maj 17

Padec, ki ti spremeni življenje

Peterv gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

11. Avgusta 2007 je kot vsako lepo sobotno jutro, s prijatelji kolesaril po obrobju Čikaga. A tisto jutro je šlo nekaj zelo narobe. Po kar nekaj kilometrih se je njegovo prednje kolo nepričakovano iztaknilo iz vilic in poletel je preko bilance. Z glavo je udaril ob tla in si zlomil vrat.

Pristal je v bolnišnici s poškodovadimi vretenci C2 in C3, kot tetraplegik. Mark Stephan, star 49 let, je imel srečo, da je preživel. Po prepričanju zdravnikov je lahko pričakoval zgolj življenje v invalidskem vozičku. A Mark ni hotel sprejeti te črne diagnoze in je po nadvse uspešni terapiji v RIC, zgolj pet mesecev po nesreči, že zapustil bolnišnico – hodeč z lastnimi močmi.

Mark Stephan Challenge

15. aprila 2012 je pričel s kolesarjenjem preko južnega dela Združenih Držav Amerike. Zadal si je prekolesariti nekaj več kot 5.000km v 75. dneh, preko južnega dela ZDA. Takšno razdaljo si mnogi že težko predstavljajo, ampak podati se na takšno pot s kolesom, z njegovo stopnjo poškodbe, pa je še toliko večji izziv.

cel članek →

jan 23

V gibanju skozi vse letne čase

Petersedeče smučanje, v gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Andy Campbell se junija podaja na 48.000km dolgo pot okoli sveta.

Moram priznati, da ne dam dosti na “okoli sveta” podvige, sploh ne takšne, ki se medijsko izpostavljajo in so prepričani, da so storili nekaj neverjetnega.

Ampak ta dve leti trajajoč projekt, je res nekaj posebnega. Kaj tako “norega” ni namreč poskusil še nihče. Andy bo v dveh letih prečkal štiri kontinente, skoraj vsak tip naravnega okolja na planetu, od oceanov do puščav in vsega vmes.

na poti okoli sveta

A kaj je na tem tako posebnega? Andy Campbell je svoj zadnji korak napravil 24. aprila 2004. Zadnjih 8 let je preživel na invalidskem vozičku. In prav z vozičkom se odpravlja na gornjem zemljevidu začrtano pot.

Ja, Andy Campbell je paraplegik, ki ne mara betona. Njegov največji užitek so gore in kljub invalidnosti jih osvaja še naprej. S plezanjem, na ročnem kolesu in pozimi s sedečo smučko. Ravno sedeče smučanje je najpomembnejši del njegovega življenja, pravi. In zanimivo, pred nesrečo sploh ni smučal. Ko pa je prvič sedel na MonoSki:

se je vse spremenilo. Vse. Si samo ti in gora. Nič ni bolj pomembno kot to, da uživaš. Pojdi kamor želiš. Če ti kaj prekriža pot, preprosto skoči preko.

“Kadar sedim v sedeči smučki, gledam v dolino in se odločam katero linijo bom odpeljal, imam vso oblast nad goro. Lahko grem kamor želim. In prvič ne skušam izbrati najlažje linije, najlažje poti kako pridi do nekod, ampak iščem linijo, ki bo najbolj zabavna. In ta svoboda je prav neverjetna!” cel članek →

dec 14

Ko se ponovno znajdeš na prelomnici

Peterv gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Kljub temu, da sem v zadnjem letu precej prekolesaril z rokami in napravil celo prve zavoje s sedečo smučko, sem daleč od tega, da bi dejansko razumel kaj pomeni biti invalid. Ko se ne vsedeš, poklekneš ali vležež na Handbike, ker ti je to v užitek in veselje, ampak ker je to tvoja edina možna oblika kolesarjenja. Imam občutek, da vse premalo cenim svoje zdravje in sposobnost, da lahko izbiram kako bom kolesaril in kako bom smučal.

Ne bom si domišljal, da razumem pred kakšnim razpotjem se najde nekdo, ki ga doleti ta usoda, da postane odvisen od invalidskega vozička. Zagotovo je trenutek takšnega spoznanja težji, kot sem ga jaz kdajkoli doživel, pa čeprav so se mi včasih kakšni problemi zdeli ali se mi zdijo nepremagljivi. In tako mi je pisanje na Galovem blogu, z naslovom: “Če bi se nenadoma zbudil in bi lahko ponovno hodil, bi to povedal komu?” pa naj bo še tako šokantno, odprlo pogled z drugega zornega kota. In odgovor na Galovi strani se glasi:

“No.” Don’t get me wrong, walking is awesome. I can walk a little and it makes my life easier many times. On the other hand, for the last 9.5 years I have worked my ass off so I can roll with pride.

Ja, prav ste prebrali. Ko je Galov prijatelj Ben Hooper, postavil to nezaslišano vprašanje, so bili vsi šokirani; a dlje kot so razmišljali, bolj so se strinjali, da bi se moral odgovor glasiti: “Ne”. cel članek →

avg 19

Dvojni ultra triatlon v Murski Soboti

Peterv gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi komentiran 2 krat »

V Murski Soboti – natančneje Bakovcih, bo naslednji vikend (sočasno z našim srečanjem ročnih kolesarjev v Moravskih Toplicah) potekal dvojni ultra triatlon. Kaj je to dvojni ultra triatlon?

  • 7,6km plavanja (omejitev 4 ure)
  • 360km kolesarjenja (omejitev 15 ur)
  • 84,4km teka (omejitev 15 ur)

Zakaj to omenjam? Oglejte si seznam prijavljenih za ta ekstremni dogodek in na osmem mestu boste zasledili ime Thomas FRÜHWIRTH (Aut). Verjetno vam ime ne pove kaj dosti, ampak kaj pa če dodam, da je Thomas alias TiggerTom paraplegik?

Thomas FRÜHWIRTH - TiggerTom

Lahko si predstavljate, da trenirati za tak dogodek ni enostavno. No, Thomas si je konec julija privoščil potepanje po Alpah na Tirolskem. Ročno kolo in kolesarjenje po Alpah? Gre to dvoje sploh skupaj? Thomas vam bi vsekakor pritrdil, saj prav uživa na takšnih poteh in je letos v 6 dneh skupno premagal kar 8.441 višinskih metrov! Kot pravi sam:

Ich liebe es einfach meinen Puls spürend die Pässe zu erklimmen und es war eine tolle Woche mit vielen motivierenden Eindrücken.

Preprosto obožuje občutek bitja srca med premagovanjem zahtevnih gorskih prelazov in občudovanjem prekrasne pokrajine, ki ga obdaja. Na poti je imel sicer nekoliko slabše vreme, a ga tudi rahel dež z zgolj 10°C, ne spravi iz tira in je prav užival, saj kolesarjenje po ravnini zanj ne predstavlja več izziva.

z rocnim kolesom v alpah

Veseli se že svoje naslednje alpske ture in pravi, da v Avstriji sicer ni več veliko čez 2.000m visokih prelazov in “klasik”, ki jih še ni premagal, ampak ga pa zato čaka še veliko izzivov v Italiji, Švici in Franciji! In kot pravi sam: “Ich komme …..! :-) ”

jun 07

Dekle, tricikel in njena bolezen

Peterv gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Specialist za kronične motnje Dr. Avery Jenkins piše o svojem delu in pacientih: Vsak pacient, ki stopi v mojo ordinacijo, prejme iz moje strani – brezplačno seveda! – kritično oceno njene/njegove športne aktivnosti, oz. pomanjkanja le-te. Do današnjega dne je bilo dokazano, kako pomembna je vloga športne aktivnosti pri preprečevanju in zdravljenju številnih motenj, od depresije do raka, srčnih obolenj, do navsezadnje prehlada in gripe, da je po mojem ne tako skromnem prepričanju, vsak osebni zdravnik, ki ne razišče, oceni in prilagodi vadbenih aktivnosti svojega pacienta, kriv malomarnega zdravljenja. Ja, prav ste prebrali, je pomembno. Enako kot da ne bi izmerili pacientovega krvnega tlaka in utripa. Udeležba osebe v športnih aktivnostih, je eden izmed vitalnih znakov zdravja.

“Verjamem, da si vsak zasluži občutiti kar jaz občutim, ko sem tam zunaj na cesti, ko se vrtijo kolesa z uporabo vse moči in vzdržljivosti kar je moje telo premore.”

Pogosto, je moja naloga poiskati vaje oz. športno aktivnost, ki bo primerna za pacienta z obstoječo motnjo, medtem ko bo hkrati optimizirana za zmanjšanje ali popolno odpravo učinkov te iste motnje.

Med kroničnimi bolezenskimi motnjami, je ena najbolj problematičnih – kar se tiče vaj in športne aktivnosti, multipla skleroza (MS). Zaradi nenadnih simptomov te krute bolezni, ki z vsakim napadom dodatno zmanjšuje zmožnosti pacienta, je težko določiti dobre športne aktivnosti. Kar je bilo mogoče prejšnji teden, lahko postane neizvedljivo v naslednjem. Težave z ravnotežjem in nenadna šibkost, lahko vsako standardno športno aktivnost spremenita v nevarno ali celo neizvedljivo. In strah pred takšnimi dogodki, lahko negativno vpliva na še najbolj predane in vztrajne paciente in izjalovi moje najboljše motivacijske strategije.

Kot zaprisežen kolesar, ekološko osveščena oseba in človek s tako trdno zaprto denarnico, da bi bil še Škot ponosen, niti ne presenetim svojih pacientov, ko jim predlagam kolesarjenje kot dobro vse-splošno vadbo. Kolesa so poceni in vsakokrat, ko se z njim peljete v trgovino, prihranite denar, medtem ko istočasno skrbite za svoje zdravje in si podaljšujete življensko dobo. Kot je kongresnik države Oregon, Earl Blumenauer nekdaj dejal:

“Vzamimo si minuto tišine za vse tiste, ki ždijo v prometnem zamašku na poti do fitnes centra, kjer nameravajo poganjati sobno kolo.”

cel članek →

feb 10

Trenutki, ki jih ne pričara noben denar

Peterležeči popotniki, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

O Mariji Kozin sem bolj malo pisal, čeprav sem imel to srečo, da sem marsikakšno zgodbo slišal iz njenih ust, prebral v elektronski pošti ali na Google chatu. Pravzaprav se imam delno tudi njej zahvaliti, da sem sploh začel potovati s kolesom in posledično sam doživel trenutke, ki jih nobeno bogastvo na tem svetu ne more kupiti.

If I had to travel throughout all ups and downs to experience this just for 24 hours, let it be. It was well worth it! It is the reasons why I chose to travel roads less traveled by.

Vsekakor še nisem doživel takšne intenzivnosti, saj sem bil na poti zgolj mesec dni, ampak upam si trditi, da vsaj približno vem o čem piše in sem drobce tega pozitivnega tudi sam izkusil. Zato se njena zgodba iz Turčije mogoče komu ne bo zdela nič posebnega, a vam zagotavljam, da je resnično velika in da občutki ne zbledijo niti skozi leta. Ko samo spomin, lahko prikliče solze sreče iz dna duše.

Dan za dnem, teden za tednom sem nenehno sledila cesti, kamorkoli že, me je ta vodila. Potrebovala sem 27 mesecev, da sem spoznala gospoda Faruk-a, v hribih daleč v severno-vzhodnem delu Turčije, blizu mesta Ardahan. Na poti iz Gruzije, kjer me je zopet več krat prebudil zvok bomb, ker se je ravno takrat pričela vojna, je bilo vse, kar sem si želela tisti prvi teden Turčije, doseči prvo mesto, najti hotel, da se umijem, najem in naspim.

Hišica na drevesu

cel članek →

jan 29

Larry bo predstavil svojo zgodbo Parkinsonove bolezni

Peterv gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Pred kratkim sem poročal o Larry-u Smith-u, ki boleha za Parkinsonovo boleznijo, a kljub temu redno kolesari z ležečim trikolesom. Sam si je želel deliti svojo zgodbo s širšim svetom in z dokumentarnim filmom pomagati pri osveščanju glede Parkinsonove bolezni in hkrati pokazati tistim, ki jih je ta nesrečna bolezen doletela, da se ne smejo vdati.

kolesarjenje_kljub_parkinsonovi

Uspelo jim je zbrati 50.000$ potrebnih za ta projekt in tako bo Larry Smith lahko posnel dokumentarec, ki si ga je želel in delil svojo zgodbo z nami vsemi. Vso srečo pri projektu!

jan 23

Jože na kratkem potepu do Češke in nazaj

Peterležeči popotniki, zanimivosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Da ne pišem zmeraj o tujih popotnikih in izjemnih ljudeh, imamo tudi okoli nas takšne, ki z nami delijo svoje zgodbe. Jože Marolt iz Maribora, je zagotovo lahko marsikomu za vzgled. S svojim triciklom, se rad potepa tako po Sloveniji, kot tudi dlje od doma. Lani se je septembra odpravil na Češko. Kako drugače, če ne s svojim triciklom!

Jože Marolt se odpravlja na Češko

Pot ga je vodila preko Madžarske in Slovaške, do Uherskega Broda, kjer se je pridružil drugim ležečkotom na mednarodnem srečanju, v čast deseti obletnici Azub-a. Kaj bi imel povedati, če bi se tja odpravil z avtomobilom? Ne prav dosti! Tako pa je na tem svojem 18 dnevnem potepanju in 1.100 prebrcanih kilometrih, doživel marsikaj zanimivega in svoji zbirki dogodivščin, dodal še prenekatero zanimivo zgodbo, ki jih lahko doživiš zgolj, kadar se odrečeš vsakodnevnemu udobju, ne pričakuješ ničesar in preprosto, s kolesom odrineš na pot.

Jaz imam ta privilegij, da prigode slišim od Jožeta samega, ostali pa si lahko o njegovi poti na Češko, preberete na blogu naslovenjenem Ovinki. Kot sem pred kratkim že zapisal, obljube ne obrodijo sadov, potrebno je preprosto oditi. Česar se Jože, še kako dobro zaveda.

Vseeno sem se odločil, da krenem naprej še isti dan in sem se odpravil na pot šele proti večeru. Če prespim doma, ne bo moč priti pravočasno na srečanje »ležečkotov«. Tako sem se poslovil in se podal na pot v neznano. Noč me je dohitela že v bližnji Pernici. Ko sem se pričel ozirati za prenočiščem, sem se zagledal v podrtijo ob cesti in sklenil v njej prenočiti. To ni bil ravno hotel prve kategorije, a sem se moral na neudobno spanje privaditi.

cel članek →

jan 20

Karen Darke o ročnem kolesarjenju

Peterv gibanju kljub invalidnosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Svobodo, pobeg, razum, moč in srečo… To je nekaj daril, ki mi jih daje ročno kolesarjenje. Čisto zadovoljstvo je biti vstran od invalidskega vozička, čutiti kanček hitrosti: vetra skozi lase, adrenalina, bitje srca.

Freedom, escape, sanity, strength, and happiness… these are some of the gifts I get from hand-cycling. It’s pure pleasure, to be out of my wheelchair, feeling some speed: wind through hair; rushing blood; heart pounding.

Pričela sem z dirkanjem na invalidskem vozičku, a sem se kaj kmalu naveličala strmeti v pod mano drveč asfalt in bolečin v vratu, zaradi nenehnega strmenja naprej. Moje prvo ročno kolo, je bila »Zelena Zver« (trenutno rumen in začuda še ne na kolesarskem pokopališču), ležeči tandem podjetja Greenspeed iz Avstralije. Prednji kolesar poganja z rokami, zadnji pa z nogami. Ljudje so pogosto vprašali, če zato, da se lahko izmenjuješ in treniraš celotno telo… večina jih preprosto ne pogrunta.

tandem ročno kolo in tricikel

Kmalu zasvojena, ni minilo dolgo, da sem začela raziskovati samostojna ročna kolesa. Obstajajo tudi različice, ki se priključijo na invalidski voziček – kot »clip on« handbike, ampak sem po nekaj kilometrih ugotovila, da to ni kombinacija zame, saj grem hitreje, če voziček potiskam kar z rokami. Nekaterim ta kombinacija ustreza in pozitivno je to, da imaš voziček s sabo tudi kadar kolesariš. Ampak z mojo poškodbo visoke stopnje – od prsnega koša navzdol, sem preveč nihala in preprosto nisem mogla prenesti dovolj moči na gonilke.

cel članek →

jan 17

Tehnomadstvo – moderna oblika nomadstva

Aleksej Dolinšekzanimivosti, zgodbe izjemnih ljudi ni komentarjev »

Tehnomad – skovanka, ki si jo je izmislil Steven K. Roberts, označuje osebo, ki rada potuje, raziskuje, odkriva nove kraje,… medtem, ko je ves čas povezana z “realnim svetom”, s pomočjo informacijske tehnologije (interneta).

In kakšno zvezo ima to z ležečimi kolesi?!

Steven K. Roberts je prav poseben tip. Nekateri bi rekli: “Še en zmešan računalničar!” Morda niti ne bi dosti zgrešili. Njegovi nenavadni podvigi in izumi, so res že na meji verjetnega. Pa začnimo na začetku. Steven je že v ranem otroštvu kazal zanimanje za elektroniko. Vse ostalo je bila postranska stvar – še najbolj seveda šola! Sam pravi, da se je tam počutil kot zapornik. Svoji strasti za elektroniko je sledil in postal strokovnjak na področju računalništva, ki je bilo v 70-ih letih v strmem vzponu. Toda rad je tudi kolesaril. Njegova visoka postava in razmršeni lasje, mu že od daleč dajejo videz popotnika. Tako je leta 83 nič hudega sluteč, kolesaril po podeželski cesti, ko je srečal kolesarja na lezikolesu! Takrat so bila takšna kolesa zelo nenavadna in kaj drugega bi bolj pristajalo posebnežu njegovega kova?!

cel članek →