6.dan: Staffin (Isle of Skye)- Stornoway (Isle of Lewis) 92km

Da za dežjem ponavadi posije sonce, na Škotskem drži kot pribito. 30 funtov težko udobje pa ima še eno prednost – pravi škotski zajtrk!

Ta ti res da energije za skoraj cel dan, saj je bogat z maščobami. Še sedaj ne vem, zakaj se nisem odločil za nekaj kilometrov povratka, kjer pada v morje mogočen slap “Kilt Rock”.

Najbrž zato, da imam razlog za ponoven obisk teh krajev. Pustolovska žilica me je kasneje zvabila stran z začrtane poti, v majceno obmorsko vasico s krasnim ambientom. V teh vaseh se zdi, da se je čas ustavil.

Okrog severnega dela otoka prispem v pristaniško mesto Uig, kjer še 2 uri čakam na trajekt za Harris… Medtem zaslišim slovensko, pravzaprav štajersko govorico! Trije študentje iz Maribora so prav začudeni, ko jih ogovorim po domače. Odkar so na Škotskem, še niso srečali Slovenca. Prispeli so z Lewisa, kjer je nedelja prav nemogoč dan, pravijo! Zaradi protestantskega nedeljskega “Sabbatha”, življenje popolnoma izumre, saj prebivalci razen udeležbe pri maši in branja svetega pisma ne počnejo dosti drugega. Vse trgovine, uradi in gostilne so zaprti in niso vedeli, kaj naj počno.

Na trajektu zopet srečam angleža iz muzeja “Living House” ter še starejši zakonski par na kolesih Andrewa in Debby. Skupaj nam vožnja s trajektom hitro mine. V Tarbetu na Harrissu naredimo še skupinsko fotografijo, nato pa odrinemo vsak svojo pot.

Harriss in Lewis sta dva dela istega otoka, prvi je precej hribovit in dramatičen, slednji ravninski in pust. Ti otoki zunanjega Hebridskega otočja so znani po goli pokrajini brez visoke vegetacije, saj so izpostavljeni silovitim viharjem, ki prihrumijo z Atlantika.

Prav ta ogromna praznina je neverjetno romantična in človeka pritegne. Tla so zelo kisla, zato trava in rastje ne gnije, temveč se nalaga v plasti, nastaja šota. Prebivalci jo že od nekdaj uporabljajo kot kurivo. Rezanje šote v kocke, ki se potem celo leto sušijo, je težaško opravilo. Pri gorenju oddaja prijeten vonj, ki ga mnogokrat zaznamo pri kolesarjenju po teh koncih.

Če se vrnem k ostremu otoškemu vremenu – znane so zgodbe, kako so kolesarji komaj napredovali po klancih navzdol, ali pa brez poganjanja vozili navkreber. Veter neredko doseže hitrosti do 170km/h! Kolesarjenje je razen začetnega dolgega vzpona iz Tarbeta lahkotno in prijetno. Mnoga notranja jezera pričarajo čudovite razglede. Prvič na poti mi poči guma, vendar je popravilo v lepem vremenu na razgledni točki prej blagoslov kot nadloga.

Tik pred glavnim mestom Stornowayem, dohitim Johna iz Glasgowa, sicer irskega porekla. Spoprijateljiva se in poiščeva hostel v središču mesta. http://www.hebhostel.co.uk/ Dogovoriva se, da naslednji dan skupaj obvoziva otok, kjer je moč videti mnoge zanimivosti.