Pot na sever se je kar vlekla, saj na splošno nisem ravno navdušen nad tako dolgo neprekinjeno vožnjo, ne glede na prevozno sredstvo. Ko sem skozi okno avtomobila opazoval kolesarje, ki potujejo proti severu sem se vprašal: “Kaj delam tukaj v avtomobilu?” Bi dosti raje sedel na kolesu in bi se vsekakor tudi dosti bolje počutil. V našem primeru časovno seveda ne gre drugače. Nekako imam občutek, da mi bo štiri ure kolesarjenja premalo in bom verjetno imel željo po več časa… Glede na trenutno stanje lahko rečem, da bomo na poti bolj utrujeni zaradi sedenja v avtu, kot kolesarjenja. Pomanjkanje spanja bo na tej poti najbolj kritično in bo težavnostni nivo prestavilo na višjo raven, kot če bi celotno pot prekolesaril sam, s tem da bi vsako noč prespal.
Misli mi že bežijo naprej na kolesarsko potepanje, ki vsekakor sledi drugo leto.
Ob drugi uri zjutraj smo prispeli do začetka tunela, ki 212m pod morsko gladino vodi na skrajni sever Evrope – Nordkapp. Odločili smo se, da na tej strani tunela prespimo in smo si poiskali prostor za kontrolno stavbo ob tunelu. Za večerjo smo si privoščili zelenjavno juho z gobami, ki smo jih “sredi noči” nabrali nekoliko prej. Nad arktičnim krogom je namreč v poletnem času svetlo tudi sredi noči. Ker sem v tem času že izgubil sled za uro in dnevi sem, ko sem se predramil iz dremeža mislil, da vidim sončni vzhod, dejansko pa je bila ura ena zjutraj.
Arktični krog 66° 32′ 35″ je meja, od koder naprej vsaj enkrat poleti sonce nikoli ne zaide in pozimi vsaj enkrat nikoli ne vzide. Cesta proti arktičnemu krogu je bila tako ravna, da bi lahko vozil celo več kot 130km/h, a je skoraj vsak kilometer postavljen foto radar, omejitev je pa večinoma 80, občasno celo 60 ali tu in tam 100km/h.
Zadnjih 100km pred tunelom smo ugledali neverjetno veliko severnih jelenov. Opaziti je bilo, da se raje sprehajajo po asfaltiranem delu pokrajine, kot po travi. Vsi so namreč silili na cesto in tudi ko jim pripelješ nasproti z avtomobilom, si vzamejo čas, predno se umaknejo s cestišča.
Noč je bila tako hladna, da sem se zbudil in sem se moral dodatno obleči. Iti na WC brez luči tukaj sploh ni problem, saj je bilo sredi noči tako svetlo, kot podnevi. Vmes sem se celo tri krat zbudil, misleč, da so drugi že pokonci in da bomo počasi odrinili.
