Še en deževen dan. Poslovila sva se od Markota in Urške in se podala na pot proti Planinskemu polju. Peljala sva se mimo gradu Haasberg – nekdaj prekrasnega baročnega dvorca, ki danes žalostno propada – nič novega, bi lahko rekel. Pri nas pač raje počakamo, da nekaj čisto propade in se šele nato lotimo obnove.
Nekoliko boljše se godi Ravbarskemu stolpu pri vhodu v Planinsko jamo, kjer se v temni notranjosti reki Rak in Pivka stekata v Unico, ki čez 5km dolgo planinsko polje naredi kar 18km dolgo pot.
Tudi predjamski grad je nekaj posebnega, znan predvsem po tem, da so se uspešno upirali napadom in vzdržali dolge zasede, predvsem zaradi podzemnih jam, ki so jim omogočile skrit dostop do gradu.
Na poti proti Škocjanskim jamam, sva se peljala skozi prelepo kraško podeželje, polno asfaltiranih cest, brez vsakega avtomobila.
