Vse brni okoli mene. Pred številnimi komarji, ki pred šotorom prežijo na mojo kri, se skrivam v “savni”.
Današnji dan je minil v znamenju vinogradov, gozdov in komarjev. V tem zaporedju in vsakega resnično v izobilju. Zjutraj sva jo mahnila proti kraju St Emilion. Sašota sem včeraj kar precej ujezil, ker sem se odločil, da imam dovolj in želim pavzo. Ura je namreč bila šele šest popoldne in mu nikakor ni bilo po volji, da bi že končala. Ostal je zadaj in spustil nek zvok, jaz pa sem preprosto kolesaril naprej 
Desno med vinogradi sem zagledal tri drevesa s prijetno senco in jo mahnil na travnik. Da se je Sašo malo skuliral, sem si prižgal MP3 predvajalnik in kakšno uro poslušal glasbo. Prav prileglo se mi je, ker sem jo že par dni pogrešal. Sem v enem mestecu – mislim da Puycelsi, slišal izredno všečno glasbo, za katero sem prepričan, da jo imam nekje, samo ne od istega izvajalca. Kar peti se mi je začelo in sem za trenutek obstal. Žal se nisem mogel spomniti naslova…
Skratka, zjutraj sva prispela še v speče mestece St Emilion na hribu, ki je vso v znamenju prodaje vin. Na vseh prodajalnah imajo napisano, da govorijo tudi Angleško in da izvažajo po vsem svetu. Čisto in urejeno mestece, ki je delovalo res prijetno v jutranjem soncu.
Mahneva jo proti vrhu in na poti peljeva mimo restavracije, kjer dekle ravno sprazni vedro vode za čiščenje. Pozdravim jo in se nasmehen in ona odzdravi, ter vrne nasmešek. To je bil tudi edini odzdrav, ki sem ga še dobil.
Natakar v restavraciji, na vrhu pri stolpu, je sicer pogledal v mojo smer, a mi ni odzdravil. Nekako sem dobil občutek, da sva v tem mestu odveč in da naju ne bi želeli videti. Vsi so delovali tako vzvišeno. Tudi ko so začeli prihajati uslužbenci v poslovnih oblekah in kravati, sem pozdravil še kakšna dva, a nobenkrat ni bilo odgovora.
Čeprav niso nič več kot zgolj prodajalci dragih vin, pa očitno ne morejo odzdraviti ne ravno najbolje oblečenemu kolesarju. Bi jim bilo pod častjo.
Pred cerkvijo sva pojedla zajtrk in jo mahnila naprej. Niti na WC nisem šel, čeprav bi moral, ampak mi še na misel ni prišlo, da bi šel v tisto restavracijo… Tudi vode si nisva natočila, čeprav nama je šlo kar na tesno. Meni je je celo zmanjkalo, tako da sem komaj čakal, da najdem kaj primernega in sem se nadvse razveselil, ko sem zagledal pokopališče. Nekoliko naprej pa sva naletela še na čist WC. Boljše se ne bi moglo iziti. Pot sva nadalejvala med samimi vinogradi in po precej gričevanti pokrajini, ki so jo popoldne nadomestili najprej mešani, potem pa zgolj iglasti gozdovi in le rahlo valovita pokrajina.
Trenutno sva cca 15km od obale, v močvirnatem gozdu, kjer nama družbo dela cela množica komarjev. Jutri zjutraj bova vstala nekoliko prej kot običajno – okoli pete ure in jo hitro mahnila do obale, da se nama uspe okopati v morju, potem pa počasi nazaj proti mestu Bordeaux, da poiščeva možnost prevoza koles nazaj v Slovenijo.
Nič še nisem napisal o tem, a celotno pot naju ob gozdovih in posestvih spremljajo table Defense d’Entrer – prepovedan vstop, pa prepovedano nabiranje gob, pa privatna lastnina in še in še. Ponekod so table ob gozdu ali njivi razporejene kar na 50m. Upam, da česa podobnega pri nas nikoli ne bo.
Ni mi jasno, zakaj mora biti na vhodnih vratih posestva tabla, da je to privat in da vstop ni dovoljen. Kdo pa gre naprej, če so vrata zaprta? Tisti ki ima namen, ga pa ta tabla tudi ne bo zmotila… Preprosto ne razumem pomena teh tabel. Vsekakor dober vir zaslužka, za tistega, ki jih izdeluje. Pa eno dodatno onesnaževanje okolja in trošenje energije za prazen nič.
Posnetek dnevne poti:
