Slab začetek, dober konec, pravijo. Dež je do jutra popolnoma ponehal a najine “prijateljice” so še okrepile svoje bojne vrste. Z veliko težavo sva pospravila šotor in se pripravila na pot, na zajtrk niti pomislila nisva, saj je v roju krvosesih mušic nemogoče karkoli zaužiti. Takorekoč sva morala pobegniti in zajtrkovati šele okrog poldneva, ko so se nadležni stvori morali umakniti močnejšemu vetru.
Kljub temu so razgledi ob poti čudoviti. Mull je z izjemo parih krajev izredno redko poseljen. S tem moraš računati, saj je včasih med dvema krajema tudi 100km. Midva sva se malce slabo pripravila ter ostala brez hrane. K sreči sva naletela na kolesarja Steva in Sarah iz Manchestra, ki sta nama odstopila nekaj “energy-food-a”. Nadaljevala sva po malce spremenjeni poti v Salen, od tam pa v glavno mesto Tobermory. Zahodni obali sva se na žalost mogla odreči, ker so nama zaloge hrane in pijače pošle, tisti predel pa je poznan po še večji izolaciji. Naslednjič zagotovo…
Tobermory je prijetna ribiška vasica, znana po živobarvnih pristaniških hišah, varilnici viskija, v zadnjem času pa tudi kontroverzni trgovini špar v cerkvi!! Privoščiva si tudi lokalni “Fish&Chips”, ki je res primer nezdrave hrane, a zelo priljubljen.
Na trajektu za Kilchoan spoznava zanimiva domačina, očeta in hčer, Johna in Katie. Zapletemo se v pogovor in takoj naju povabita, da nocoj prenočiva pri njih. Tudi piknik z mesom na žaru, da bomo imeli. Seveda sva v zadregi, a z veseljem privolila. Škotski prijaznosti se včasih res ne moreš načuditi! Ker sva imela do večerje še nekaj časa, sva se zapeljala po do skrajne točke tega izoliranega polotoka Ardnamurchan. Svetilnik na robu pečin je najbolj zahodna točka Velike Britanije, zahodnejša od irskega Belfasta! Prekrasna panorama in zahajajoče sonce nama je Ardnarmunchan Point za vedno vtisnil v spomin.
“Doma” je John že pripravljal večerjo. Spoznala sva celo družino, še ženo Jacqui in drugo hčer Peggy-May. Ukvarjajo se s turističnim posredništvom www.steading.co.uk. Zelo zanimivo! Obe hčerki študirata v Glasgowu, vendar komaj čakata, da se po zaključenem šolanju vrneta domov. Za nič na svetu nebi zamenjali tega kraja, kjer se skoraj nič ne dogaja, za življenje v velikem mestu.
Prijeten klepet nadaljujemo pozno v noč.
