V tem tednu sem se naučil osnov sedečega smučanja. Spustil sem se celo po rdeči progi, ki je bila za moj okus malenkost preveč strma ampak sem preživel. Že ko sem zagledal rdeče znake ob progi, mi je narastel srčni utrip. Na začetku sem se dva krat prislonil ob progo, potem pa je že šlo. Prvič v tem tednu sem “zašvical” Postal sem povsem samostojen na sidrih in se preizkusil tudi na sedežnici. Osebje tukaj na ledeniku nad dolino Kaunertal je nadvse prijazno. Žičničar na spodnji fotografiji nam deli bonbone:

Zdaj, ko se že znam bolje peljati z MonoSkijem, sem se prepričal, da roke niti ne trpijo tako, kot se mi je sprva zdelo. Bolj kot si sproščen, bolje teče smučka in manj trpijo roke. Predvsem je pomembno gibanje gornjega dela telesa, s katerim krmiliš smučko. Zato je pomembno, da se sedež tesno prilega zadnjici in da so noge trdno vpete. Le tako lahko gibanje telesa direktno preneseš na smučko. Povsem primerljivo torej s pancerji pri navadnem smučanju. Višina naslona pa je odvisna predvsem od stopnje invalidnosti.

Vendar pa invalidnost ni pogoj za MonoSki. Sedečo smučko lahko izkoristite tudi tisti, ki imate težave z nogami in vam to preprečuje, da bi smučali stoje. V torek sem prejel klic poslovnega partnerja, ki ima težave s koleni in je ob moji omembi krasnih belih strmin dejal: “Samo ne govori mi…” Zaradi težav s koleni namreč ne more smučati. Tisti trenutek niti pomislil nisem, da bi sedeča smučka lahko bila rešitev. Danes pa smo zaradi močnega sneženja ostali v hotelu in se mi je v turški savni posvetilo, da bi tega gospoda lahko spravil nazaj na bela pobočja. Kdo je rekel, da mora biti uporabnik sedeče smučke invalid? Užitek je povsem primerljiv s klasičnim smučanjem, je pa telo bistveno manj obremenjeno. Mogoče prvi trenutek ni tako udobno, ampak tudi na smučarske čevlje se je potrebno navaditi.

cel članek →