O kolesu:
HighRacer, s katerim smo prekolesarili celotno razdaljo je bil drugi prototip v razvojni fazi. Vse komponente na kolesu so bile iz standardnega programa podjetja Azub in v teh 6.153km nismo zamenjali nobene. Problem se je po drugi polovici pojavil na headsetu, ker vmes nihče ni opazil, da se je le-ta zrahljal (kar je povsem običajno) in smo na koncu imeli “lockout” v sredinski poziciji. Martin je ugotovil, da je pri 50km/h ravno zaradi tega lahko nekaj metrov prekolesaril brez rok 
Tudi plašči Continental so se dobro držali. Še posebej, če upoštevamo dejstvo, da smo vmes precej prekolesarili po makedamu, za kar tako plašči, kot tudi kolo, vsekakor niso namenjeni.
Prvih nekaj kilometrov sem se na kolesu počutil malce nestabilno, potem sem se pa navadil na 28″ prednje kolo in sem bil preostanek poti čisto sproščen. Višina me moti zgolj pri hitrejših spustih. V takem primeru mi bolj ustreza Fuego, kjer imam večji občutek varnosti, saj sem dosti bližje tlom. Kaj je prednost 28″ koles? Prednost je predvsem v veliki možnosti izbire standardnih cestnih komponent. Prednost višje pozicije pa boljša opaznost v prometu.
Kolo HighRacer verjetno ne bo v prodaji pred kakšnim letom dni. Potrebno je namreč izboljšati togost okvirja. Azub pri svojih kolesih zaradi večje vzdržljivosti okvirjev uporablja aluminij, ki dopušča rahle upogibe. Pri vseh ostalih modelih to ne predstavlja težave, pri močni ukrivljenosti HighRacer okvirja pa se je pojavil problem. Zato bo za kolo HighRacer verjetno potrebno uporabiti drug aluminij in morebiti dodati kakšne ojačitvene elemente. Tako močno ukrivljen okvir pa je posledica želje, da bi s tem kolesom lahko kolesarili tudi tisti z višino okoli 160cm. In moram reči, da mi je všeč, da je sedež nekoliko nižje kot pri Maxu, saj z nogo lažje sežem do tal.
No, ko sem prišel domov, se mi je Fuego zdel zelo nestabilen in sem rabil kar kak kilometer, da sem se zopet navadil na majhno prednje kolo
O podvigu:
Hame Nordkapp-Gibraltar odprava je bila promocijskega značaja. Osnovni namen je bila promocija kolesa HighRacer ter podjetja Azub. Pa tudi ležečih koles nasplošno. Sam sem bil povabljen in seveda nisem mogel reči ne takšna priložnost se ravno ne ponudi vsak dan.
Vsekakor zelo zanimiva izkušnja – v tako kratkem času prečkati toliko držav in preiti iz ene podnebne skrajnosti v drugo. A vendar na koncu poti nisem čutil nekega zmagoslavja oz. globljega zadovoljstva. Dejansko sem prekolesaril zgolj 777km in večino časa presedel v avtomobilu. Sem si pa posledično še bolj zaželel iti na pravo kolesarsko potovanje, kjer se imaš čas ustaviti, normalno prespati noč,… Kjer sam premagaš vse napore in celotno razdaljo. Nekaj za dušo! Na poti smo namreč videli kar nekaj znimivih vasic, dogajanj, prekrasne pokrajine, kjer bi se bilo vredno ustaviti, a nam žal čas tega ni dopuščal.
Od vseh pokrajin, ki smo jih prekolesarili, bi najraje obiskal francosko podeželje. Vrnitev v preteklost za kar nekaj desetletij…
Kot sem predvideval že pred začetkom poti, je bilo najtežje ravno sedenje v avtomobilu in pomanjkanje spanja. Najtežje je bilo nekje tretji/četrti dan po začetku (pred tem, med vožnjo na sever tudi nismo ravno dosti spali). Ko to največjo krizo prebrodiš, se situacija nekoliko izboljša, a utrujenost je neprestano prisotna. Najbolj sem to vedno občutil na vekah, ko sem se zbudil. Kljub temu, da sem se čutil naspanega, sem prvih nekaj minut komaj držal veke odprte… In pa odsotnost refleksov. Ko fizično kolesariš, možgani pa so v nekem snu in ne sledijo dogajanju okoli tebe.
Dejansko pa sem se po kolesarjenju, vedno počutil bolje, kot pred. Svež zrak in gibanje te predramita in se počutiš svežega. Enkrat sem celo vozil avto takoj za tem, a sem čez kakšno uro ugotovil, da nisem več zmožen dovolj pozorno spremljati prometa.
Najlepše je bilo to, da sem preživel ves ta čas z ljudmi, ki so v življenju že ogromno prekolesarili. Jaz sem bil edini brez izkušenj na področju kolesarskih potovanj. Bilo je zelo zanimivo poslušati njihove prigode in nasvete. Dosti smo se presmejali, verjetno pa bom na bodočih kolesarskih potovanjih lahko izkoristil marsikateri nasvet. Mogoče se kdaj celo odpravimo na kakšno skupinsko popotovanje.
In življenje se počasi vrača v ustaljene tire… spanje mi še dela nekaj problemov. Še nisem ujel ustaljenega ritma s časa izpred naše dogodivščine…
