in se z njim podaš na 6.500km dolgo pot ob južni obali Avstralije od Sydney-a do Perth-a, o čemer si sanjal že več let. Točno to je lansko jesen storil Melvyn Yap. Pred potjo ni še nikoli slišal za ležeče kolo. In sedaj? Sedaj je zastrupljen z ležečkoti 
Ne verjamete? Pa preberite tole.
Svoje 103 dnevno kolesarsko potovanje je strnil v zelo izčrpen potopis z zabavnimi komentarji fotografij. A preden se je opogumil in se podal na pot, je moral rešiti težavo s kolesom. Imel je namreč klasično kolo s kratkim okvirjem in cenenimi komponentami. In čeprav je bil kolesarsko aktiven zadnja tri leta, in je občasno prekolesaril tudi daljšo turo od 50km, je običajno že po nekaj urah na kolesu, občutil bolečine na notranji strani stegen, v vratu in križu.
Med iskanjem primernejšega kolesa je povsem slučajno naletel na lezikolo: “Ležeča kolesa so nizka kolesa, kjer sta kolesarjeva hrbet in zadnjica zleknjena v sedežu, noge pa so v vodoravnem položaju pred teboj. Še bolje, ležeča kolesa imajo podkategorijo, ležeči tricikli. In ti stroji so resnično pritegnili mojo pozornost. Ponujajo odgovor na vse pomanjkljivosti potovanja s klasičnim kolesom, kot je potreba po minimalni hitrosti za vzdrževanje ravnotežja, bolečine v vratu, križu in zadnjici.”
Ležeč položaj na triciklu pa žal ne pripomore k boljši vidljivosti v dežju (Melvyn se na gornji fotografiji sprašuje po brisalcih za očala). Je pa v lepem vremenu razgled zagotovo lepši, saj ne strmite v tla, ampak predse in uživate v pogledu na pokrajino, brez da bi morali privzdigniti glavo. Veter v hrbet imamo pa radi tudi na ležečkotih, še posebej ob takem tovoru!
Ne glede na to kako lepa in utrjena je neasfaltirana cesta, sem tudi jaz zmeraj vesel, ko pridem nazaj na asfalt. Je še bolje, kot ugledati mavrico!
Melvynov komentar ob spodnji fotografiji se glasi: “Kolesar bi ta znak razbral kot ‘upočasni, globoko vdihni in se pripravi na neverjeten spust’”
Privoščite si fotografski sprehod skozi utrinke njegovega popotovanja.
