno sva zapustila ravninski del Italije. Premnoga polja koruze, kjer nič ne uspeva brez intenzivnega namakanja. Koruza, kjer ni bilo namakalnega sistema je bila povsem posušena in ne bo obrodila niti zrna. Večinoma imajo kmetje ob poljih postavljene traktorje, ki samevajo, črpajo vodo in jo razpršijo preko vodnih topov z močnimi curki, ki sežejo daleč v polja. Del, ki ostaja nepokrit z mrežo topov je prizadet. Videla sva tudi polja čebule, paprike, paradižnika in nekaj nepoznanih rastlin ter večinoma že požeta žitna polja. Skratka sama ravnina in polja.

Vse me srbi od komarjev. Praktično vsak dan jih je polno in tudi sredstvo proti komarjem ne učinkuje. Danes sem se moral že kar konkretno praskati. Nujno morava najti vodo, da se umijem in operem nekaj oblačil. Pokrajina se je močno spremenila, tudi vasice so drugačne.

Jutri prideva do vznožja najinega 2.744m visokega vzpona. To bo še zanimivo… Mišice niti niso utrujene, v kolenih pa čutim utrujenost in si bo treba privoščiti nekaj počitka.

Danes spiva na do sedaj najbolj odkritem delu. S ceste se naju kar lepo vidi, ampak sem toliko utrujen, da se niti preveč ne obremenjujem s tem. Komaj čakam, da se vležem in zaspim. Ob enih popoldne sva si v mestu Asti vzela uro in pol in se malo vlegla v parku ter zadremala. Utrujenost ni minila, se je pa res prileglo. Zvečer sva si zopet privoščila sladoled. Italjani res znajo delat dober sladoled!

Table Divieto di Caccia so mi šle že prav na živce. Vsepovsod jih je polno, jaz pa nisem vedel kaj napis sploh pomeni. V kolikor sem si sedaj prav prevedel piše, da je prepovedan lov… V teh dneh potepanja po Italiji sem se naučil kar nekaj precej pomembnih besed za popotnika:

• pana – kruh
• panateria – pekarna
• patata – krompir
• aqua potabile – pitna voda
• cimetero – pokopališče
• pana integrale – polnozrnati kruh
• supermercato – trgovina
• pere – hruška

Še maksimalno dva dni Italije. Malo pozno sva ugotovila, da imajo povsod tako dober sladoled. Tudi pokopališče v Franciji verjetno ne bodo tako luksuzno opremljena. Italjanske grobnice izgledajo kot majhne hiše. Imajo prav vhodna vrata – običajno steklena, ki se zaklenejo in se vstopi v grobnico. Večinoma nimajo zgolj nagrobnih tabel ampak cele figure. Res krasne kipe. Navadni državljani pa zgolj pol kvadratnega metra veliko ploščo na steni, kjer so grobovi kar v nadstropjih. Neverjetno,…

Danes sva na poti naletela na prav nenavaden primer. Kar naenkrat ob cesti zagledava dve črnki, ki sedita na stolih. Ok, res sta bile malo pomankljivo oblečeni ampak ob takšni lokalni cesti? Štetje prometa? Čez nekaj časa zopet dve, potem ena in potem še dve. Vse črnke. Potem je nekaj časa bil mir, ko kar naenkrat zagledam eno črnko tik ob cesti naslonjeno na drevo. Bila je zgolj kakšne 3m vstan od ceste in ko sem jo zagledal me je kar streslo. Presenetljivo, kaj počnejo na takšni cesti. Pred vasjo ni bilo več nobene, potem pa zopet nekaj. Tukaj v hribih pa nisva srečala več nobene. V takšnem delu vsekakor ne bi želel kampirati

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

9.dan 19.7.2008

Zakaj pokopališče ne bi bilo raje vstajališče? Na enem izmed pokopališč sem opazil zanimiv napis: “resurrecturis”.

Dan je minil v znamenju Tour de France. V kraju Piscaro sva naletela na cestno zaporo. Tja sva prispela ob 13 uri in krožišče proti prelazu je bilo že zaprto. Niti vedel nisem, da gre Tour de France preko tega prelaza, kaj šele da bi tako natančno predvidel najin prihod na ciljno ravnino in videl finiš 15. etape letošnje dirke po Franciji. No, pa se je zgodilo. Če bi planiral, ne bi prišel tako točno.

Zgleda pa, da so kolesarji nekoliko zamujali, saj nama je bilo ob enih rečeno, da bo cesta zaprta do tretje ure. A je bila ob 15:20 še zmeraj zaprta. Odločil sem se, da bi pa mogoče slikal kako bodo kolesarji pridrveli mimo.

Po nekaj časa čakanja je mimo peljalo zgolj nekaj reklamnih vozil Škoda in kombi, ki je ponujal artikle Tour de France za vso družino. “Deset kosov za samo 20€.” Mislim da nihče ni kupil ničesar. V zraku so krožili helikopetrji, v enem trenutku jih je bilo celo kakšnih 5 ali 6.

Uspelo mi je narediti nekaj posnetkov in posneti kratek filmček. Kolesarji so bili mimo kot bi trenil, sledilo pa je ogromno spremljevalnih vozil, od katerih je vsako imeli na strehi več okvirjev in rezervnih koles. Teh vozil je bilo več kot 20. Toliko rezervnih koles, da bi bilo dovolj za vse nas gledalce Ja, v kolesarstvu je ogromno denarja.

Čakati je bilo treba še pol ure. En gospod na Vespi se je kar skregal s policistom, ki si je zato zapisal njegovo registrsko tablico, motorist pa policistovo Ni se vdal in ni in ni nehal govoriti. Ampak dejstvo je, da je policist zgolj opravljal svoje delo in dokler ni dobil ukaza za sprostitev ceste, je ni mogel sprostiti, čeprav so šli kolesarji že mimo.

S sprostitivjo ceste, se je začel počasen vzpon proti prelazu. Vmes je zopet začelo deževati, tako da sva si pripravila večerjo na travniku pod cesto. Ker pa je med večerjo posijalo sonce, sva se odločila narediti še kak kilometer. Tako sva se povzpela nazaj na cesto in kolesarila še nadalnjih 45 minut. Našla sva prijeten travnik nedaleč vstran od ceste in počitek se bo res prilegel.

Gneča na cesti je bila tolikšna, kot da bi šlo za selitev narodov. Kot da bi bila vsa Italija ta vikend na prelazu. Sprva sva predvidevala da je to zaradi Tour de France in cestne zapore, ampak je sedaj ura že devet zvečer in avtomobili še vedno šibajo.

Jutri pa po vsej verjetnosti vstopam v Francijo in upam da sveže umit, ker zdaj si pa res že želim vode, da sperem s sebe vso to umazanijo in ublažim preštevilne pike komarjev.

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

10.dan 20.7.2008

Vstajanje nekaj čez peto zjutraj. Šotor je zopet moker z notranje strani, tako da ga bo potrebno posušiti. Noč je bila tako mrzla, da sem si moral čez spalko povleči še bivak.

Vzpon se je pričel dokaj položno in prvih 10km niti ni bilo težavnih, potem pa se je začelo zares in strmina se praktično ni več spustila pod 9%. Cel čas se je povprečje gibalo nad devet. Maksimalni označen vzpon je bil 14%. To samo posebi niti ni strmo, a če upoštevaš da je za tabo že toliko vzpona in preteklih dni s konstantnim naporom, je to povsem druga zgodba.

Bolj kot se vzpenjaš, bolj si utrujen in težje gre. Bolj pogosto se sprašuješ zakaj imaš toliko prtljage in zakaj ti je bilo treba ravno na ta prelaz? Ampak pokrajina je iz kilometra v kilometer lepša. Imela sva srečo, da sonce ni pripekalo. Temperatura je res bila idealna za vzpon. Zadnjih nekaj kilometrov pred vrhom, sem se moral zaradi hladnega vetra obleči.

Na poti sem več krat slišal neke zvoke, ki so bili kot skovikanje sokola ali jastreba, a sem tik pred vrhom ugotovil, da gre za svizca. Eden me je namreč gledal s hriba, postavljen na zadnje tačke. A ko sem prišel dovolj blizu, da bi ga slikal brez maksimalne povečave, se je že skril v luknjo.

Zadnjih nekaj kilometrov je bilo res težkih. Pri desetem kilometru do vrha se je začelo vleči. Vrh se je dejansko že videl, a noge so bile vedno bolj utrujene. Vsake toliko časa me je prehitel kak cestni kolesar, a se je videlo, da je tudi zanje vzpon naporen.

Na 2.744m visok prelaz, sem pripeljal tricikel ICE, prikolico in sebe. Skupaj okoli 120kg in to z lastnim telesom, brez fosilnih goriv.

Vmes sem imel tudi gumidefekt, ker je Sašo videl risalni žebljiček v desnem kolesu moje prikolice. Po vsej verjetnosti je bil tam še od tistega dne, ko sem v Italiji odstranil enega, tega pa spregledal. Ni mi dalo, da bi ga pustil pri miru in posledica je bila prazna guma na prikolici.

Vsake toliko časa je bila ob cesti tabla z osnovnimi informacijami o trenutni nadmorski višini in o povprečnem vzponu za določen segment poti. Meni osebno je bil najpomembnejši podatek o preostali razdalji do vrha.

Kak kilometer in pol pred vrhom se je vzpon nekoliko zmanjšal in ker sem malo prej vklopil telefon in prejel sms od Mihaele sem se odločil, da jo pokličem. Vsaka motnja, da ne mislim neposredno na vzpon je dobrodošla.

Tako sem par minut klepetal s prijateljico, ki kar ni mogla verjeti, da se trenutno vzpenjam na tako visok prelaz. Še pred tem sem posnel dva filmčka in si tudi prepeval. Pri meni je zmeraj tako, da ko sem zelo utrujen in gre neka pot proti koncu, si začnem prepevati.

Po tem ko sem odložil telefon mi je ostalo zgolj še 1.1km in samo še en ovinek. Na teh zadnjih kilometrih sem sprva stal zgolj na vsakem ovinku, potem pa tudi že vmes. Mišice mi niso delale težav, ampak so bile toliko utrujene, da nisem več uspel držati vrtljajev in posledično so bila na udaru kolena. Sem jih dejansko že včeraj malo čutil. A sem s svojo trmo uspel pribrcati do vrha. Upam, da jutri ne bom čutil posledic.

Na vrhu je bilo precej vetrovno in sem se nujno moral preobleči ter ogrniti v dodatna oblačila.

Spust je bil enkraten. Sicer precej ovinkasta cesta, tako da nisem dosegel visokih hitrosti. Si pa tudi ne upam spustiti s prikolico za mano. 30kg je kar nekaj in bi mi izredno podaljšalo zavorno pot. Boben zavore so se drugače odlično izkazale.

Glede na to, da sva danes imela tako naporen vzpon in da si do zdaj nisva privoščila še nobenega prostega dni, bova jutri poiskala primerno mesto, da opereva perilo in vse skupaj posušiva. Skratka dan za lenarjenje. Verjetno bova tudi kaj prekolesarila, ampak bolj ali manj bo dan namenjen regeneraciji in počitku.

Na poti sva se spustila skozi tri gorske vasice, ki so sedaj že Francosko govoreče. Povsem drugačen stil, kot na Italjanski strani. Opazil sem tudi nekaj zelo primernih predelov za kampiranje, a sem se odločil, da je previsoko in bo ponoči premrzlo. Začel sem razmišljati o možnosti B&B, saj sva že dva dni planirala, da se umijeva pa nama zopet ni uspelo.

V prvih treh vasicah sem sicer videl oznake za prenočišča a me nekako ni pritegnilo dovolj, da bi se že ustavil. Ko sva prišla nižje, sem na znaku videl ime Les Astragales Gite, ki me je pritegnilo.

Tabla je kazala izven centra in po treh ovinkih sva prišla v ozko uličico. Takoj sem vedel, da je to to. Stopim po stopnicah v klet in zagledam starejšega gospoda z brki in očali. Ko zdaj pomislim, me povsem spominja na risanko Ratatouille o podgani, ki je bila odličen kuhar. Gospodova angleščina je bila enaka tisti v risanki. Moram priznati, da mi je to naglaševanje izredno všeč. Tako poetično deluje. Ker pa so bili čevlji na policah, vse kar sem videl, sem sklepal, da sva narobe in da je hostel oz b&b ali karkoli to pač je, zgoraj.

Vprašam gospoda in pravi, ne, da je to prav. Vprašam za možnost prenočitve in ceno. Ni prepričan, da imajo kaj prostora in vpraša ženo, kako je s prenočitvami. Pove, da imajo še postelje v skupinski sobi, kjer je do zdaj zgolj 5 zasedenih od 12. Cena pa 32€ na osebo. Uf, to pa je dosti… sploh za takšno skupinsko sobo. Še enkrat vprašam gospoda, če je to za eno osebo za eno noč v tej skupni sobi?

On pritrdi. Jaz pa, da je to malo drago. Nakar mi pove, da to vključuje večerjo in zajtrk. Uf, sem si oddahnil. To je pa povsem druga zgodba. Ali imate prostor za kolesa? Ja, imamo garažo. Super! Slediva mu v garažao, kjer je pri odpiranju večjih vrat, le-ta vrgel iz vodila, ker se niso hotela odpreti. No, končno mu je le uspelo in tako sem lahko moj tricikel spravil na varno.

Rekel je, da v hiši ne smeva uporabljati kolesarkih čevljev. Ni problema, saj imava oba natikače. Pri vstopu skozi kletna vrata sva pustila čevlje na polici – od tod moje mišljenje da gre za čevljarsko delavnico. In gospa nama pokaže WC, sobo in kopalnico. V sobi sta bila že gospod in gospa, ki sta sedela na skupnem kavču in brala. Na sredini sobe je še miza s tremi stoli. In pa nadstropne postelje.

Večerja je ob pol osmih in jaz se odpravim pod tuš. Enkraten občutek, biti čist po tolikem času! Ko sem zaključil, je ravno bil čas za večerjo. Gospod nama je že prej povedal, da ima dovolj hrane, zgolj sladice ne. In da bova zato dobila drugo kot vsi ostali.

Jedilnica je bila v kleti in ko prideva dol skupaj s Francoskim parom iz najine sobe, so nekateri že sedeli za skupno mizo. Pride gospa in iz seznama na koščku papirja prebere imena ter posadi vse prisotne. Vsakemu posebej je določila kje bo sedel. Zraven naju je posadila par, za katera sem kmalu ogotovil, da sta iz Belgije. Znala sta angleško Kar nekaj smo se pogovarjali. Povedal sem jima nekaj o najini poti in od kod prihajava. Onadva sta bila tukaj zaradi planin, ker v Belgiji ni gora. Za obisk goratega sveta, se morata peljati vsaj 800-900km daleč. Kako smo v Sloveniji srečni, ko imamo vse tako blizu.

Najprej so postregli s korenčkovo juho v takšnih pravih glinenih posodah. Nabasal sem si kar dva krožnika, saj nikoli ne veš kaj boš dobil za tem. Juhe je bilo preveč in gospa je rekla, da bomo kaznovani, ker nismo pojedli. Na vsak način je želela, da spraznimo skledo. Pa se je le vdala in prinesla predjed. Seveda tega nisem vedel in sem ob pogledu na kos nečesa bil kar razočaran. Ampak je bilo dobro. Neke vrste zelenjava skupaj s tuno v obliki kosa potice. Kot neke vrste tunina pašteta z zelenjavo.

Ker sem mislil da je to to, sem pojedel še tri kose kruha. A je za tem gospa prinesla še pečene zajčje tace. Zajca drugače nimam rad, a je bil tale res super pripravljen! Zraven pa še zelenjavna omaka s celimi kosi zelenjave. Domača kuhinja in od domače gospodinje pripravljena hrana, kot za družino. In res smo vsi sedeli tako kot družina. Tudi pogovor je stekel hitro in v bistvu smo se med obrokom že kar dobro spoznali. Res enkratno kako mi je uspelo izvohati ta hostel. V kakšnem hotelu bi se prav neprijetno počutil. Tukaj pa je res bilo vse po domače. Upam samo, da v sobi ne bo kdo žagal celo noč.

Me prav zanima kaj bo jutri za zajtrk. Na takšno domačo hrano bi se res lahko navadil. A kaj ko je to zgolj izjema in bodo jutri na jedilniku spet makaroni. Res mi bo ostal lep spomin na to noč. In glede na mraz zunaj je bilo edino pametno, da sem se tako odločil.

Posnetek dnevne ture:

zemljevid

vzpon na prelaz Agnel 2744mnv

Glede na včerajšnji izredno zahteven vzpon, sva se odločila, da imava prost dan. Zjutraj nas je čakal zajtrk s koruznimi kosmiči, kakavovim mlekom, čajem in domačo marmelado. Všeč mi je bilo, da ni bilo treba čakati na določeno uro za zajtrk. Tako sva lahko hitro pojedla, poravnala 32€ na osebo in pripravila stvari. Ko sem postavil kolo nazaj na cesto, sta prišla še gosta iz skupne spalnice in vsi so občudovali moj tricikel. Malo smo klepetali potem pa so vsi trije poskusili kako se sedi na tem nenavadnem kolesu. Bili so navdušeni!

Po zajtrku sva jo majnila naprej po dolini.

Po cca 8 km sva našla idealen s soncem obsijan travnik ob potoku. To je to! Zapeljala sva ob potok in jaz sem odločno rekel, da se ne premaknem od tu vsaj do druge ure popoldan. Razgrnil sem šotor in se lotil pranja oblačil. Po opravljenih gospodinjskih delih, sem dal kuhati neke vrste krompirjevo juho, kamor sem dodal še riž, ki ga vozim s sabo že vse od doma. Sploh ni bilo tako slabo! Napolnil sem tudi LitijIonsko baterijo in pa mp3 predvajalnik, ki ga sploh še nisem uporabljal od kar sem na poti. Sonce je pridno sušilo najine stvari.

Ura pa je bila kar hitro ena in potrebno je bilo spakirati stvari za odhod. Cesta je sledila gorskemu potoku in se počasi spuščala v nižino.

Niti nisva imela v planu kakšne daljše poti, a sva na info tabli videla napis, da bo cesta do kraja Embrun jutri zaprta zaradi Tour de France. Ker si nisva želela obtičati v dolini, sva morala priti mimo tega mesta. Zaradi nadležnega prometa na glavni cesti, sva zavila na stransko pot, ki je bila res lepa, a dokaj hribovita in tako je najino počivanje splavalo po vodi. Malo sem čutil kolena, drugače pa je kar šlo.

V dolino sva prispela v predmetju Embruna, kjer sva pričela z iskanjem prenočišča. Ni nama uspelo in šla sva še nekaj naprej. Še sreča, ker je bila zapora nekoliko pred mestom in bi zjutraj lahko naletela na težave.

Zopet sva bila na glavni cesti in nasproti nama je pripeljalo kar nekaj reklamnih vozil, ki sva jih videla že dan prej na Italjanski strani. Prostor za prenočišče nama je uspelo najti ob jezeru na parceli, ki je bila v lasti elektro distribucijskega podjetja in kjer dostop ni bil dovoljen.

Se opravičujem, ampak nisem videl table… Komarji očitno tudi ne!

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

12.dan 22.7.2008

Glede na to, da se spuščava proti obali in da sva danes štartala na 987mnv, sva predvidevala, da bo pot vodila predvem navzdol. Prvi del je res bil spust, a kaj ko sva morala potem praktično vso izgubljeno višino nadoknaditi. Sva imela kar nekaj lepo napetih vzponov, ker sva si na dveh mestih privoščila stranske ceste. Prometa je namreč bilo kar precej, saj je to praktično edina povezava iz doline. Zjutraj je bil šotor zopet povsem moker iz notranje strani. Tako da sva se popoldne okoli 4 ure ustavila in jih posušila.

Prvi del poti, ki je tekel po glavni cesti, nama je nasproti pripeljalo na stotine policijskih vozil in motoristov, ter ogromno reklamnih vozil. Cel čas od pol osme do devete ure, so neprestano vozili v nasprotni smeri. Neverjetno, kakšen obseg ima ta kolesarska dirka. Po mojem je bilo na mestu dogodka policije za pol Francije.

Po daljšem in prijetnem spustu, sva okoli ene ure popoldne pričela pot skozi kanjon, ki je bila večino časa rahlo napeta. Toliko iluzijskih hribov, kot na tem potovanju, še nisem doživel nikjer. Danes jih je bilo zopet kar nekaj. Preprosto ni možno verjeti, da lahko vidiš hrib dol, dejansko pa je gor. Vse mi je bilo že smešno.

Na prvi stranski cesti naju je čakal kar strm vzpon, na katerem so bili posejani kar trije ležeči policaji. Ko sva prišla do prvega, je Sašo izjavil: “kot da ni hrib že dovolj strm, so morali še to naret tu!” Tej pripombi sem se moral tako smejati, da celo minuto nisem prišel k sebi in sem moral prenehat poganjat, ker mi je enostavno zmanjkalo moči. Zato sem se ustavil in Sašo je bil toliko blizu, da se je kar zaletel vame. Vse mi je bilo tako smešno, da so mi kar solze tekle. Ampak sva tudi to uspela premagati.

Na poti sva zopet srečala popotnika, ki sva ga videla že včeraj okoli poldneva. Tokrat se je skrival pod balkonom privatne hiše, v edinem senčnem kotičku daleč naokoli. Vročina je bila danes res izredna. Sonce je že ves dopoldan pripekalo kot za stavo. Pozdravila sva ga in peljala naprej. Nekaj kilometrov za tem sva se odločila, da imava dovolj te vročine in ker sva prekolesarila že 96km, si lahko privoščiva pravzo. A ni bilo tako preprosto. Kar nekaj časa sva iskala primeren kotiček s senco. Ustavila sva se na postajališču ob cesti in razprostrla šotora in spalke.

Kmalu za tem je pripeljal tudi ta popotnik. Ustavil se je in nekaj časa smo klepetali. Trenutno se vrača domov iz 4 mesečnega potovanja in prekolesaril je kar nekaj držav. Med drugim tudi Slovenijo, a je zanjo potreboval zgolj nekaj ur. Je kar izkušen kolesar, saj se vsako leto odpravi na več mesečno potepanje s kolesom. Po poklicu je sicer krojač, a se ukvarja z urejanjem vrtov in običajno pol leta dela, drugo polovico pa si vzame za kolesarjenje. Tadej, to me je spomnilo nate in tvoje želje.

Danes sem bolj čutil mišice v nogah, kot včeraj. Uspelo nama je najti lepo jaso ob cesti in ob potoku, kjer sva si postavila šotora. Prvič v življenju sem se umival v potoku. Čeprav je bil potok gorski in precej deroč, je bil dovolj plitek, da je bila voda prijetno topla. Slekel sem se, se zmočil in namilil. Enkratno! Temperatura vode ne bi mogla biti bolj idealna. Ravno prav po vročem in napornem dnevu. Takšno kopalnico si lahko samo želiš, da ti iz pipe priteče ravno prav topla voda Pa še nobene umazanije in čiščenja. Po tem sem opral še nogavice in spodnje perilo. Vse to v prijetno topli in čisti vodi. Ni je boljše kopalnice! Res enkratno, in prav enostavno bi se navadil na to. Problem bi edino nastal, če bi bil potok bolj mrzel. Glede na zadnjo noč, ko je bila temperatura v šotoru zgolj 10°C je prav nenavadno, da je voda tako topla.

Prejšnjo noč me je namreč tako zeblo, da sem imel na glavi windstopper kapo, bil sem oblečen v jakno in preko spalke sem povlekel še bivak. Pa še zmeraj mi je bilo hladno. Danes, ko sva precej nižje na cca 500mnv, upam da ne bo tako mrzlo.

Posnetek dnevne poti:

zemljevid

13.dan 23.7.2008