Ponoči je ves čas močno pihalo in deževalo. Za adrenalin so poskrbeli še neki ljudje, ki so sredi noči hodili okrog mojega šotora in zelo grdo govorili. Kljub njihovem očitnem nezadovoljstvu, me ni nihče spodil. Tako sem bolj ali manj neprespan vstal okrog petih in si ogledal sončni vzhod, ki je bil res spektakularen.
Zatem sem hitro pospravil šotor in se odpravil naprej, da nebi imel težav z lastniki zemljišča. Naj omenim, da je „divje“ kampiranje na Škotskem načeloma povsod dovoljeno, le v bližini hiš je vljudno, da najprej zaprosimo za dovoljenje. Na mestu kjer sem taboril to noč, pa je tabla izrecno prepovedovala taborjenje brez dovoljenja… Sicer sem prejšnji večer skušal koga najti na bližnjem posestvu, toda ravno takrat ni bilo nikogar. Med vračanjem k glavni cesti sem opazil še kar nekaj „črnih“ tabornikov, torej le nisem bil edini kršitelj privatne lastnine. Cesta proti Thursu zopet divje valovi, kar me že pošteno utruja. V „Kyle of Tongue“ si pripravim zajtrk ob prekrasnem razgledu, pa seveda vedno prisotnih muhah.
Cesta se šele v zadnjih 10km pred Thursom zravna, pokrajina nenadoma spremeni podobo in kar naenkrat se povsod raztezajo ravni zeleni pašniki. Najsevernejše mesto britanske celine ni nič posebnega in večini obiskovalcev služi kot odskočna deska za otočje Orkney. Obisk teh mističnih otokov je tudi moja srčna želja, a v lokalnem informacijskem centru moji visoki upi izginejo… Trajekt je prav nesramno drag, saj ga upravlja neka druga ladjarska družba. Za manj kot 2 uri trajajoče potovanje bi plačal več kot za vse prejšnje trajekta skupaj. Odločitev je težavna, vendar nimam druge izbire, kot da pustim odkrivanje tega dela Škotske za kdaj drugič. V poceni hostlu zaspim, še preden pojem večerjo do konca.
