8.dan: Stornoway (Isle of Lewis) – Durness (110km)

Trajekt ob 6ih zjutraj??? Kolesarji se morajo vkrcati še pol ure prej… Na krovu najprej razgrnem spalno vrečo in prespim celotno plovbo (3h).

Pristanemo v Ullapoolu, kjer najprej na pošti prevzamem nesrečno kolesarsko jakno. Kako prav bi prišla v zadnjih dneh… Cesta po severo-zahodni obali Škotske je zelo hribovita. Kar naprej si sledijo strmi klanci in spusti, precej grob asfalt pa učinkovito zavira že tako utrujenega kolesarja. Občasno se voziva skupaj z Johnom, vendar zaradi razgibanega terena težko ostaneva skupaj. Na spustih mu vedno znova daleč pobegnem, pa tudi na vzponih sem hitrejši. Vreme je prav neverjetno, vsaj 10x se pošteno ulije, vmes pa sije tudi sonce. Enkrat vedrim v osamljeni telefonski govorilnici, drugič na odprtem poleg nekega kamna, tretjič pri osamljeni obcestni hiši, ko se ravno vrnejo lastniki. Začnem se opravičevati, pa se le nasmehnejo z odgovorom, da je že dobro.

Pred pričetkom dolgega spusta opazim v daljavi majceno piko, ki se zelo počasi pomika po cesti navzgor. Ne morem ugotoviti ali je kolesar, ali motorist s pokvarjenim motorjem. Ko pridem bliže zagledam starejšo gospo, kako potiska svoje potovalno kolo, popolnoma otovorjeno, korak za korakom po hribu navzgor. Seveda se ustavim in izmenjava nekaj besed. Susan je doma iz Abrdeena.

Naslednje leto po dopolnila 70. leto, pa se je vseeno odpravila na skoraj 500km dolgo potovanje iz Abrdeena v Ullapool. Susan je pri svoji letih izredno mladostna in polna optimizma. Ta bo še dolgo poganjala pedala po svetu.

Z Johnom se nekako spet dohitiva in skupaj prispeva v Durness. On se nastani v hostlu saj namerava naslednji dan na „Cape Wrath“, točko z najslabšim vremenom Velike Britanje ter kontrolno točko za angleške potovalne kolesarje. Kar s težavo se poslovi od mene in izmenjava si naslove. Sam še nekoliko nadaljujem pot, potem pa postavim šotor ob oceanu, med skalnimi balvani. Pred nevihto uspem še na hitro povečerjati, nato pa kar v dežnih oblačilih ležem k počitku.