5.dan: Salen – Staffin (Isle of Skye) (160km)

No, pa je prišel dan, ko pot nadaljujem sam. Nedelja postreže s popolnoma praznimi cestami in spremenljivim vremenom. Nekoliko se mi mudi v Mallaig, od kjer bom s trajektom prečil morsko ožino do otoka Skye.

Ta naglica ni nikoli dobra, še posebej pri potovanju s kolesom. Kadar se ti mudi zamudiš marsikaj zanimivega. Kljub temu ta dan srečam celo množico kolesarjev. “Specijalkar” Perry iz St. Andrewsa je zelo navdušen nad mojim kolesom, na trajektu srečam zakonski par, ki sicer ne kolesari, vendar se bosta že “okrepila” med svojim popotovanjem. Pohvalno! Angleški kolesarski par me napoti v neko gostilno, kjer je lastnik Slovenec! Izkaže se, da temu ni tako. Le nekaj časa je živel na Slovaškem.

Vseeno prijetno srečanje in nova zaloga vode za na pot. Isle of Skye je največji škotski otok, pa tudi najbolj obljuden. O tem pričajo tudi perfektne široke ceste, ki si drugje sicer redkost. Ravno ko prispem v glavno mesto Portree, se dež okrepi do te mere, da vedrim na neki bencinski črpalki. Tam se srečava s švedskim kolesarjem Andersem, ki je prav posebne sorte tip. Še nedolgo tega je bil uspešen menedžer v velikem podjetju. Po zamenjavi vodstva so ga z zajetno odpravnino postavili na cesto. Žena se je ločila. Anders pa je prodal večino imetja in osedlal staro cestno kolo. Prekolesaril je Dansko, Veliko Britanijo, nadaljuje pa po Španiji, Franciji…Pravi, da gre kar s kolesom na smučanje v francoske alpe. Kar je še posebej zanimivo – s seboj vozi komplet palic za golf! “Nekaj pač moraš početi..”, pravi. Škotska pa je znana kot domovina golfa, zato je s sabo vzel palice. Pravi, da rad kakšno žogico z roba morske pečine pošlje v daljavo. Bolj star, bolj nor, ampak karizmatičen možakar! Njegova spletna stran: http://www.turchefen.se/

Ravno ko se ob poti pričnejo največje naravne znamenitosti, mi jo zagode vreme. Ta je pa lepa! Že konkretno premočen vseeno nadaljujem mimo “Starca iz Storra” (markanten kamniti stolp, ki ga je zob časa ločil od večje skalne gmote), proti skrajni severni točki otoka.

Vreme postaja že nevzdržno, zato pričnem iskati možno prenočišče. Zaradi popolnoma premočenih oblačil in opreme, bi bilo šotorjenje pravo bivakiranje, zato iščem nastanitev v privatnem Bed&Breakfastu. Edina težava je, da so večinoma zasedeni, ali pa domačini iz različnih razlogov ta večer nočejo sprejeti gostov. Končno se me “usmili” stara gospa iz Staffina, kjer lahko posušim vse obleke, ter se dobro naspim. Seveda za primerno ceno v funtih…