“I couldn’t help but think that it is indeed more worthwhile taking the road less traveled. You are sure to suffer, hurt, curse and get frustrated. But in the end you’ll always come out the other end with more than a tale. You’ll have spot in your memory that will always take your breath away every time you revisit it.”

Glede na to, da se ta stran vse bolj sprevrača v mojo osebno stran, bi bilo na mestu, da se – vsaj na kratko – tudi predstavim. Predvsem pa, da povem kako je sploh prišlo do tega, da sedaj kolesarim leže.

Povedati moram to, da nikoli nisem bil športnik, tudi pri telovadbi v šoli sem vedno iskal izgovore, ker mi pač tekanje in igre z žogo niso bile zanimive. Večino časa pa je ravno žoga bila v ospredju. Edina “žoga”, ki je meni zanimiva, je badminton žogica oz. perjanica ali kako se ji prav reče. In z badmintonom se je pravzaprav vse začelo. S pomočjo te igre sem pridobil na kondiciji in tako sem lahko pomladi 2006 sedel na kolo. Takrat še na klasiko.

To je bilo – razen nekaj redkih primerov iz preteklosti – prvič, da sem sedel na kolo brez namena, da bi se zapeljal v trgovino ali do kolega. Tako sem začel kolesariti in sem do srede poletja 2006 naredil svojih prvih tisoč kolesarskih kilometrov v življenju. Enkraten dosežek za takšnega “antišportnika”. Kolo je po okoli 6. letih mirovanja v garaži naenkrat postalo preobrenjeno in je po malem vse začelo škripati. Tako sem se odločil, da si sedaj pa res zaslužim novo kolo in sem začel iskati nekaj zase.

Po nekem naključju sem si zaželel imeti menjalnik Rohloff in sem pri iskanju koles s tem menjalnikom našel zgolj enega proizvajalca klasičnih koles in cel kup podjetij, za katera nisem še nikoli slišal in to z nekakšnimi “čudnimi” kolesi, ki jih nisem še nikoli videl…

ampak bolj kot sem bral o teh “čudnih” kolesih, bolj mi je zadeva postajala zanimiva. Kdo pa ne sanja o kolesarjenju brez vsakih bolečin? Saj sem imel dobre podložene kolesarke in dober sedež, ampak po 100km sem vseeno čutil bolečine v zadnjici. Pa mravljince v prstih in boleča ramena… Tako dolgo sem prebiral spletne strani o ležečih kolesih, da sem se nazadnje odločil za testno vožnjo. Enostavno nisem mogel mimo teh koles – če že enkrat kupujem neko boljše kolo, potem je res treba to poskusiti, sem si govoril. Ker kolesa res ne kupuješ vsako leto.

Tako sem se dogovoril za testne vožnje na Dunaju za kolesa HPVelotechnik in s podjetjem Azub na Češkem, nedaleč vstran od Dunaja. Azub MAX mi je bil takoj všeč in že prvi testni dan sem bil skoraj prepričan, da ne bom več kolesaril s klasičnimi kolesi. Drugi dan sem pri vzpenjanju na 900m visok hrib razmišljal zgolj še o barvi okvirja.

In tako je prišlo do tega, da danes kolesarim leže in promoviram ležeča kolesa v Sloveniji. Pri slednjem pa se priporočam tudi za vašo pomoč.

“Too often… I would hear men boast of the miles they covered that day, rarely of what they had seen”

Maj 2007:

Prevozil sem že kar nekaj ležečih kilometrov, ampak sem še vedno delam na kondiciji in nogah. Marsikdo me vpraša kakšne so povprečne hitrosti s tem kolesom. Dejstvo je, da je to zelo odvisno od nog in kondicije kolesarja. Zaenkrat sem sposoben dosegati povprečje nekaj čez 25km/h, kar je zame čisto sprejemljivo in niti nimam potrebe po višji povprečni hitrosti.

Zakaj sem potem naročil dirkalno kolo Nazca Fuego? Hmm,… kot sem že napisal je bila ljubezen na prvi poskus. Na klasiki me je bilo vedno strah hitrih spustov, pri ležečih kolesih se je to malo omililo, vendar imam še vedno nek strah. Bomo videli kako bo na ležečem dirkalniku, ki je precej nižji. Za višjo povprečno hitrost pa ne preostane drugega kot treniranje.

Oktober 2007:

V tem letu sem prekolesaril nekaj več kot 5.000km. Večinoma je šlo zgolj za treninge in bolj malo za ogledovanje okolice in potovanja. V najlepšem spominu mi je ostalo potepanje z Robertom Thomsonom po našem lepem Krasu. Seveda tudi Nordkapp-Gibraltar ture ne bom nikoli pozabil, a ni bilo tisto ta pravo – nekaj za dušo. Zato za naslednje leto planiram pravo kolesarsko potovanje v dolžini vsaj 3 tedne. In to tako, da prekolesarjena razdalja ne igra nobene vloge. Greš, kamor greš, in prideš do koder prideš…

Ker je vedno težko napisati kaj pametnega o sebi, bi izkoristil priliko in objavil besedilo, ki ga je prijateljica Sebastjana napisala na svojem blogu. Sam se sigurno ne bi tako opisal, ampak bo verjetno te že držalo

“Spoznala sem ga lansko leto. Preko Zmajevke. Potem, ko sem se preselila na svoje. In smo ustanovili »društvo begavčkov«. Je izredno zanimiv človek. Vedno dobre volje in optimističen. Dolg kot ponedeljek in suh. Zaradi tega zgleda rahlo neroden. Vedno pripravljen na nove izzive. Vedno pripravljen sprobati kaj novega. Ni se mu problem usesti na letalo in se peljati gledat neki nov mjuzikl v London. Nor je na mjuzikle! Vedno je pripravljen spoznavati najbolj odštekane ljudi. Take kot je tudi sam – odštekan. Vedno je nad vsem navdušen. Spontan. Poln pozitivnih čustev. Vedno pripravljen narediti vse za prijatelje. Izreden prijatelj…

Lansko leto se je lotil še ene nore zadeve. Udobno po svetu. Na začetku sem imela pomisleke glede tega. Ampak njega je čisto »noter potegnilo«. Hodi po svetu in se ukvarja z ležečkoti. Zaljubljen je vanje. V rdeče, zelene, ni važno kakšne – samo, da so ležečkoti. Na mariborskih ulicah (in v Kungoti) je požel v pol leta toliko začudenih pogledov kot že dolgo ne nihče.”

April 2008:

Za mano je moj prvi brevet v življenju… Odpeljal sem ga v prijetni družbi ležečih kolesarjev in rezultat je moja še večja zagretost za te dogodke

Za letos, imam v načrtu odpeljati še 300km brevet v Ljubljani in se udeležiti K24 na Češkem, kjer bom resnično zadovoljen, če spravim skupaj 500km. Po vzgledu Hansa iz Avstrije, bi želel zamenjati avto za kolo in moja želja je popolnoma opustiti avto, kot osebno prevozno sredstvo. Vem, da ne bo enostavno, ker sem precej razvajen, ampak kjer je želja, tam je pot… pravijo.

Za drugo polovico julija pa načrtujem moje prvo, daljše kolesarsko popotovanje. S prijateljem Sašotom, nameravama s kolesi preko Italije v Francijo. Začrtano imava zgolj osnovno smer. Kam bova pa dejansko prispela v enem mesecu, pa bo odvisno od spleta okoliščin in pripetljajev na poti.

September 2008:

Z mislimi sem še zmeraj v Franciji… Osrednji Pireneji so nekaj zame! Moje prvo kolesarsko potepanje je uspelo in drugo leto bo težko obiskati kaj tako posebnega, kot je bila Francija. Letošnje leto je bilo res prelomno. Prekolesaril sem dva krajša breveta: 200 in 300km, in pa najdaljšo slovensko diagonalo: Hodoš – Piran (370km v 19 urah). Žal na K24 nisem uspel iti, ker se je vsega drugega preveč nabralo. Pomembnejše mi je bilo napraviti 300km brevet. Z mojim letošnjim kolesarskim letom sem res zadovoljen in upam, da bo naslednje leto vsaj toliko razburljivo. Ne bi bilo slabo, če bi mi uspelo narediti 400 in 600km brevet

Moje “komjutanje” v službo mi kar dobro teče. Nekaj krat sem vmes sicer “goljufal”, ampak mislim, da to ni nič slabega, saj je treba takšne spremembe izvajati počasi. Zadnja dva tedna sem res več uporabljal avto, sedaj pa bom preklopil na tricikel, ker se v mraku in dežju ne počutim najbolje na dvociklu. Se mi je dva dni nazaj zdelo, da se gume manj oprijemljejo cestišča in pri triciklu to ne bo problem. Upam, da mi bo uspelo celo zimo vzdržati na kolesu.