Primož Jeralič je pred kratkim kupil novo klečeče ročno kolo Schmicking, s katerim želi v letu 2013 prevoziti 3000 kilometrov. Istočasno pa skupaj z brezmejni.si pelje projekt za vsak kilometer 1 eur. Trenutno nabira kondicijo pod vodstvom kolesarskega strokovnjaka Alekseja Dolinška.

Primoz Jeralic

Potrebno je omeniti, da Primož pred nesrečo ni bil klasičen kolesar ampak se je kar 9 let aktivno ukvarjal z atletiko in bil tudi član Slovenske reprezentance ter imel kar nekaj odličnih uvrstitev tako doma kot v tujini. Leta 2008 se je ponesrečil na smučišču in tako pristal na invalidskem vozičku. Danes je aktivni športnik invalid, ki želi v gibanje spodbuditi sebi enake in tudi tiste, ki so izgubili smisel življenja.

cel članek

Družina Grubar, ki jo verjetno poznate iz serije oddaj Okrog srca do sveta, se tokrat odpravlja na kolesarsko popotovanje. Pravzaprav oddidejo že ta ponedeljek in prav zanimivo jih bo spremljati na njihovi poti po jugu Evrope.

druzinsko-kolesarjenje

Ne, ne kolesarijo z ležečimi kolesi. Vsaj starši ne ;) Najmlajša Eliza bo uživala na otroški kolesarski prikolici WeeHoo iGO PRO, ki je že na pol ležeče kolo. Tukaj torej tiči vzrok za omembo na portalu UdobnoPoSvetu. In minuli vikend so imeli prve priprave, ki so bile nekoliko blatno začinjene:

cel članek

Galovi vtisi iz treninga z ročnim kolesom Schmicking za projekt Hodoš-Piran: Ljubljana se je počasi zbujala v jutranjo norijo, midva z Blažem pa sva že tričetrt ure rezala svež jutranji zrak. Slaba polovica najine 40-kilometerske ture je bila za nama in forma je bila – po tahiometru na mojem mobilnem telefonu sodeč – res vrhunska.

Odbrzela sva mimo traktorja in precej začudenega kmeta, ki več kot očitno bližnjega srečanja z ročnim kolesom še ni imel. Desni ovinek se je raztegnil v ravnino in zagnala sva se v pedala. Trasa nama je postala povsem domača in kar je sledilo nikakor ni bilo presenečenje. Trčenje s prvim resnim klancem sezone ni bilo grozljivo, vsekakor pa ni bilo lahko. Prestava je padla povsem do prve, naraščajoči srčni utrip pa je srcu narekoval, naj se enkrat za spremembo osvobodi kletke prsnega koša in pogleda na plan.

Gal Jakič čez Slovenijo s kolesom

V glavi so mi odmevale besede trenerjev ameriškega nogometa: “Noge, noge, noge!”, kar se v kolesarskem žargonu prevede v “Samo ne nehaj vrtet, pa bo vse OK!” Prvih nekaj metrov je bilo uspešno premaganih in bolj se je klanec ravnal iz ostrega levega ovinka bolj lepo nama je šlo. Sredi klanca sem ugotovil, da bi se pravzaprav lahko ustavil in brez težav znova speljal. V notranjosti se mi je zaradi tega kar smejalo. Schmikingovo kolo, ki smo ga zahvaljujoč Petru iz Udobno Po Svetu, pripeljali v Slovenijo za naš projekt, je res letelo – celo v klanec.

cel članek

Ja, res je… priznam. Zadnjih nekaj dni goljufam med kolesarjenjem… Pomaga mi namreč Boschev elektro motor. Ampak ali je to res goljufija?

Če poganjaš kolo s hitrostjo 27km/h je motor izključen in je rezultirajoča hitrost dejansko odraz zgolj lastnega dela. Spotiš se kljub motorju lahko kolikor ti srce poželi ;) če je koga slučajno strah, da bi ostal suh ali ne potrošil dovolj kalorij ;) Je pa občutna razlika pri zagonu, ko moraš priti iz mirujočega stanja do teh 27km/h in seveda v klanec, kjer je prisotnost elektrike še najbolj dobrodošla.

Zakaj sem se odločil za električno kolo? Da se mi pri vožnji v službo že navsezgodaj zjutraj ni potrebno mučiti v klanec. In da se bi posledično manj spotil ter tudi v hladnejšem vremenu ne bi imel težav. Do zdaj sta za mano dve obdobji, ko sem se – ne glede na vreme, vozil v službo s kolesom in v obeh primerih sem s kolesarjenejm zaključil, ko je stisnil prvi mraz. Sami izgovori, vem,… ampak mraz mi res ne ustreza ;)

Pred nakupom me je najbolj mučilo ravno to, da bom z elektro motorjem goljufal. Pa to niti približno ni tako pomembno, kot zgolj sama oblika kolesa. Oblika kolesa? No ja, lahko bi rekli tudi geometrija kolesa. Če že goljufam z elektriko, pa dajmo še z geometrijo kolesa. Kolo s katerim te dni kolesarim je DF MTB. Ja, priznam, kupil sem klasično kolo… Še sam težko verjamem, ampak sedaj šele vidim kaj so tiste največje razlike med ležečimi in klasiko! cel članek

Ideja TheSunTrip2013 je zelo preprosta: z električnim kolesom, brez uporabe električnega omrežja, prekolesariti iz Chambéry/Francija do Astana/Kazahtstan. Gre za razdaljo cca 7.000km brez natančno določene poti in časa trajanja. Zmagovalec bo tisti, ki prvi doseže glavno mesto Kazahstana.

Florian Bailly

Leta 2010 je pobudnik tega dogodka Florian Bailly, opravil prvo solarno kolesarsko potovanje iz Francije do Japonske in v 4 mesecih premagal razdaljo 10.000km s povprečjem 115km/dan. Pot si vsakdo izbere sam in pri tem mora upoštevati tako teren, kot veter, kvaliteto cestnih povezav, vremenske razmere in tudi jezikovne ter nenazadnje birokratske ovire. Avantura v pravem pomenu besede torej. In hkrati poziv za razvoj ekološko bolj sprejemljivih oblik transporta.

Električno kolo niso več sanje, ampak realnost. Sončno potovanje je ekološka avantura človeka in tehnologije, ki se zrcali v duhu svobode in odkrivanju sveta.

Kolo, električni motor, baterija, solarne celice in svet, ki lahko deluje drugače.

Solarno kolo je nekaj novega, še v razvojni fazi, z ogromnim razvojnim potencialom. Izziv tega potovanja je sestaviti optimalno kombinacijo: učinkovitost fotovoltaičnih celic, vzdržjivost baterije, teža kompozicije, konstrukcija sončnih panelov, pretvorba električne energije v gibanje, mehanske lastnosti kolesa, celostni izkoristek,… cel članek

Poznamo kar nekaj načinov spuščanja po belih strminah: z s slamo napolnjeno vrečo pod zadnjico, s sanmi, pležuhom, smučmi, z desko ali ‘boardom’ po domače ;) in še marsikaj sodobnega bi se našlo.

Niti ne tako novo, pa vendar zelo redko videno in pri nas praktično nepoznano, pa je sedeče smučanje. Poznamo kar nekaj vrst sedečih smuči, ki se precej razlikujejo med seboj, imajo pa eno skupno lastnost: za smučanje ne potrebujemo nog.

s sedečo smučko v celem snegu

Kako torej krmarimo med drvenjem v dolino?

S posebej oblikovanima palicama v rokah, ki imata na koncu majhni smučki – rečemo jim stabilizatorji (outriggers GB ali krückenski DE) in souporabo telesnih gibov, imamo popoln nadzor nad hitrostjo in smerjo. Sedeči smučar je na smučišču povsem samostojen in lahko brez težav uporablja sidra ali sedežnico. Z gondolo je pa nekaj več komplikacij, ampak je iz leta v leto več smučišč, ki so tudi na to pripravljena. cel članek

Igor Bilek trenutno kolesari z ležečim kolesom Azub MAX, nekje po Avstraliji, na obali Indijskega oceana. Januarja letos je svojo pot pričel v Sydney-u in jo od tam, brez natančno začrtane poti, mahnil proti severu.

Igor Bilek na lezikolesu Azub MAX

Raziskovanje in dogodivščine so vsekakor med očitnimi razlogi za takšno potovanje, ampak si je Igor želel še nekaj več:

  • živeti preprosto življenje v tesnem stiku z naravo
  • spoznati se s Permakulturo in si pridobiti izkušnje o tem načinu življenja
  • spoznati Avstralijo in njene prebivalce
  • raziskati in izzvati svoje fizične in psihološke zmožnosti
  • promovirati in zbirati sredstva za projekt Bikes for Humanity

Živeti na cesti, spoznavati nove ljudi, občutiti zemljo in premikati lastne meje, je točno to kar si trenutno želim v življenju in dejansko živim svoje sanje. Upam, da bo prebiranje mojega pisanja vzpodbudilo še koga, da si bo poiskal svoje sanje in se odločil za prve korake k njihovi realizaciji. cel članek

Zadnje čase pa res pišem samo še o velomobilih ;) Se vidi, da je zunaj že hladno in so le-ti bolj primerni za ta letni čas. Na spodnjih fotografijah lahko vidite izdelek Leonarda Leuci-a iz italjanskega mesta v bližini Turina.

Leonardo Leuci velomobile

Leonardo je v 80-tih letih delal za Benotto in je med drugim tudi izobraževal varilce v njihovi mehiški podružnici. Danes je lastnik kolesarske trgovine v mestu Saluggia. In tale rdeč Ferrari je bil sicer izdelan šele pred kratkim, a je rezultat takratne ideje o rekordih z vozili na človeški pogon. cel članek

Če lahko BMW razmišlja o avtomobilu obdanem s platnom namesto pločevinaste karoserije (razvojni koncept GINA), zakaj ne bi podobno razmišljali tudi v svetu velomobilov?

Pri Azubu so imeli že od vsega začetka v mislih “oblačila” za svojo linijo triciklov. V sodelovanju z nemškim industrijskim oblikovalcem Johannes Rave-om pa so v letošnjem katalogu svojo vizijo tudi javno predstavili.

Azub Dryve

Njihovi kriteriji pri zasnovi projekta:

  • čim lažja konstrukcija povsem zaprtega tricikla, ki se lahko udobno uporablja v različnih vremenskih pogojih
  • uporabiti raztegljivo platno in izkoristiti te lastnosti (pri vstopanju/izstopanju iz vozila,…)
  • sprejemljiva cena, ki je s kompozitnimi materiali trenutno še nedosegljiva
  • dober izgled podrejen funkcionalnosti in praktičnosti za dnevno uporabo
  • možna nadgradnja z električnim pogonom
  • možnost demontaže za kolesarjenje z golim triciklom v poletnih mesecih
  • majhne dimenzije v razstavljenem stanju zaradi cenejše dostave.

cel članek

Dirk Gion in Stefan Simmerer sta lani februarja prevozila južni del Avstralije, od mesta Albany na obali Indijskega oceana, do Sydney-a na vzhodu. Razdaljo 4.800km sta z električničnim avtomobilom premagala v 18 dneh. Vsega skupaj sta potrošila 10,08€ za električno energijo. In še to zgolj zaradi uvodnih nastavitev na vozilu in napravah ter neurja Yasi. Električni avtomobil torej, ki je lahko povsem neodvisen od električnega omrežja.

WindExplorer

Zakaj pišem o tem avtomobilu? Ker gre za predelan Quest dvosed (DuoQuest), ki je v osnovi velomobil, torej vozilo na človeški pogon. In ker sem se pred nekaj dnevi dotaknil razvoja obeh vej.

WindExplorer je električni avtomobil s povprečno porabo 2kWh na 100km. Za ceno 10,08€ sta Dirk in Stefan prevozila kar 2.100km. Kaj pa ostalih 2.700? Že ime Wind Explorer, nakazuje od kod energija. V vozilo sta integrirala vetrno turbino, ki sta jo v mirovanju vozila postavila in tako polnila akumulatorje vozila. cel članek