Kolesariti z ležečim kolesom je precej drugače kot z običajnim. Zato je potrebno vložiti nekaj energije in volje, da se privadimo novemu načinu krmiljenja, lovljenja ravnotežja in predvsem zagonov. Karkoli že, nikakor ne morete osnovati svojega mnenja o kolesu po prvi uri vožnje.

Ležeča kolesa so precej bolj stabilna, kot običajna in jih je tudi lažje obvladovati. Je pa treba upoštevati dejstvo, da ima tipični kolesar za sabo kar nekaj let na običajnem kolesu, ki tudi zahteva določene kompleksne gibe in reflekse za vzdrževanje ravnotežja, ampak to počne že toliko let, da je že postalo instinktivno. Ko prvič sede na ležeče kolo je vse drugače, zato se kolo sprva zdi zelo nestabilno in nerodno. Prvič boste celo potrebovali pomoč pri štartu, da se ne zvrnete na stran. Kot otrok, ki prvič zapelje brez pomožnih koles. Sprva se zdi kot da je vse kar storite narobe in se ne morete izogniti občutku da se boste zdaj, zdaj prevrnili.

Vožnja ležečega kolesa s krmilom pod sedežem zahteva, da sprotite gornji del telesa in pustite bilanco “lebdeti”. To storite čisto instinktivno na običajnem kolesu (no ne čisto instinktivno, ampak to počnete že vrsto let). Na ležečem kolesu, ko zaideš v težave, običajno postaneš ves napet, kar te naredi samo manj stabilnega ravno v trenutku, ko bi moral biti proščen.

Po nekaj vožnjah se navadite na novo obliko kolesa in ni več potrebno razmišljati kaj kdaj storiti in kako. Čas potreben za prilagajanje je zelo različen – čisto odvisno od kolesarja in ur, ki jih preždi na kolesu. Sčasoma vse postane tako refleksno, kot na običajnem kolesu. Zagledate kraj, kamor bi radi šli in se enostavno odpeljete tja. Nekaj časa je potrebno, da ugotovite kje so vaše omejitve, in nekatere stvari vas bodo mučile dokler se nanje ne boste privadili. Recept za učenje:

1.sesti na kolo
2.čim več prekolesariti
3.vrnitev na prvi korak

vzdrževanje ravnotežja

Na ležečem kolesu se ravnotežje vzdržuje s krmilom. Potrebno je obračati krmilo, da obdržite ravnotežje. Na običajnem kolesu ga vzdržujete tudi z nagibi, pri ležečem kolesu je to težje izvedljivo, ker ste s hrbtom naslonjeni na naslonjalo sedeža.

Zato ležeči kolesarji bolj ali manj lovijo ravnotežje z majhnimi premiki krmila. Sčasoma postane to čisto podzavestno, saj je eden osnovnih elementov potrebnih za uspešno vožnjo z ležečim kolesom.

V primeru, da želite kompenzirati nagib na desno ni možno, da bi se nagnili levo in ga s tem preprečili, ampak je potrebno s krmilom rahlo zaviti v desno, da pride kolo zopet pod vas in s tem se ponovno vzpostavi ravnotežje.

krmiljenje

Najprej bo vaša vožnja na kolesu točno usmerjena. Vnaprej boste planirali ovinke, postanke in ponovne zagone. To traja kakšen teden, odvisno od tipa kolesa in časa preživetega na njem.

Namig: ovinke je lažje zvoziti, ko enkrat razumeš princip nasprotnega krmiljenja. To pomeni, da ko želite peljati desno, dejansko obrneš bilanco v levo. To povzroči, da se kolo nagne v desno (ker se je prednje kolo pomaknilo levo od težišča). Nagibu v desno neizogibno sledi desni zavoj. Ta način zavijanje je bolj učinkovit na ležečih kolesih, kot na običajnih, a se uporablja pri obeh.

poganjanje

Kot smo že omenili, je priporočjivo uporabljati nižje prestave in vrteti pedala hitreje, ker se s tem manj obremenjuje kolena in kumulativno boste s tem tudi hitrejši.

zagon

Sveže pečeni ležeči kolesarji so običajno precej nerodni pri zagonu kolesa iz mirovanja. Vzrok zato je, da se ni možno zavihteti na kolo in zavrteti pedala predno sploh sedeš nanj. Pri nekaterih ležečih kolesih se lahko odrineš z nogo, drugod tudi to ni izvedljivo.

Za gladek štart mora biti pedalo čim bližje telesu in prvi sunek mora biti precej agresiven – priporočljivo v višji prestavi, da s prvim pedalom ne pridemo prehitro do konca, predno smo uspeli dvigniti drugo nogo. Ti nerodni štarti še dodatno prispevajo k “nenavadnemu” vtisu, ki ga daje ležeči kolesar in prav zato se jim želimo izogniti. Dejansko pa videz vara, saj je res da ležeči kolesar močno in hitro obrača krmilo, ampak dejanska pot kolesa je večinoma enaka poti na običajnem kolesu.