Sonce je zopet pripekalo, a nama je bilo tokrat – za spremembo – s hribi prizanešeno. No ja, en hribček je pa vseeno bil vmes…

Peljala sva skozi nekaj lepih mirnih vasic in obiskala mesto Nyons, katerega center je živeča zgodovina. Takoj ko sem videl vrh stolpa sredi vasi, sem vedel, da morava tja.

Nekaj časa sva krožila s kolesi po mestu, a nama ni uspelo priti zraven. Tako sem se odločil, da poskusim peš. Čeprav sva bila oba malo v dvomih, da bom od blizu kaj videl, ker je običajno tako, da so stolpi tako visoki in ko prideš zraven, potem dejansko več nič ne vidiš.

Šel sem po stopnicah proti vrhu. Pot me je vodila po pravem labirintu stopnišč in vzponov. In to med hišami z majhnimi vratci in okni, v katerih še danes živijo ljudje. Uličice pa nič več kot kakšen meter in pol široke. Res je bilo nekaj posebnega. Niti še nisem prišel do vrha, pa sem bil že ves prevzet. Enkratno!

Na vrhu sploh nisem pričakoval tega kar sem videl. Običajno je tako, da ti lepi stolpiči stojijo v gneči hiš v drobnih uličicah in težko napraviš dobro fotografijo, tukaj pa me je čakalo presenečenje. Na vrhu ni bilo stolpa, ampak zgolj majhna kapelica z veličastno streho sestavljeno iz večih lokov in s kipom marije na sredini. Veličastno!

Bil sem povsem navdušen! Napravil sem cel ducat fotografij in kapelico obhodil kolikor se je le dalo. Ampak ni bila samo kapelica vredna ogleda. Tudi kamnite hiške so neverjetne in ljudje še vedno živijo v njih in jih obnavljajo!

S povišanim utripom sem hodil po ulicah in se čudil. Komaj sem našel nazaj do koles. Sašotu sem dejal, da ne grema od tod, dokler ne gre še on pogledat in da jaz potem posnamem še kratek filmček. Res živeča zgodovina!

Za tem sva nekaj časa vozila med samimi vinogradi, potem pa zopet nekaj krasnih vasic in pa mesto Avignon, kjer je bil danes očitno festival gledališč in pravi kaos. Vse je bilo polepljeno s plakati: stavbe, kandelabri, stebrički,…

Mesto mora res biti enkratno, ampak v tej gneči sva si želela čim prej ven. Za kar sva potrebovala kar nekaj časa, saj so vse uličice enosmerne pa še ljudi je bilo toliko, da se ni dalo normalno premikati. Tako velika mesta vsekakor niso zame.

Zopet smo se srečali s Francoskim popotnikom in sice malo pred odcepom, kjer sva midva zavila iz glave ceste. Kolesarila sva med samimi vinogradi. Kamorkoli pogledaš in kako daleč seže pogled, sama trta.

Peljala sva danes tudi skozi dve krožišči, ki sta res idealno konstruirani kar se kolesarjev tiče. Za kolesarje so namreč narejeni ločeni vzhodi in izhodi in poseben pas ob robu. Po tem bi se morali zgledovati v Sloveniji. Ko pri nas sedaj tako na veliko delajo kolesarske ob rondojih, ki so povsem neuporabne. To moram poslati na ministrstvo za promet…

Današnji dan je res zaznamovala izjemna vročina, senca pa je bila pravi luksuz. Sonce zmeraj začne pripekati okoli druge ure popoldan, danes pa se je začelo že dosti prej. Verjetno se pozna, da sva toliko nižje in že blizu morja. Jutri se bom kopal v morju! Jupi! Komaj že čakam. Potem pa nazaj proti severo-vzhodu in vrnitev v hriboviti del Francije. Se ne smeva preveč navadit na ravnino

Posnetek dnevne poti:

Na poti po Italiji in Franciji sem naletel na vse vrste kolesarskih stez. Od neobstoječih, do takšnih, kjer se je ICE Qnt spremenil v terensko vozilo. Vmes pa tudi nekaj vzornih stez, ki bi jih bilo potrebno jemati za vzgled.

V Franciji sem do sedaj peljal skozi tri rondoje, ki so bili narejeni tako, kot bi si želel, da bi jih delali tudi pri nas. Eden je imel povsem ločen pas za kolesarje, z ločenimi prometnimi znaki, druga dva pa ločene vhode in izhode iz rondoja in označen stranski rob za kolesa. Enkratno! Sem posnel tudi video, ki ga bo potrebno še obdelati in naložiti na splet. Poslal pa ga bom tudi na ministrstvo za promet, kot predlog izvedbe novih krožišč. Ker tako, kot se kolesarske steze sedaj delajo okoli rondojev, je povsem neuporabno.

Vmes pa sem v objektiv ulovil tudi nekaj ekstremnih situacij:

To pa je bil kaotičen dan! Najprej dolga ravnina med riževimi polji, s pripekajočim soncem in pomanjkanjem vode, potem pa še kolesarjenje ob obali, kjer dejansko ni bilo videti morja ampak zgolj pločevino.

Predvideval sem, da bom na poti proti morju potreboval več vode, a me je vseeno presenetilo, ko ni bilo nobenega naselja, kjer bi se dalo dotočiti. Tako mi je že zmanjkalo vode, predno sva našla gostilno. Ker sem imel obe plastenki prazni, sem ju vzel s sabo z bidonom vred. Ko sem prišel v restavracijo, sem vprašal, če je voda na WCju pitna in ker mi je gospod pritrdil, sem odšel v WC, a je bil tam tako majhen umivalnik, da plastenke nisem uspel spreaviti pod pipo. Zato sem prosil natakarico, če mi natoči. Z veliko nejevoljo je nekaj rekla gospodu in vzela plastenke. Med točenjem je nekaj govorila v Francoščini. Zdelo se mi je, da na moj račun in nekaj v zvezi s tem, da hočem od nje brezplačno vodo… Bilo je pa dobesedno sredi ničesa. Okoli in okoli močvirje.

Vodo sem pa le dobil in Sašo si je svoj bidon napolnil iz ene plastenke, ker nisem imel namena še enkrat v gostilno. Problem je bil torej rešen in odpeljala sva naprej po tej ogromni ravnini.

Med planiranjem poti sem razmišljal kako super bi bilo kolesariti ob morju in sem ta del poti speljal po cesti tik ob obali. Res, da je cesta manj kot 100m od morja, a se morja skoraj nikjer ni videlo. Med cesto in obalo je namreč nasip in na vsaki strani ceste polno pločevine.

Skratka, popolna norišnica in nikjer pogleda na morje! Tako mi je bilo žal, da sva se tukaj znašla. Pa še celih 25km sva morala tako voziti. Ta norija se je nadaljevala iz kilometra v kilometer, dokler se nisem odločil, da imam dovolj za danes, saj sva naredila že 120km in sem rekel, da greva vstran od obale. Strah me je bilo, da ne bova našla primernega prostora za spanje, saj je vse gosto naseljeno. Na GPSu sem si izbral lokacijo, ki se mi je zdela primerna in sva štartala.

Kar hitro po koncu vasi nama je uspelo najti cesto desno na travnik in jaz sem takoj vedel, da je to to. Sašo pa ni bil preveč prepričan. Stopil sem s kolesa in preveril situacijo ter izjavil, da se več ne premaknem. Sem že parkiral kolo ob zid in razpakiral šotor.

Sašo pa je še vedno samo stal in gledal travo ter iskal trnje Ni in ni se mogel sprijazniti s tem prostorom. No, jaz upam, da bo vredu in da bo noč mirna, ker sem resnično utrujen od tega dne in se ne mislim več premaknit.

Današnji dan mi niti najmanj ni bil všeč! Moram zdaj preverit zemljevid za jutri, da spremenim turo. Če se bo le dalo kako priti mimo te norišnice, ker zdaj že vidim da s kopanjem ne bo nič…. Pa tako sem se veselil! Ne vem, kako sem lahko bil tako naiven, da sem splaniral pot ob obali… Pa še na kopanje sem računal! Kaki trotl sem jaz…

Posnetek dnevne poti:

Pot nazaj proti hribom, naju je nekaj časa vodila ob turistično zelo poznanem kanalu Du Midi, ki me je od začetka precej razočaral, saj je bila pot bolj kot ne povsem neurejena. Zgolj zvožen travnik.

Zato sva raje vrnila na glavno cesto, a kasneje ugotovila, da se je poljska pot ob kanalu spremenila v asfaltirano stezo. Upal sem, da bo čim prej kje kakšen mostiček, da se lahko prestavima na drugo stran kanala. Po kakem kilometru sva lahko prečkala kanal in to je pa res super! Senca, voda, polja, drevored,… Tako sem si predstavljal ta kanal Du Midi. Tako kolesariti med vasicami je res lepo in prijetno. Sicer je bolj turistično kot to kar počneva midva, a za spremembo paše malo.

Končno sva si privoščila tudi dan počitka. Včeraj tako nisva naredila več kot 20km. Prvi dan, za katerega bi res lahko rekel, da sem počival.

Že tretji dan kolesariva ob kanalu Du Midi in prvih nekaj kilometrov sva prekolesarila prav ob njem po makedamu. Nato sva se odločila, da raje nadaljujema po asfaltu, a sva kar hitro začela pogrešati senco. Danes je za razliko preteklih dni začelo pripekati že ob deseti uri. Več krat sem se ozrl na kanal in pomislil na tisto prelepo senco.

Na križišču, kjer sva ga zopet prečkala, sva opazila, da v levo vodi asfalt, a najina pot se je počasi odmikala vstran od kanala. Sva pa včeraj videla te znamenite zapornice in ravno tisti trenutek, ko sva prišla zraven – povsem po naključju, ker sploh nisem vedel kje so – so dvigovali tri ladje. Iz ene višine vodne gladine namreč ladjo dvigenjo na višji nivo. Kakšnih 40m višje. Ta postopek je izredno počasen in vsaka stopnja traja nekje 15minut. Jih je pa enih 5. Tako, da bi se kar načakal, če bi želel videti cel proces.

Meni osebno, je pri kolesarjenju, bolj kot cilj, pomembna pot. Danes recimo, sva bila namenjena v Minervo in sva peljala po res stranskih poteh sredi ničesar. Bilo je kar hribovito in precej vroče. Tako, da se je meni že pelo in smejalo, a je bil užitek kolesariti sredi “divjine” brez avtomobilov, ki bi švigali mimo.

Peljala sva tudi skozi nekaj izredno majhnih vasic z zgolj dvema ali tremi hišami. Še bifeja ni bilo Bil pa je znak za začetek in konec vasi.

Dosti sem se presmejal in počasi sva pribrcala do Minerve. Krasno mestece, a mi je bila vasica Aigne pred tem bolj všeč, ker je Minerva – čeprav tokrat ni bilo gneče – le turistično precej popularna vasica in je vsaka druga stvaba spremenjena iz stanovanja v neko obrtno delavnico ali prodajalno. Polno je bilo bifejev, prodajaln s spominki, galerij in prodajaln umetelnih krožnikov. Lepo mestece v stilu Štanjela, a zame preveč turistično obarvano.

Verjetno bo tako v več krajih, ki jih bova še obiskala. Bolj pomembne bodo vasice na poti, kjer se bova znašla povsem naključno. Enako, kot je bilo v Italiji, kjer nisem imel planiranih krajev zaradi njihove znamenitosti ampak zgolj zato, da sva po čim bolj mirnih poteh prišla do Francije.

Od druge do četrte ure, sva si privoščila počitek v senci cerkvice, kjer sta naju zmotila dva delavca, ki sta nekaj popravljala na strehi tik nad nama. Mogoče 20 minut po tem, ko sva midva legla k počitku po kosilu. Klopci sta bili tik ob cesti, ob rondoju sredi vasice, a promet ravno ni bil gost. Je pa kar pihalo in Sašo je ob pogledu v nebo ugotovil, da nad njim visi nekaj kroglic – sadežev platane in podvomil, če je pametno ležati pod njimi…

Vmes se je tik ob mojem kolesu ustavil še poštar in natočil kakšnih 8 plastenk vode pri pipi iz stene cerkve. Prvič sva videla tablo, na kateri je na veliko pisalo Eau Potable. Sklepam, da zato, ker je tukaj dokaj težko najti pitno vodo. Tudi struge potokov in rek so praktično povsem izsušene. Tu pa tam teče kakšna strugica vode ali stojijo kakšne mlakuže. Bo treba kar skrbeti, da bova imela dovolj vode s sabo, dokler ne prideva bolj v notranjost, kjer upam, da bo kak lep potok bolj na samem, da se lahko po dolgem času spet skopam. Pa tudi nekaj perila bo treba oprat.

Tudi popoldan je bil enkraten. Bilo je precej vroče, cesta povsem brez avtomobilov in nekaj prijetnih vasic na poti. Naletela sva tudi na kar lepo razraščeno robidovje in si privoščila popoldansko malico. Toliko robid naenkrat, že lep čas nisem pojedel. Ampak nekako niso tako dobre, kot tiste doma…

Med sadno malico se je kar naenkrat pooblačilo. Postalo je precej temno ter vetrovno. Ampak je kar prijalo po celodnevnem kuhanju na soncu. Dokler niso padle prve kapljice, sva še kolesarila. Če misli biti naliv, potem se je bolje ustaliti za danes in tako sva po hitrem postopku poiskala prostor za prenočitev in postavila šotore. Čeprav je kazalo, da niti šotora ne bom uspel postaviti, se je sedaj malo umirilo. Upam, da bo tudi čez noč ostalo suho. Zadnjih nekaj dni sem spal kar brez gornje prevleke in je bilo prav prijetno.

Posnetek dnevne poti:

To pa je bil naporen dan! Med drugim sem bil tudi konkretno jezen sam nase, a je večerno kopanje v jezeru, mojo jezo malo ohladilo

Nekaj čez deveto zjutraj sva že bila pred veličastnim obzidjem Cité de Carcass. Enkratno! Kot v pravljici… Res ogromno in veličastno obzidje. Kaj ne bi bilo, ko pa velja za največje v Evropi. Bila sva dovolj zgodnja, da še ni bilo gneče in sva se podala okoli zidu. Žal zaradi peska in stopnic, s kolesi ni bilo možno priti okoli.

Poskusila sva še v drugo smer, a tudi tam nisva daleč prišla. Mahnila sva jo v center, ki pa je že bil poln turistov. Po zgolj nekaj metrih glavne ulice, sem se obrnil in vprašal Sašota, če ima sploh smisel, da nadaljujeva. Bilo je preprosto preveč ljudi. Vsekakor je center zanimiv, a s kolesom nedostopen v takšni gneči. Pa še avti so vozili v nasprotni smeri. Preprosto neobvladljivo. Tako žal nisva videla starega mestnega jedra, ki je okoli in okoli obdano s tem veličastnim obzidjem. Vsekakor nekaj, kar ne bom nikoli pozabil.

Nato se je začelo. Vedel sem, da naju čakajo hribi, a ne takšni, kot je bil tale. V cca 40km, sva nabrala kar 1000 višinskih metrov. Neprestano sva se vzpenjala. Vmes je bilo celo nekaj kratkih spustov, ki so od naju zopet zahtevali ponovni vzpon. Potem pa se zgodi, da prideva v vasico, zaradi katere sem jaz to ruto splaniral, tam pojeva kosilo, si ogledava cerkvico in greva naprej dalje po hribu navzgor.

Vedel sem, da naju danes čaka vasica poznana po številnih knjigarnah. V eni izmed vasic sem zasledil kar tri knjigarne na uličici, kjer sva šla skozi. Ena je imla ob cesti celo velik plakat: Angleške knjige za 1€/kos. Še Sašotu sem omenil. Ni mi pa padlo na misel, da sva tako hitro prispela do te vasice, ki sem jo jaz označil za ogled. To sem ugotovil šele, ko sem po kakšnih 3km precej napornega vzpona, začel preverjati GPS, kje dejansko ta vas je. In sem ugotovil, da sva jo že prekolesarila… Tako sem bil jezen sam nase! Najraje bi šel nazaj, ampak je bil vzpon preprosto preveč naporen in si ga nisem želel še enkrat premagovati.

Sicer pa kaj bi si spodaj ogledal? Knjige vsekakor ne bi kupil. Ali pač? Ker je bila to izredno mirna vasica, bi lahko šel v knjigarno in mogoče našel kakšno staro knjigo? Sej dovolj nor sem, da bi še to težo zraven totovoril Seveda bi lahko tudi fotografiral kakšno knjigarno… Bile so namreč takšne drobne prodajalnice, ki odsevajo tisti posebni starostni čar. Stare knjige razvršene na starih policah v temačnih prostorih. Povsem drug občutek, kot v modernih knjigarnah. Videl sem v notranjost ene a kljub vsemu niti pomislil nisem, da je to ta vasica, ki sem si jo nameraval podrobneje ogledati. Zakaj na GPSu ni bilo zastavice, pa mi še sedaj ni jasno. Drugod imam povsod zastavico… No, in tako sem se peljal skozi vas in si jo zgolj bežno ogledal. Umil sem si obraz na trgu pred lokalno restavracijo. Gostje so naju debelo gledali. Verjetno zaradi mojega kolesa. Midva se nisva pustila motiti in sva se osvežila kar pred njimi. Res prijetna in mirna vasica! Jaz pa sem napravil zgolj nekaj fotografij zvonika in posnetek mostu… Dobra šola za v prihodnje. Bo treba biti bolj pozoren skozi kaj kolesarim.

Vzpon pa se je še kar nadaljeval. Na srečo sva bila že toliko visoko, da so nama senco delala listnata drevesa, ker spodaj v dolini pa dejansko ni bilo nikjer sence. Vzpon je bil res naporen, jaz pa še jezen zato, ker gonim tu gor za brezveze. Vasica, zaradi katere sem splaniral to ruto je mimo in jaz moram goniti v hrib, brez da sem si spodaj vzel čas. Borih 10 minut…

No, blizu vrha sva naletela na vasico na zelo strmem pobočju z ruševinami gradu. Spustil sem se dol, Sašo pa se je obotavljal. Ko sem drsel po tej grozni strmini po ozki uličici med hišami, sem hkrati razmišljal, da mi gor ne bo šlo, da mi bo drselo po tej strmini. Zakaj nisem pustil prikolice pri Sašotu? No, pa je kaj hitro prišel za mano. Do gradu sem moral iti po stopnicah in ugotovil sem, da pobirajo vstopnino. Pred gradom je bila veličastna cerkev z lepimi okroglimi okni. Na najino srečo ni bilo potrebno goniti nazaj gor po isti poti, ker sem zagledal cesto, po kateri so avtomobili vozili navkreber. Ostalo je še kar nekaj vzpona, saj je bil hrib visok nekaj čez 600m.

Na GPSu sem videl jezero in zadnjih 9km vzpona sem samo še razmišljal, kako super bi se bilo v njem skopati in umiti perilo. Cel vzpon sem mislil samo na to, in na to, da si nisem vzel časa v vasici s knjigarnami. Pa se je izkazalo, da tudi z jezerom ne bo nič. Bližje kot sva bila, bolj mi je bilo jasno, da leži sred gozda in ni direktno dostopno. Na srečo se je teren začel počasi spuščati.

Na moje veselje, se je na GPSu pokazalo še eno jezero in kmalu sem ga videl tudi v živo. WOW! Celo jadrali so na njem, to bo sigurno primerno za kopanje! In res sva lahko skočila v vodo. Preoblekel sem se v kopalke, se namočil in zaplaval v prijetno hladni vodi. Po kopanju in obilni večerji, sva si privoščila še sladoled. Moram reči, da je bil skoraj tako dober, kot Italjanski.

Vedel sem, da daleč več ne grem, ker sem utrujen od tega vzpona in sem si želel počitka. Cca 20km po kraju Revel sem se ustavil na polju ob cesti, a se Sašo nikakor ni mogel sprijazniti z lokacijo. Pojedel sem jabolko, Sašo pa je še vedno slonel na kolesu. Sej je že bilo kar nekaj lokacij, s katerimi ni bil zadovoljen, ampak tokrat je tudi mene malo motilo, da se sliši promet iz glavne ceste. Zato sem se vdal in po ene deset minutah sva šla naprej. Našla sva dosti bolj prijeten kotiček na jasi, vstran od glavne ceste in nedaleč od vode, ampak na žalost ne dovolj tekoče, da bi lahko v njej umil moja oblačila. Nič, počasi bo treba leči k počitku, jutri je nov.

Posnetek dnevne poti:

Praktično celo dopoldne sva vozila med polji sončnic. Vsepovsod okoli in okoli same sončnice. Toliko oboževalk že dolgo ni strmelo vame Oz, bolje rečeno, še nikoli

Kolesarila sva po prekrasni valoviti pokrajini, kjer pač žal brez vzponov ne gre. Se mi zdi, da sva cel dan vozila iz planote na planoto. S tem, da je treba vedeti, da je vmes zmeraj gromozanska razpoka. Tako je treba iz planote iti v kanjon in potem prilezti zopet nazaj gor na drugo stran. Sej ko si enkrat gori, potem je tak skoraj ravno

Je pa zato že iz spodnjih dveh fotografij možno sklepati, da sva res imela mir pred avtomobili:

Takšnih kažipotov še nisem videl od kar vandram po tem svetu…

Vmes so bila tudi polja sončnic, kjer se nobena ni niti zmenila zame

Tiste v prejšnji dolini so bile veliko bolj prijazne. Nad temi sem bil pa razočaran…

Kaj več si po napornem dnevu lahko želiš, kot pa zaspati ob jezeru skupaj z gosmi, ki elegantno drsijo po vodni gladini, pod srednjeveško vasico Puycelsi…

Posnetek dnevne poti:

Ko v teh odmaknjenih krajih naletiš na kakšno črpalko, potem običajno izgleda nekako tako:

Nekaj utrinkov iz mirne vasice Bruniquel. Mislim, da bi kakršnokoli besedičenje bilo odveč.

Kmalu po spusti iz kraja Bruniquel, sem na vrhu hriba zagledal ostanke gradu in nekaj hišk, ki so se skrivale za krošnjami dreves. Peljala sva že mimo, a sem se ustavil, ker preprosto nisem mogel naprej, brez da bi si pobliže ogledal ta zanimiv kraj. Sašo ni želel iti, ker je bil vzpon kar precej strm, zato sem odklopil prikolico in se sam odpravil proti vasici Penne.

Brez prtljage je bil pravi užitek! Mimo mene se je pripeljal moški srednjih let na štirikolesniku (se vidi na spodnji fotografiji) in se je ustavil, ter iz javne pipe na ulici natočil vodo v plastenko.

Pred nekaterimi vasicami je ob cesti včasih stala kakšna hiška, ki je imela na fasadi vklesano ime kraja. Verjetno še iz časov, ko ni bilo krajevnih tabel…

Fotografij je enostavno preveč, da bi jih lahko vse objavil. Lahko rečem samo, da je sanjsko! Končno sem uspel oprati perilo. Seveda sem si privoščil tudi osebno higieno, čeprav je bilo na reki kar nekaj turističnih kajakašev. A takšne priložnosti zaradi nekaj radovednih pogledov ne bi zamudil za nič na svetu Temperatura vode je bila ravno pravšnja.

Je pa bila tudi popoldne tolikšna vročina, pa še številni vzponi so me tako zdelali, da sva predčasno zaključila. Tako premočen od potu, kot sem bil danes, pa menda še nisem bil kdaj. Vse je dobesedno teklo z mene.

Posnetek dnevne poti:

Je bilo treba vpeti kljuse in vleči vprego Ja, danes sem pa vlekel tricikel navkreber. Kar naenkrat se je lepa stranska cesta, spremenila iz asfaltne v neko hibridno peščeno mojstrovino. Enako, kot včeraj, kjer sem mislil skreniti iz glavne ceste na stransko, pa sem si kaj hitro premislil, ker je bila cesta povsem na sveže obnovljena. Ja prav ste prebrali, obnovljena asfaltna cesta…

Francozi imajo namreč nek čuden način obnavljanja asfaltnih cest. Najprej namažejo cesto s smolo, potem pa preko posipljejo kamenje. Problem je v tem, da je kamenja preveč in se ne sprime s podlago, ampak vse skupaj izgleda kot en rahel makedam. Zadnje kolo na triciklu na malo večjem vzponu zdrsne (še posebej zato, ker imam prtljago na prikolici) in po takšni podlagi ni mogoče voziti. Pa še zadnjo gumo bi si povsem zbrusil. Tako sem nekaj časa tiščal kolo, a to ne gre, ker je tricikel prenizek. Tako sem na vsaki strani okvirja privezal vrvico in si jo zapel okoli pasu. In kljuse je bilo vpreženo A te obnovljene površine je bilo kaj kmalu konec, strmina pa se je močno povečala. Zato sem kar ostal na nogah in nadaljeval peš. Nekaj časa je pešačil tudi Sašo, potem pa je sedel na kolo in se odpeljal naprej. Jaz pa sem se odločil, da mi paše malo pešačenja in da grem na vrh tega hriba kar peš. Res sem se dobro počutil in glede na strmino, bi noge precej bolj trpele med poganjanjem. Pa tudi podlaga ni bila ravno najboljša, je bilo kar nekaj lukenj in rahlega materiala. To vse vpliva na dodatne izgube.

Bravo meni! Kočno sem enkrat – mislim da kar prvič v življenju, stopil s kolesa in odpešačil na vrh hriba. Vedno mi je to bilo nekako izpod časti, čeprav vem da je neumno, a mi je tokrat mislim da prvič uspelo. Vmes sem sicer ene tri krat sedel na kolo, ker je bilo malo ravnine, potem pa zopet naprej peš. Prav tak vzpon sem že prekolesaril na prelazu pa tudi še kje kasneje, tokrat pa sem ga dal skozi peš. Celih 7km sem prehodil in igral ubogo kljuse Hriba kar ni in ni hotelo biti konec. Na vrhu je bilo celo nekaj hiš in prašičja farma. Sašo je večino vzpona prekolesaril. Jaz sem se na vrhu prav prijetno počutil in po topli večerji sem bil zopet pripravljen sesti na kolo.

Seveda naju je takoj čakal dolg spust. Vse kar sem ravno pripešačil, sem sedaj zopet izgubil. V kraju v dolini sva poslikala grad, cerkvico in nekaj uličic, potem pa zopet naprej, tokrat po glavni cesti, a glej ga šmenta. Zopet sva imela pred sabo vzpon in dejansko sva spet končala na isti višini, kot sva bila malo prej. Izredni preskoki in vmes skoraj nič ravnine. Danes so bili ti nihaji kar trije. K sreči je bilo dokaj hladno in me vročina ni dodatno zdelala. S takšnim soncem, kot je bilo včeraj, bi to res težko zvozil.

Tudi danes sva šla skozi kar nekaj izredno lepih vasic. Utrinki današnjega dne:

Posnetek dnevne poti:

Pokrajina iz katere sva pred nekaj kilometri izstopila, je bila povsem drugačna od tiste iz preteklih dni. Kot da sva vozila skozi neke vrste kras. Obdajali so naju gozdovi s šibkim drevjem, brez velikih, mogočnih izjem. Videti je bilo, da je vzrok izredno tanka plast zemlje.

Na kolesu sem kar dodobra občutil vpliv planot. Saj že zadnjih nekaj dni kolesariva po samih hribih. Ampak danes je bilo to še posebej očitno. Vzponi in spusti iz cca 150 na 600 metrov nadmorske višine in obratno, si kar naprej sledijo. Vse se odvija na teh dveh višinah… Nekatera mesta/vasice so v “kanjonih” druge na previsnih stenah. Rocamadour pa kar direktno pod, v in na steni. Neverjetna vasica, a nekoliko preveč turistična za moj okus.

Ko sva prišla do razgledne točke in videla, kam se bo potrebno spustiti, sem bil kar v dvomih ali bi sploh šel dol ali ne. Seveda bi si želel videti vasico od blizu, ampak nobenemu od naju ni dišala misel, da bo treba potem zopet lezti nazaj gor… Na dan sem prišel z idejo, da lahko greva naprej po drugi poti in se tako izogneva vzponu nazaj na planoto.

Ker mi profil alternative ni bil poznan, sem vklopil računalnik in preveril. Te topografske karte, ki jih imam niso ravno najbolj pregledne, in tako sem po kratkem pregledu alternative zaključil, da lahko greva po tej poti, ker ne bo dosti bolj hribovito, kot prej splanirana cesta. Ampak že ko sva se spustila v dolino, mi je bilo ob pogledu na drugo stran takoj jasno, da moje predvidevanje ni bilo najbolj natančno To je ta cesta po kateri morava naprej??!! Jooj, mi je že bilo žal, da sva šla dol. V vasi je bilo precej ljudi in niti nisva šla s kolesi do konca. Za dostop do svetišč v steni pa so pobirali vstopnino. Tako sva se odločila, da kreneva naprej. Bil sem malo razočaran, da nič ne bom videl, pa bom kljub temu moral laziti v tisto strmino.

A ko sva prišla do hriba, se je na srečo izkazalo, da niti ni tako strmo, kot je sprva izgledalo. Naredila sva kar nekaj posnetkov vasice, čeprav je bilo sonce še visoko na nebu in precej moteče. Kar hitro sva bila na vrhu in prepričan sem bil, da pa sedaj ne bo več tako hribovito. Pa sem se zopet zmotil! Takoj je sledil spust in zopet vzpon in zopet spust. Vzponi in spusti so si sledili kar drug za drugim. Na profilu izgleda pot prav zanimivo Ampak ker sonce ni tako močno pripekalo, je bilo kljub temu prijetno kolesariti.

Pa še senco sva imela nekaj časa. Tako ja tudi čas hitro tekel. Vmes sva k sreči našla vasico, kjer sem pri privat hiši tankal vodo, ker sem videl ljudi sedeti zunaj na vrtu. V tako zakotnih krajih nikoli ne smeš tvegati, da ne bi natočil vode, če imaš priložnost. Kasneje sva si na hribu kar ob cesti skuhala večerjo, ker sem bil preprosto preveč lačen, da bi lahko nadaljevla pot. Privoščila sva si makarone z neke vrste zelenjavno gresasto juho Glavno da je energija. Okus niti ni tako pomemben, ampak priznam, da pogrešam kak dober puranji zrezek. Sem se danes pohecal, da bom šel na McChicken, ko bom videl prvi McDonalds, pa je Sašo dal dobro pripombo, da potem še ne bom tako hitro jedel kurjega mesa.

Jutri naju čaka eno mestece, kjer bova nakupila vse potrebno, potem bo pa zopet nekaj časa slabša ponudba in se bo treba znajti s tem kar imaš. Danes sva zopet imela nekaj teh na novo obnovljenih cest a so bile že toliko zvožene, da je bil ves odvečni pesek na robovih cestišča. Tako me ni oviralo pri vzponih.

Še nekaj utrinkov iz krasnih vasic na poti:

Posnetek dnevne poti:

Še zmeraj v hribih… Danes vzponi sicer niso bili tako visoki, kot včeraj, ampak jih je bilo kar nekaj in med drugim trije, štirje dokaj strmi.

Še posebej ta iz mesta Saint Sere, za katerega najprej sploh nisem prav vedel, zakaj sem ga vključil v turo. Pot v mesto je bila povsem običajna. Dolga ulica s hišami na obeh straneh. Zanimivo je bilo to, da je bila vsaka druga zasedena z nepremičninsko agencijo. Toliko konkurence na eni sami ulici pa še ne. Sašo me je že vprašal zakaj sva sploh prišla v to mesto, ker ni nič videti. No, pa se je izkazalo, da ima srednjeveški center in da je zelo lepo in umirjeno mesto.

Staro mestno jedro je bilo zaradi neke prireditve, kar polno ljudi. Tako je bilo do sedaj že v mnogih mestih in se pogosto odvija tudi čez teden, ne samo ob vikendih. Skratka, kar naprej se nekaj dogaja. V zadnjih naseljih je kamen bolj rumen, kot je bil prejšnje dni in tako so stavbe sicer kamnite, ampak rumene.

Pot iz mesta sem speljal po resnično stranski uličici, ker je bila edina povezava s stransko cesto v najini smeri. Bila pa je precej strma že kar na začetku in na vrhu sem bil prepričan, da bo sedaj naprej bolje. Pa sem se motil. Takoj sva se spustila in zopet je sledil precej strm vzpon in Sašo je izjavil “le zakaj so ukinili giljotino?!”. Jaz pa zopet v smejalni fazi. Ampak saj niti ni bil tako hud hrib, kot je bilo videti. Sašo je sicer pešačil, ker je trdil da nima dovolj nizkih prestav, a je pred dnevi gonil v bolj strm hrib, ko sem jaz pešačil.

Posnetek dnevne poti: