Če vas zanima celotno kolesarsko potepanje iz Maribora v Grčijo bo najbolje, da začnete s prvim delom.

Trinajsti dan na poti sem se prvič v življenju okopal v Dojranskem jezeru. Bila je prav prijetna osvežitev, čeprav je bila voda neverjetno topla. Verjetno je zato toliko alg, za katere pravijo, da so zdravilne.

Dojran

Zaradi izredno tople vode sem se lahko dlje časa sede namakal in pustil, da so se mi ribice približale toliko, da sem čutil njihove dotike. Ne spomnim se, da bi se mi to zgodilo že kdaj prej. Prav čutil sem, kako me žgečkajo. Res enkratno doživetje!

Opral sem si tudi perilo in si privoščil nekaj dremeža kar na kolesu. Popoldne istega dne pa sem že kolesaril po grških tleh. Naučil sem se prvih grških besed in ugotovil, da bom imel na razpolago pestrejšo izbiro cestnih povezav, saj je povsod asfalt.

na grški meji

Opazil sem dvojne črte – tudi na sredi manjših lokalnih cest – ter preštevilne kapelice ob cesti. Do spusta na ravnino Egejskega morja so bile to najbolj opazne spremembe. Med spustom pa sem doživel prvi grški šok. Namesto ohladitve zaradi vetriča pri visoki hitrosti, mi je v obraz bušnil vroč zrak, kot bi kdo vame uperil pištolo za vroče odstranjevanje barve. Na trenutke nisem mogel niti prav vdihniti, tako vroče gmote zraka so mi prihajale naproti. V zgolj nekaj sto metrih sem se znašel v grški savni.

kapelica ob poti

Drugi grški šok sem doživel med prvim nakupovanjem. V krajih skozi katere sem kolesaril prevladujejo majhne trgovinice. Nič kaj drugačne od tistih v Srbiji ali Makedoniji. A ko sem v roko prijel tunino konzervo ter pogledal ceno, nisem mogel verjeti svojim očem. Po glavi mi je rojilo vprašanje: “Zakaj nisem v Makedoniji opravil večjega nakupa?”. Konzervo sem odložil nazaj na polico.

na obali grškega morja

No, štirinajsti dan pa mi je le uspelo zaplavati v Egejskem morju. Pripeljal sem se v mestece Methoni in presenečen ugotovil, da sploh ni turistov. Vse restavracije ob obali so bile prazne in pravzaprav nikjer nobene plaže… Moja prva želja je bila namočiti noge v Egejsko morje in iščoč primeren prostor, sem se odpeljal do pomola na koncu obmorske vasice. “Slana voda, here I come!!”

Gostoljubni in prijazni Grki

Zvečer sem si na pomolu pripravil večerjo. Ravno sem v ponvi pekel tri jajca na oko, ko k meni pristopi gospod s tremi jajci v rokah. Nekaj je spregovoril, a ga seveda nisem nič razumel. Moli mi jajca predme, a jaz odkimam, češ da jih že imam v ponvi. Na moje presenečenje udari jajci eno ob drugo. Jaz pa v strahu še bolj vneto hitim razlagati, da jih ne potrebujem. Zlomljenih pa še manj!

Nakar ugotovim, da mi zgolj skuša pokazati, da so trdo kuhana in mi jih ni treba takoj pojesti. Seveda sem že zopet pozabil grško besedo hvala in se mu zato zahvalim v angleščini, on pa odide nazaj na plažo k svoji druščini.

dobra družba na obali

Po večerji sem s telefonom osvežil svoje znanje grškega jezika in se podal proti njim. Ni mi namreč dalo miru, da se mu ne bi primerno zahvalil. Jedoč eno trdo kuhano jajce, pristopim k Mihajlisu, njegovi ženi Sofiji ter prijatelju Sajkisu z ženo Elene. Pozdravil sem jih in se zahvalil v grščini. V zameno sem prejel še tri trdo kuhana jajca in povabilo na piknik. Niti pod razno mi niso pustili oditi.

Skušal sem namreč odkloniti, saj sem ravno zmazal štiri jajca in pol hleba kruha. A ni šlo. Pristali so na solato z domačim paradižnikom, kumaricami in sirom. Solata je bila odlična! Komunikacija pa katastrofalna 😉 Moje znanje grščine obsega manj besed, kot je prstov na eni roki. Zdaj si pa predstavljajte, kako smo se v grščini pogovarjali do poznih večernih ur.

Ko se je stemnilo, sem jim želel v zahvalo skuhati slovenski čaj na doma narejenem kuhalniku. Zaradi močnega vetra mi sprva nikakor ni šlo, a mi je do “zob opremljen” Sajkis, ki je poskrbel tudi za razsvetljavo in glasbo, priskočil na pomoč. Tako smo, zgolj dva metra od Egejskega morja, pod jasnim zvezdnim nebom, skupaj poslušali grško glasbo ter pili slovenski planinski čaj.

Poleg tega zabavnega večera so dan zaznamovale hruške, breskve in robide. Takšne mesnate robide, da se splača kolo obrniti. Vozil sem se po prijetnih stranskih poteh brez prometa. Tudi skozi prostrane nasade hrušk in breskev, kjer je prav omamno dišalo. Nisem si mogel kaj, da ne bi “zrabutal” kakšne hruške. S tal pa sem pobral neverjetno veliko in nadvse sočno breskev, ki je ob vseh teh vonjavah še kako teknila.

Uživanje na obali Egejskega morja

Petnajsti dan potovanja sem si vzel prosto. Odločil sem se ostati v mestecu, ki mi je bilo zaradi odsotnosti turistov resnično pri srcu.

Zjutraj sem se odpravil na lov za trgovino in na začetku vasice le zagledam market. Zaprt… Na moje veselje, nedaleč vstran uzrem pekarno z odprtimi vrati. Še predno uspem vstati s kolesa, me nagovori gospod George. Želel je poskusiti moje nenavadno kolo. Ker mi je primanjkovalo vode, sem ga prosil za pomoč. Pokazal mi je pipo na travniku pred njegovo hišo.

Med polnjenjem bidona sem v parku čez cesto zagledal okrasni vodnjak. Moral bi si oprati perilo in to bi lahko bil odličen kraj, pomislim. Vprašam Georgea, če tam teče voda, češ da bi rad opral svoja oblačila. On pa odvrne, naj to storim kar pri njegovi cevi. Pripravim si milo, da bom opral perilo, nakar naju ugleda žena Despina, ki se ji moj način pranja ne zdi primeren. Zato prinese lavor z milnico, mi vzame majico iz rok in jo kar sama opere. Medtem sva midva z njenim možem proučevala zemljevid.

George mi je vmes prinesel dva paradižnika, breskev in pivo. Da bi izkoristil priložnost, sem slekel še hlače, ki so tudi že bile potrebne pranja. A me je George nekaj zamotil, njegova žena pa je tačas z njimi že izginila v hišo. Nisem se prav okoli obrnil in vse moja oblačila so se magično znašla obešena na balkonu pred njuno hišo.

Obljubil sem, da pridem kasneje, da bi še njun sin videl kolo, ki je tačas še spal. Sicer sem pa tako moral nazaj že zaradi oblačil. 😉 Odpeljal sem se do plaže in si privoščil jutranje namakanje ter igro z meduzami. Po kopanju sem se odpravil nazaj do George-eve hiše, da je še njegov sin dobil priložnost peljati se s triciklom.

slastno kosilo

Ker sem moral nadoknaditi neprespano noč, sem se ulegel v parku čez cesto. Dremal sem vse do 13. ure, ko se je pred mano zopet pojavil George. Tokrat s polnim krožnikom sveže pečenih rib in zelenjave. Kot zmeraj na kolesarskih potovanjih sem bil seveda navdušen nad ponujeno hrano in krožnik je bil hitro prazen. Oplaknil sem ga ter ga odnesel v hišo, kjer je bila pri kosilu zbrana vsa družina. Povabili so me, naj se ob petih oglasim na lubenico.

Kar v crocksih sem odbrcal do plaže in si privoščil še popoldansko kopanje. Ker sem zjutraj zasledil odprt WiFi, sem se odpravil poiskati signal, da napišem kaj na Facebook. Ustavil sem se v “Kafe Pitza”, ki je edini imel odprt internet in ob sladoledni kupi poklepetal z lastnico, ki mi je ponudila še pizzo za 5eur. Bi jo sicer z veseljem vzel, že kot v zahvalo, ker se mi je gospa zasmilila, ko je tako brez gostov. A kaj, ko sem imel toliko hrane, ki ne more dolgo stati. Da ne omenjam ducat jajc, ki sem jih pojedel v dveh dneh…

lubenica

Nekaj čez peto sem jo ponovno mahnil nazaj k Georgeu, ki je s kolegom ter ženo že sedel pred hišo, zobajoč lubenico. Komaj so me zagledali, sem že slišal vabilo, da se jim pridružim. Dobil sem zvrhan krožnik sočne in sladke lubenice. Poklepetali smo tako o Sloveniji kot Grčiji ter moji poti. Dobil sem tudi odgovor na vprašanje, ki se mi je porajalo že večer poprej ob pogledu na veliko število plastičnih sodov na ribiških čolnih. Dejansko jih uporabljajo za boje, kamor obešajo vrvi, ki služijo za gojišča školjk.

Nisem si predstavljal, da se bo na tak lenobni dan toliko dogajalo…

Kaj pa neprespana noč? Verjetno se je kdo vprašal ob omembi prejle, kaj bi lahko bil vzrok. Na kolesarskih potovanjih redko spim dve noči na istem mestu. Tudi tokrat, čeprav v istem kraju, sem si za drugo noč poiskal drug prostor. Noč poprej sem namreč spal na mizi v kolibi pristanišča tik ob plaži, kjer sem večerjal z grško druščino. Prepričan sem bil, da bo to odličen prostor, a se ne bi mogel bolj motiti. Nedaleč vstran je namreč bar, ki se v poznih večernih urah prelevi v diskoteko, in tako so vso noč nabijali glasbo z bistveno več kot 100dB. Tako je donelo po celotnem zalivu, da sploh nisem vedel, od kod prihaja glasba. Sem izvedel šele naslednji dan, ko sem to omenil lastnici pizzerije. Bilo je tako, kot bi ležal na bas zvočniku, ki na vso moč bruha hrup. Bila je to prava nočna mora in zagotovo najslabša noč potovanja. Sledečo noč sem spal na drugi strani zaliva.

Namestil sem se na asfaltiranem tenis igrišču in zato nisem postavljal šotora. Namazal sem se proti komarjem in se zavil v spalko. Okoli sebe sem slišal brenčanje komarjev, a se noben ni usedel name. Zadovoljen, kako dobro učinkuje sprej proti komarjem, sem kmalu zaspal. A sem se zjutraj zbudil ves popikan. Sprej je čez noč popustil in komarji so si privoščili pojedino. Zanimivo, da me prejšnjo noč pa niso napadli. Očitno tudi njim tisto glasno bobnenje ni ustrezalo :p

sončni vzhod

Prvi vtisi o Grčiji: Grčija je polna bifejev oziroma restavracij. Mesta so ali povsem izumrla ali pa so vsi številni lokali nabiti z domačini/turisti. Asfalt vsepovsod. Pitna voda ni problem, je pa običajno precej topla. Večinoma tako, da se lahko tuširaš brez težav. Nima pomena čakati pri odprti pipi, ker ne bo pritekla bolj hladna. Prej nasprotno. Enkrat je po nekaj časa namreč pritekla celo vroča. Pogosto sem tako bolj ali manj pil čaj brez okusa. Če že ni topla pritekla iz pipe, pa se je v bidonu takoj segrela. Asfalt je res vsepovsod. Pogosto je pred mesti celo 4-pasovnica, čeprav nikjer nobenega avtomobila…

Naprej na peti del potopisa