Pokrajina iz katere sva pred nekaj kilometri izstopila, je bila povsem drugačna od tiste iz preteklih dni. Kot da sva vozila skozi neke vrste kras. Obdajali so naju gozdovi s šibkim drevjem, brez velikih, mogočnih izjem. Videti je bilo, da je vzrok izredno tanka plast zemlje.
Na kolesu sem kar dodobra občutil vpliv planot. Saj že zadnjih nekaj dni kolesariva po samih hribih. Ampak danes je bilo to še posebej očitno. Vzponi in spusti iz cca 150 na 600 metrov nadmorske višine in obratno, si kar naprej sledijo. Vse se odvija na teh dveh višinah… Nekatera mesta/vasice so v “kanjonih” druge na previsnih stenah. Rocamadour pa kar direktno pod, v in na steni. Neverjetna vasica, a nekoliko preveč turistična za moj okus.
Ko sva prišla do razgledne točke in videla, kam se bo potrebno spustiti, sem bil kar v dvomih ali bi sploh šel dol ali ne. Seveda bi si želel videti vasico od blizu, ampak nobenemu od naju ni dišala misel, da bo treba potem zopet lezti nazaj gor… Na dan sem prišel z idejo, da lahko greva naprej po drugi poti in se tako izogneva vzponu nazaj na planoto.
Ker mi profil alternative ni bil poznan, sem vklopil računalnik in preveril. Te topografske karte, ki jih imam niso ravno najbolj pregledne, in tako sem po kratkem pregledu alternative zaključil, da lahko greva po tej poti, ker ne bo dosti bolj hribovito, kot prej splanirana cesta. Ampak že ko sva se spustila v dolino, mi je bilo ob pogledu na drugo stran takoj jasno, da moje predvidevanje ni bilo najbolj natančno 
To je ta cesta po kateri morava naprej??!! Jooj, mi je že bilo žal, da sva šla dol. V vasi je bilo precej ljudi in niti nisva šla s kolesi do konca. Za dostop do svetišč v steni pa so pobirali vstopnino. Tako sva se odločila, da kreneva naprej. Bil sem malo razočaran, da nič ne bom videl, pa bom kljub temu moral laziti v tisto strmino.
A ko sva prišla do hriba, se je na srečo izkazalo, da niti ni tako strmo, kot je sprva izgledalo. Naredila sva kar nekaj posnetkov vasice, čeprav je bilo sonce še visoko na nebu in precej moteče. Kar hitro sva bila na vrhu in prepričan sem bil, da pa sedaj ne bo več tako hribovito. Pa sem se zopet zmotil! Takoj je sledil spust in zopet vzpon in zopet spust. Vzponi in spusti so si sledili kar drug za drugim. Na profilu izgleda pot prav zanimivo 
Ampak ker sonce ni tako močno pripekalo, je bilo kljub temu prijetno kolesariti.
Pa še senco sva imela nekaj časa. Tako ja tudi čas hitro tekel. Vmes sva k sreči našla vasico, kjer sem pri privat hiši tankal vodo, ker sem videl ljudi sedeti zunaj na vrtu. V tako zakotnih krajih nikoli ne smeš tvegati, da ne bi natočil vode, če imaš priložnost. Kasneje sva si na hribu kar ob cesti skuhala večerjo, ker sem bil preprosto preveč lačen, da bi lahko nadaljevla pot. Privoščila sva si makarone z neke vrste zelenjavno gresasto juho Glavno da je energija. Okus niti ni tako pomemben, ampak priznam, da pogrešam kak dober puranji zrezek. Sem se danes pohecal, da bom šel na McChicken, ko bom videl prvi McDonalds, pa je Sašo dal dobro pripombo, da potem še ne bom tako hitro jedel kurjega mesa.
Jutri naju čaka eno mestece, kjer bova nakupila vse potrebno, potem bo pa zopet nekaj časa slabša ponudba in se bo treba znajti s tem kar imaš. Danes sva zopet imela nekaj teh na novo obnovljenih cest a so bile že toliko zvožene, da je bil ves odvečni pesek na robovih cestišča. Tako me ni oviralo pri vzponih.
Še nekaj utrinkov iz krasnih vasic na poti:
Posnetek dnevne poti:
