Skrajšana različica potopisa v obliki članka: Do Črnega Morja in nazaj. Če bi želeli izvedeti vse kar se je dogajalo na poti, pa le naprej…
Število dni na poti: 4
Oddaljenost od doma: 452km
Lokacija: Omerbegovaća / Bosna in Herzegovina
Prvi dan mi je kljub popoldanskemu štartu uspelo prebrcati 100km in prespati v šotoru v bližini Orehovice. Na vsak način sem si želel prečkati mejo, da mi ne bi bilo potrebno prenočiti v Sloveniji. In tako se je pričela moja nova kolesarska dogodivščina na poti do Črnega morja.
Drugi dan sem si v mestu Našice privoščil dve kepici sladoleda pri lastniku, katerega kolega ima sladoled Lastovka v Mariboru. Mi je za povrh dal še kepico RedBulla in dodal: “ti da krila”. Govorila sva kdo ima najboljši sladoled v Mariboru in sem mu priznal, da je sicer Lastovka dober ampak čez Ilicha ga pa ni 
To pa je hkrati bil zadnji sladoled na kepice, ki sem ga videl na poti do Črnega morja.
Jata štorkelj in hladna voda iz studenca
Tretji dan kolesarjenja je zaznamovala jata štorkelj, ki je poletela s polja tik ob cesti v trenutku ko sem peljal mimo. Krasen prizor! Toliko štorkelj na kupu res še nisem videl in ob vzletu takšna jata zgleda resnično veličastno! Lep del poti sem prekolesaril kar po D2, saj je bila nedelja in zelo malo prometa. Čas se v tem delu Hrvaške že malo zavrti nazaj in opazen je nižji standard, kot v Sloveniji. Nedaleč od glavne ceste ljudje vozijo posode z mlekom, vreče krompirja, starejše gospe pa tudi večji nakup kar v samokolnici. Pri eni hiši, kjer sem prosil za vodo, mi je gospa z vedrom potegnila vodo iz globokega vodnjaka. Ne vem, če ni bilo prvič, da sem pil takšno vodo…
Čez opoldan sem kosil na verandi zapuščene hiše in si po obilnem obroku privoščil dve uri dremeža.
Vzpenjal sem se po rahlem klancu na koncu vasice, ko ob cesti zagledam nastavljene slive in breskve namenjene za prodajo. Nisem se ustavil, ampak so se mi pa slive “ful zluštale” in nisem prisel daleč. Obrnil sem se in se odpeljal na dvorišče, kjer je po stopnicah iz terase že prihajala gospa. Sem vprašal za 3 slive pa smo malo govorili od kod sem in kam grem… In mi je gospa dala 5 sliv pa še 2 breskvi, čeprav sem rekel da ne. Pa še bi mi nabasala, ampak kaj ko toliko sadja ne morem tovoriti na kolesu, ker bi bilo vse zmečkano…
Zvečer sem našel stadion s stavbo kjer sem prenočil. Je prišel upravnik preverjat in je dovolil da ostanem, če ne bom delal škode. Sem zvečer zanesel kolo v gornje nadstropje, da me ponoči slučajno ne bi prišel budit kak lokalni kuža.
Četrti dan kolesarjenja sem prišel na mejo z Bosno in Herzegovino, a me na prehodu Svilaj niso spustili preko, ker je to maloobmejni prehod namenjen zgolj domačinom. Malo pred mejo sem v pekarni porabil še zadnje Kune. Za dve zajetni čokoladni štručki sem dal 6Kun in 2Kuni sta mi ostali. 500m kasneje sem že pojedel eno štručko in sem razmišljal zakaj nisem vprašal, če mi za 8Kun da tri štručke. Sem skoraj 100% da bi jih dobil,… Sej nevem zakaj nisem šel nazaj. Včasih samega sebe ne razumem in mi take ideje dosti prepočasi padejo na pamet
Konstrukcija nekoliko drugače
Prvi del poti čez Bosno je bil preveč prometen za moj okus, čeprav sem vozil po lokalnih cestah, ampak na zemljevidu nisem našel kakšne ugodnejše alternative. Za ta prvi segment Bosne bi vsekakor priporočal poiskati kakšno drugo pot.
Prvo noč v Bosni in Herzegovini sem prenočil na terasi novo nastajajočega vikenda. Lastnik je ravno barval konstrukcijo za klopi, ki bodo stale na dvorišču. Zelo zanimivo je to, da ker dvorišče ni povsem ravno, je namesto da bi ga poravnal, klopci privaril različno dolge noge 
