Število dni na poti: 5
Oddaljenost od doma: 527km
Lokacija: Bijeljina
Za mano se kar naenkrat pojavi avto, ki me ni in ni hotel prehiteti. Ne vem, če ni vozil počasi za mano več kot minuto, čeprav sem mu pomahal naj me prehiti. Cesta je bila povsem prazna. No, končno se je opogumil, a je sedaj vozil počasi pred mano. Mi je šlo že kar na smeh 
Naposled se je le ustavil in ven stopi gospod v uniformi ter me vpraša, če me lahko fotografira. “Seveda! Lahko pa se vsedete na kolo in vas jaz slikam.” S tem odgovorom sem priklical nasmeh na njegova lica.
Dejal je, da ima doma otroke in bi bil zelo vesel, če bi se lahko oglasil na čaj, da bi otroci videli to zanimivo kolo. Povedal mi je, da živi v vasi nekoliko višje na hribu in vprašal, če bi bil pripravljen priti do tja. “Zakaj pa ne? Z veseljem, saj imam čas.” Povedal mi je kam moram in se odpeljal naprej. Malo naprej sem naletel na cestno zaporo, saj je bil most v izgradnji in sem moral kolo prenesti preko. Takšne manjše prepreke me ne zmedejo in nikakor ne bi šel zaradi tega na obvoz, ampak preprosto prenesem kolo preko ovire. Na drugi strani me je že čakal carinik Niko, ker se je spomnil, da je most zaprt in me je želel opozorit naj ne grem na obvoz in mi pomagati preko. Še enkrat me je vprašal, če bom res prišel, sem imel občutek kot da kar ne more verjeti, da si bom vzel čas za njegove otroke.
Pri njem doma se je zbrala družina in sosed z otroci. Pojedli smo krasen zajtrk in kakšno uro kasneje sem odšel naprej. Čakalo me je kar nekaj hribov… Na poti sem za 2,60 marke kupil lepinjo (kruha niso imeli) in Argeta pašteto. Sem bil kar presenečen, da imajo v tako majhni trgovinici sredi ničesar slovenski proizvod.
Pot me je vodila skozi kraj Koraj, kjer sem si na trgu kupil še gosti sadni sok za 1€ kovanec in si privoščil prej kupljeno malico ter izvedel, da je tu skozi potoval tudi Belgijski par, ki sta pešačila po svetu več let. Sem prepričan, da je to isti par, ki sem ju videl v dokumentarni oddaji po televiziji pred par leti in sta njun pohod končala nekje daleč na jugu, ker je ona zanosila.
Vmes sem si ogledal še “krajo” medu pri lokalnem čebelarju, ki je ravno “omamljal” čebele, ko sem pribrcal mimo
Na moje presenečenje sem v Bosni našel celo trgovino Tuš. In to ne kakšno majhno trgovinico, ampak pravi center! Sploh nisem vedel, da ima Tuš v Bosni svoje poslovalnice. Seveda si nisem mogel kaj, da ne bi vstopil in ker sem kupil nekaj slovneskih izdelkov, sem potrošil več kot prejšnje dni.
Zunaj pred trgovino sem si že kar privoščil (kot običajno) del svojega nakupa, ko me ogovori mladenič. Zanimalo ga je od kod prihajam in kam sem namenjen. Kar ni mogel verjeti, da sem se tam znašel s kolesom s katerim sem prikolesaril iz Slovenije. Še manj kako malo denarja sem na poti potrošil. Vprašal me je, če imam čas, da bi posneli krajši intervju. “Seveda, zakaj pa ne.” Ni mu šlo v glavo kako to, da imam čas in mi ni potrebno biti nekje ob neki uri, da bom lahko prespal. In sem mu pač razložil, da bom prespal kjer se bom odločil in da ni važna ura in kraj. Da lahko prespim tudi že kar na obrobju mesta… Več kot sem mu povedal, bolj je bil navdušen in je prav neučakan telefoniral v studio, da so na hitro pripravili snemalno ekipo. Sledil sem mu do izpostave nacionalne medijske hiše, kjer smo res posneli kratek intervju.
Zvečer sem se približal Srbski meji, nisem pa imel namena preko. Zato sem se ustavil takoj na začetku majhne vasice kjer je desno stala večstanovanjska hiša z velikim dvoriščem. Kasneje sem izvedel, da je to neke vrste delovsko naselje. Gospe, ki so strmele vame iz balkona, najprej niso bile navdušene nad mojim poizvedovanjem po prenočišču. Skušal sem jim razložiti, da bi potreboval nekaj prostora, kjer lahko postavim šotor a mi ni šlo najbolje. Nazadnje sem jih spravil celo v smeh in nekako so mi odobrile, da lahko postavim šotor. A kje?
Vedno bolj jim je šlo na smeh, nakar mi je bilo rečeno da najbolje, če govorim z glavo družine in stopil sem nazaj na dvorišče ter zagledal starejšega gospoda. Bil je navdušen nad moj zgodbo in mi zagotovil, da se pri njih na dvorišču lahko počutim varnega in kot doma. Ponudil mi je celo posteljo in tuš v hiši, a nisem mogel sprejeti. Pokazal mi je kje se lahko umijem in WC zadaj na dvorišču, nakar smo poklepetali ob čaju. Ena izmed stanovalk že 4 mesece ni dobila plače, zasluži pa 200mark/mesec. Slišal sem žalostno zgodbo zakaj so se znašli v teh krajih. Željko mi je povedal kako je bilo, ko so mu na začetku vojne potisnili puško v roke in bi moral ustreliti prijatelja, s katerim je skupaj v osnovni šoli pisal domače naloge… Brez vsega so pobegnili in še danes nimajo svojega pravega doma…
Zjutraj smo spili še en čaj in počasi se je bilo treba posloviti ter nadaljevati pot naprej čez mejo. V Srbiji so me pričakali s smehom in nič kolikokrat sem slišal “Svaka ti čast.”
