Prva ročna kolesarja na cilju male Franje

Z Edotom sva včeraj kot prva ročna kolesarja kdajkoli na Franji, zaključila mali maraton. Na 97km dolgi progi, z enim daljšim vzponom na ~700mnv, sva uspela obdržati povprečje čez 20km/h. Bolj natančno 21,7km/h, kar naju je oba presenetilo, pa verjetno tudi marsikaterega drugega kolesarja, ki sva ga prehitela na poti… Pri najinem ročnem podvigu, nama je z rezanjem zraka, pomagal Edotov sin, Matej.

S prvo takšno udeležbo sva zagotovo pisala zgodovino, čeprav organizatorji verjetno sploh niso opazili, da kdo poganja z rokami. Je pa to dober vzgled za druge paraplegike – ročne kolesarje, ki se jim je do sedaj tak podvig zdel preveč zahteven in si niso upali niti razmišljati o čem podobnem. Ni tako težko kot se zdi, samo dovolj treninga je potrebno pred takšnim podvigom. Poznam ročnega kolesarja paraplegika, ki ga včeraj žal ni bilo zraven, ampak vem, da bi bil sposoben zvoziti celo dolgo Franjo, pa še marsikateremu na specijalki bi jo pošteno podkuril

Na poti sva več krat slišala vprašanje, kako je poganjati z rokami, eden izmed navijačev ob cesti je celo vprašal, če je lažje poganjati z rokami, kot klasično. To vsekakor ni, ampak za nekatere je to edini možni način, ker ne morejo uporabljati svojih nog. Se pa vmes najde tudi kak uporabnik ročnega kolesa, ki ni paraplegik, ampak kolesarimo na roke iz veselja. Za nekoga bi to lahko bil tudi fitnes v naravi? Je pa klanec na ročnem kolesu nekaj povsem drugega, kot pri poganjanju z nogami. Še posebej, ko si že utrujen, je tudi par stopinj lahko že velik zalogaj. Starejša gospa ob cesti na vzponu, je bila ob pogledu na naju povsem šokirana in je rekla le: “O Marija pomagaj,…”

Je pa maraton Franja nek poseben fenomen. Sem to opazil že par let nazaj, ko sem se je udeležil z ležečim kolesom. Pravzaprav v osnovi nerad kolesarim v takšni gneči, ampak zabavno je, ko so ceste zaprte za promet in ni potrebno paziti na avtomobile, pa množica te avtomatsko povleče naprej in si zato tudi nekoliko hitrejši, kot če bi poganjal sam. Najbolj zabavno pa je, z ročnim kolesom prehitevati nekoga na več tisoč € vredni karbonski specijalki. To so takšni “nedeljski” kolesarji, ki pridejo pokazat kaj imajo v garaži. Ne vem no, ampak jaz bi se na njihovem mestu vprašal, kako je to možno, da jih nekdo s 16kg težkim ročnim kolesom, prehiteva na roke. Bo treba malo več trenirat! Naj je kolo še ne vem kako lahko, samo pa vseeno ne gre