Dve veliki imeni v svetu kolesarstva, se bosta predstavili v dveh dokumentarcih povezanih s kolesarjenjem:

  • The Outsider (Izobčenec)
  • in preprosto Bicycle The Film (Kolo)

Če vas vsaj malo zanimajo kolesa in s tem povezan razvoj ter oblikovanje, potem verjetno že poznate imeni Graeme Obree ter Mike Burrows. O obeh smo že pisali na portalu UdobnoPoSvetu in oba sta pomemben del kolesarskega razvoja.

Pred nekaj časa je Graeme Obree na Kickstarterju uspešno sfinanciral dokumentarec o sebi in svojih podvigih z naslovom: The Outsider: Graeme Obree’s story in his own words. Graeme je zadnje čase precej aktiven na HPV področju, ker skuša s svojim kolesom, na keterem leži na trebuhu, postaviti nov hitrostni rekord. Letos v Batte Mountain mu žal ni uspelo, a se Graeme ne da tako hitro in ga bomo zagotovo še videli.

Dokumentarec bo definitivno zanimiv, ker je tak že Obree sam po sebi. Njegov pristop k reševanju problemov in izboljšavam je res edinstven. “The Outsider” pa zato, ker je bil zmeraj nepriznnan s svojimi izdelki in pogosto tudi zasmehovan. Kratek predogled dokumentarnega filma:

Graeme s svojimi inovacijami torej posega v “ležeči svet”, čeprav na svojem najnovejšem kolesu leži povsem drugače, kot mi ostali Ležečkovi.

Drugo slavno ime, Mike Burrows pa ima med svojimi izdelki tudi tista prava ležeča kolesa, čeprav se zdaj bolj ali manj ukvarja s tovornimi. Ima svojo delavnico, kjer pod blagovno znamko 8freight izdeluje tovorna kolesa z geslom: cel članek

Francoska družina s štirimi malčki na kolesarskem potepanju po severni in južni Ameriki:

kolesarjenje z družino

Kolesarili so na dveh tandemih Hase Pino in s prikolico Trets, ki je hkrati lahko tudi samostojen tricikel. Spletna stran je žal v Francoščini in še precej nepregledna, cel članek

Ta Božič bo Angležinja Maria Leijerstam (35) skušala postati prvi človek, ki mu je kdaj uspelo prikolesariti na Južni Pol. Na razdalji okoli 650km od roba Antarktike, bo skušala premagati dva moška udeleženca, ki se pravtako odpravljata na to pot.

s kolesom na južni pol

Podobno so že poskušali s posebnimi kolesi klasične geometrije, prilagojenimi za snežne razmere – Fat Bikes, a do sedaj ni uspelo še nikomur. Marija je dve leti raziskovala možnosti in se odločila za povsem drugačen pristop. Odločila se je za ležeč tricikel podjetja ICE.

“Fat Bike ni primerna oblika kolesa za Južni Pol, ker ga močan veter prevrže ali pa v klanec ne uspe biti dovolj hiter, da bi še lahko držal ravnotežje. Vedela sem, da potrebujem nekaj, kar bo prešlo te omejitve.”

V delavnici podjetja Inspired Cycle Engineering so ji posebej za to odpravo izdelali tricikel s tremi 559mm (26″) kolesi. Tricikel je stabilen in aerodinamičen, kar bo Mariji pomagalo na tem izredno vetrovnem kontinentu. Marija o svojih izkušnjah s tem posebnim triciklom po trdih treningih v Sibiriji, na Norveškem in Islandiji:

“Ležeč tricikel je neverjeten. Povsem stabilen je tudi v ekstremnem vetru in brez težav lahko premagam dolge strme klance, ki jih nikoli ne bi zmogla na klasičnem kolesu.”

cel članek

Na enem izmed vzponov v goratem predelu Grčije sem naletel na gospoda, ki si je želel preizkusiti tricikel. S kolegom sta me srečala že prejšnji večer v dolini, a takrat očitno ni pomislil na edinstveno priložnost, da se zapelje s tem čudom. Tokrat pa sta me ustavila in tako moram priznati, da v resnici nisem vseh 2.200km prekolesaril sam. Imel sem pomoč… Dokaz na videu:

Ja tale tretji gospod, ki na videu sprva telefonira, se je z JCB-jem pripeljal dol po klančini in očitno se ti trije poznajo. Ko nas je zagledal, je namreč spustil prednjo žlico, da so kar iskre letele. Očitno se na takšni brežini drugače ne bi mogel tako hitro ustaviti (beri v nekaj metrih).

Bila je namreč huda kriza, ker ga je od krohota kar zvijalo na stolu. Žal tega nisem posnel, ker je bilo vse skupaj preveč na hitro in preveč komično. Šele ko ga je nekdo poklical po telefonu, da smo vsi prišli malo do sape, sem se spomnil, da bi pa to bilo dobro posneti :) Najbolj smešni del ste torej zamudili, ampak tudi preostanek se splača pogledati.

ali mogoče Triciklanje? ;) Toliko naključnih triciklov v obratni smeri kot so jih tile srečali, bi rad videl tudi pri nas! Tricikli so na pohodu!

Dejstvo je, da se vsak, ki se prvič vsede na ležeč tricikel, pomladi že po nekaj obratih gonilke in preprosto ni ga obraza, ki ne bi bil ves nasmejan. Pa to ni tako zgolj ob prvem srečanju z ležečim triciklom. Upal bi si trditi, da se na triciklu vrnemo v otroška leta tudi vsi tisti, ki redno vozimo s takšnim kolesom; še posebej na kakšnih spustih z rahlimi zavoji, kjer občutimo tisti pravi gokart filing ;)

Primer razposajenega vzdušja “dedcev” na triciklih je lepo razviden tudi iz spodnjega videa in ravno to vzdušje je vzrok, zakaj rad organiziram srečanja tako ročnih, kot ležečih kolesarjev.

BONANZA!! Komaj čakam srečanje Ležečkovih to jesen na Češkem! Seveda pa imamo pred tem še srečanje ročnih kolesarjev v Moravskih Toplicah, kjer tudi ni nič manj zabavno ;)

Hkrati pa sporočam, da bom odsoten od 15. julija do 15. avgusta 2013. Za morebitna vprašanja in naročila bom v tem času žal nedosegljiv. S triciklom jo bom namreč mahnil na jug proti Grčiji. Se pa oglasim takoj po 15. avgustu. Uživajte na kolesih in dobro izkoristite poletje!

Primož Jeralič je pred kratkim kupil novo klečeče ročno kolo Schmicking, s katerim želi v letu 2013 prevoziti 3000 kilometrov. Istočasno pa skupaj z brezmejni.si pelje projekt za vsak kilometer 1 eur. Trenutno nabira kondicijo pod vodstvom kolesarskega strokovnjaka Alekseja Dolinška.

Primoz Jeralic

Potrebno je omeniti, da Primož pred nesrečo ni bil klasičen kolesar ampak se je kar 9 let aktivno ukvarjal z atletiko in bil tudi član Slovenske reprezentance ter imel kar nekaj odličnih uvrstitev tako doma kot v tujini. Leta 2008 se je ponesrečil na smučišču in tako pristal na invalidskem vozičku. Danes je aktivni športnik invalid, ki želi v gibanje spodbuditi sebi enake in tudi tiste, ki so izgubili smisel življenja.

cel članek

Družina Grubar, ki jo verjetno poznate iz serije oddaj Okrog srca do sveta, se tokrat odpravlja na kolesarsko popotovanje. Pravzaprav oddidejo že ta ponedeljek in prav zanimivo jih bo spremljati na njihovi poti po jugu Evrope.

druzinsko-kolesarjenje

Ne, ne kolesarijo z ležečimi kolesi. Vsaj starši ne ;) Najmlajša Eliza bo uživala na otroški kolesarski prikolici WeeHoo iGO PRO, ki je že na pol ležeče kolo. Tukaj torej tiči vzrok za omembo na portalu UdobnoPoSvetu. In minuli vikend so imeli prve priprave, ki so bile nekoliko blatno začinjene:

cel članek

Galovi vtisi iz treninga z ročnim kolesom Schmicking za projekt Hodoš-Piran: Ljubljana se je počasi zbujala v jutranjo norijo, midva z Blažem pa sva že tričetrt ure rezala svež jutranji zrak. Slaba polovica najine 40-kilometerske ture je bila za nama in forma je bila – po tahiometru na mojem mobilnem telefonu sodeč – res vrhunska.

Odbrzela sva mimo traktorja in precej začudenega kmeta, ki več kot očitno bližnjega srečanja z ročnim kolesom še ni imel. Desni ovinek se je raztegnil v ravnino in zagnala sva se v pedala. Trasa nama je postala povsem domača in kar je sledilo nikakor ni bilo presenečenje. Trčenje s prvim resnim klancem sezone ni bilo grozljivo, vsekakor pa ni bilo lahko. Prestava je padla povsem do prve, naraščajoči srčni utrip pa je srcu narekoval, naj se enkrat za spremembo osvobodi kletke prsnega koša in pogleda na plan.

Gal Jakič čez Slovenijo s kolesom

V glavi so mi odmevale besede trenerjev ameriškega nogometa: “Noge, noge, noge!”, kar se v kolesarskem žargonu prevede v “Samo ne nehaj vrtet, pa bo vse OK!” Prvih nekaj metrov je bilo uspešno premaganih in bolj se je klanec ravnal iz ostrega levega ovinka bolj lepo nama je šlo. Sredi klanca sem ugotovil, da bi se pravzaprav lahko ustavil in brez težav znova speljal. V notranjosti se mi je zaradi tega kar smejalo. Schmikingovo kolo, ki smo ga zahvaljujoč Petru iz Udobno Po Svetu, pripeljali v Slovenijo za naš projekt, je res letelo – celo v klanec.

cel članek

Ja, res je… priznam. Zadnjih nekaj dni goljufam med kolesarjenjem… Pomaga mi namreč Boschev elektro motor. Ampak ali je to res goljufija?

Če poganjaš kolo s hitrostjo 27km/h je motor izključen in je rezultirajoča hitrost dejansko odraz zgolj lastnega dela. Spotiš se kljub motorju lahko kolikor ti srce poželi ;) če je koga slučajno strah, da bi ostal suh ali ne potrošil dovolj kalorij ;) Je pa občutna razlika pri zagonu, ko moraš priti iz mirujočega stanja do teh 27km/h in seveda v klanec, kjer je prisotnost elektrike še najbolj dobrodošla.

Zakaj sem se odločil za električno kolo? Da se mi pri vožnji v službo že navsezgodaj zjutraj ni potrebno mučiti v klanec. In da se bi posledično manj spotil ter tudi v hladnejšem vremenu ne bi imel težav. Do zdaj sta za mano dve obdobji, ko sem se – ne glede na vreme, vozil v službo s kolesom in v obeh primerih sem s kolesarjenejm zaključil, ko je stisnil prvi mraz. Sami izgovori, vem,… ampak mraz mi res ne ustreza ;)

Pred nakupom me je najbolj mučilo ravno to, da bom z elektro motorjem goljufal. Pa to niti približno ni tako pomembno, kot zgolj sama oblika kolesa. Oblika kolesa? No ja, lahko bi rekli tudi geometrija kolesa. Če že goljufam z elektriko, pa dajmo še z geometrijo kolesa. Kolo s katerim te dni kolesarim je DF MTB. Ja, priznam, kupil sem klasično kolo… Še sam težko verjamem, ampak sedaj šele vidim kaj so tiste največje razlike med ležečimi in klasiko! cel članek

Ideja TheSunTrip2013 je zelo preprosta: z električnim kolesom, brez uporabe električnega omrežja, prekolesariti iz Chambéry/Francija do Astana/Kazahtstan. Gre za razdaljo cca 7.000km brez natančno določene poti in časa trajanja. Zmagovalec bo tisti, ki prvi doseže glavno mesto Kazahstana.

Florian Bailly

Leta 2010 je pobudnik tega dogodka Florian Bailly, opravil prvo solarno kolesarsko potovanje iz Francije do Japonske in v 4 mesecih premagal razdaljo 10.000km s povprečjem 115km/dan. Pot si vsakdo izbere sam in pri tem mora upoštevati tako teren, kot veter, kvaliteto cestnih povezav, vremenske razmere in tudi jezikovne ter nenazadnje birokratske ovire. Avantura v pravem pomenu besede torej. In hkrati poziv za razvoj ekološko bolj sprejemljivih oblik transporta.

Električno kolo niso več sanje, ampak realnost. Sončno potovanje je ekološka avantura človeka in tehnologije, ki se zrcali v duhu svobode in odkrivanju sveta.

Kolo, električni motor, baterija, solarne celice in svet, ki lahko deluje drugače.

Solarno kolo je nekaj novega, še v razvojni fazi, z ogromnim razvojnim potencialom. Izziv tega potovanja je sestaviti optimalno kombinacijo: učinkovitost fotovoltaičnih celic, vzdržjivost baterije, teža kompozicije, konstrukcija sončnih panelov, pretvorba električne energije v gibanje, mehanske lastnosti kolesa, celostni izkoristek,… cel članek