Ko v teh odmaknjenih krajih naletiš na kakšno črpalko, potem običajno izgleda nekako tako:
Nekaj utrinkov iz mirne vasice Bruniquel. Mislim, da bi kakršnokoli besedičenje bilo odveč.
Kmalu po spusti iz kraja Bruniquel, sem na vrhu hriba zagledal ostanke gradu in nekaj hišk, ki so se skrivale za krošnjami dreves. Peljala sva že mimo, a sem se ustavil, ker preprosto nisem mogel naprej, brez da bi si pobliže ogledal ta zanimiv kraj. Sašo ni želel iti, ker je bil vzpon kar precej strm, zato sem odklopil prikolico in se sam odpravil proti vasici Penne.
Brez prtljage je bil pravi užitek! Mimo mene se je pripeljal moški srednjih let na štirikolesniku (se vidi na spodnji fotografiji) in se je ustavil, ter iz javne pipe na ulici natočil vodo v plastenko.
Pred nekaterimi vasicami je ob cesti včasih stala kakšna hiška, ki je imela na fasadi vklesano ime kraja. Verjetno še iz časov, ko ni bilo krajevnih tabel…
Fotografij je enostavno preveč, da bi jih lahko vse objavil. Lahko rečem samo, da je sanjsko! Končno sem uspel oprati perilo. Seveda sem si privoščil tudi osebno higieno, čeprav je bilo na reki kar nekaj turističnih kajakašev. A takšne priložnosti zaradi nekaj radovednih pogledov ne bi zamudil za nič na svetu 
Temperatura vode je bila ravno pravšnja.
Je pa bila tudi popoldne tolikšna vročina, pa še številni vzponi so me tako zdelali, da sva predčasno zaključila. Tako premočen od potu, kot sem bil danes, pa menda še nisem bil kdaj. Vse je dobesedno teklo z mene.
Posnetek dnevne poti:
