mar 19

In se je začelo; še predno je sneg sploh zapadel, je pred nami že nova sezona brevetov. Kar so za vrhunske športnike olimpijske igre, je za kolesarje randonnerje brevet Pariz Brest Pariz. A ta 1.200 kilometrska preizkušnja ni tekmovanje v običajnem smislu besede; gre za veliko več. Pustolovščino, nepozabno doživetje, preizkus sebe in kolesa, tovarištvo. Popotovanje.

Francoska beseda randonee pomeni ravno to; dolgo popotovanje! Zato se že več kot 100 let, kolesarji z vsemogočimi kolesi, podajajo na brevete; organizirane vožnje v dolžinah 200, 300, 400, 600 in 1000km, da bi se kvalificirali na prestižni Paris Brest Paris. Kraljico vseh brevetov, “mali Tour de France”, prireditev s tradicijo brez primere v kolesarskem svetu.

Na vse to so me spomnili organizatorji, ki so držali obljubo, ter mi poslali medaljo z vgraviranim časom prihoda na cilj lanskega PBPja. 69h 10min piše na njej.

Toda veliko več je zapisano v spominu. Huda vročina na startu in v prvih 140 kilometrih, prekrasen sončni zahod in družba ležečih kolesarjev. Noč polna rdečih lučk v daljavi. Ravnine in položni klanci, ki jim ni videti konca. Deževen prihod v Brest. Glasba v kavarni ob toplem čaju sredi noči. Prijaznost prostovoljcev na kontrolnih točkah. Redke a iskrene besede utrujenih kolesarjev. Izjemna hitrost zadnjih 100km pred ciljem. Intervju s Francosko nacionalno televizijo. Vožnja v družbi ameriškega kolesarja, njegove zanimive zgodbe ter končno prihod v cilj, praznovanje, veselje ter… počitek! cel članek

Ko mi je pred nekako štirimi leti Peter Osterveršnik povedal za brevete in PBP, sem bil rahlo deljenega mnenja. Kolesariti tako dolge razdalje, podnevi, ponoči in v vsakršnem vremenu mi je bilo tuje. Toda povezave do zanimivih pripovedi iz breveta vseh brevetov, Pariz Brest Pariza, so kar deževale in kmalu sem se zagrel tudi sam. Peščica ležečih kolesarjev se nas je udeležila prvega koprskega 200km breveta in „škoda“ je bila narejena. Začetek novega veselja do kolesarjenja, tokrat na nekoliko drugačen način in razdalje. Sledili so si še vsi daljši breveti: 300, 400 in 600km. Na nekaterih sem „ležečo vrsto“ predstavljal sam, spet na drugih v lepi zasedbi kolegov ležečih kolesarjev.

Prelomnico je zagotovo pomenil 1000km brevet leta 2009, ki sem ga takrat sploh edini prekolesaril in še to na ležečem kolesu. Potrditev, da je nepredstavljive razdalje in razgibane ceste mogoče premagati na ležečem kolesu, mi je dala novega zagona. Končno me je ta „inercija“ popeljala na start Dirke okoli Slovenije; zopet mejnik v svetu ležečih koles ter iskanju lastnih meja.

Pariz Brest Pariz; kolesarska prireditev z najdaljšo tradicijo na svetu pa je še vedno čakala, da se je udeležimo tudi slovenski ležeči kolesarji. Planeti so letos očitno zavzeli pravo pozicijo in na startu PBP sva se pojavila kar dva slovenska ležečkota, poleg naju pa še 23 kolesarjev in 1 kolesarka iz naše dežele. Vsem je bil cilj enak; prekolesariti teh 1.230 kilometrov v dovoljenem časovnem limitu, v okviru svojih zmožnosti ter pri tem uživati. Da, prav ste slišali, UŽIVATI! cel članek

Aleksej Dolinšek te dni premaguje razdaljo 1.200 kilometrov najstarejšega kolesarskega dogodka Pariz Brest Pariz ali na kratko PBP, ki se letos odvija že sedemnajstič. Aleksej je minulo noč prispel v Brest in je že na poti nazaj proti Parizu. Kot berem na njegovem blogu, so ga vmes celo ostrigli :) Če je bilo potrebno ali ne pa kar sami presodite.

Aleksej na PBP

Na spletu sem zasledil, da so vmes imeli tudi nekaj slabega vremena, ampak še zdaleč ne tako slabo, kot je bilo pred štirimi leti. Vso srečo Alekseju in Juretu na poti nazaj proti Parizu! Najtežji trenutek na poti je zdaj že za njima. Ravno Brest je namreč točka, kjer največ udeležencev odstopi, ker so prišli do konca poti in se morajo sedaj obrniti nazaj proti Parizu. Očitno psihično precej zahteven obrat, kot piše Stuart Dennison v svojem potopisu po PBP2007. Še danes se spomnim svoje reakcije, ko sem prebral ta njegov članek naslovljen: “Vožnja tvojega življenja” in na koncu ostal povsem brez besed, z eno samo veliko željo: udeležiti se tega zgodovinskega dogodka.

Leto 1891, Charles Terront po 71 urah in 22 minutah neprekinjenega kolesarjenja prispe v Pariz; na cilj 1.196km dolge kolesarske dirke od Pariza do Bresta in nazaj. Najbrž si gospod Terront niti slučajno ni mislil, da se bodo na njegovo pot PBPja tekom naslednjih 100 let podali desettisoči kolesarjev…  Skoraj tako neverjetno pa se nam danes zdi, da je Terront to pot zmogel na primitivnem kolesu in z minimalno opremo, po makadamskih in včasih domala neprevoznih cestah. To mu je uspelo na kovinskem Huberjevem kolesu brez prestav. Kako si je svetil ponoči in s čim se je krepčal zagotovo ne izvemo nikoli, a menda na celotni poti ni zatisnil očesa. S kakšnimi kolesi in kako opremljeni pa se podajamo na Pariz-Brest-Pariz danes?

Ležeči kolesarji smo na brevetu PBP redno prisotni, naše število pa iz leta v leto raste. Lani je tako nastopilo 250 “ležečkotov”. Ali je ležeče kolo sploh primerno za kaj takega? Seveda in še enkrat odločno DA! Majhen zračni upor, kar omogoča doseganje relativno visokih povprečnih hitrosti na ravnem ali valovitem terenu ter nasprotnem vetru, je zagotovo prva velika prednost ležečega kolesa. Druga prednost pa je izjemno udobje, popolnoma neprimerljivo z običajnimi kolesi.

Kolo

Na PBP srečamo ležeča kolesa vseh vrst, vedno več pa je tudi velomobilov, ki nudijo poleg izjemne hitrosti tudi odlično zaščito v primeru deževnega vremena. V kategoriji ležečih koles odprtega tipa (brez aerodinamičnih dodatkov) velja kot najprimernejše izpostaviti highracerje oz. visoka ležeča kolesa! cel članek

Priprave na tako dolgo neprekinjeno kolesarjenje, kot je 1.200km brevet PBP, zahtevajo kar precej časa in truda. Seveda sta obseg treningov in njihova struktura močno odvisna od posameznikovih sposobnosti ter izkušenj. Vsekakor pa je sezona, v kateri želimo prevoziti takšno ekstremno preizkušnjo, večinoma podrejena doseganju tega cilja. Ta sestavek je lahko v oporo vsakem rekreativnem kolesarju, ki želi napredovati ter izboljšati svoje kolesarske sposobnosti.

urnik treningovMesečni načrt treninga

Najprej moramo razjasniti kaj “trening” pravzaprav je, ter kakšne so njegove temeljne zakonitosti v procesu športne vadbe. Trening vsebuje dve obdobji; aktivnost ter počitek. Na slednjega večkrat pozabimo, ko kljub utrujenosti iz prejšnjega dne, znova sedemo na kolo. Naša vadba namreč ne more biti učinkovita ter ne more prinašati rezultatov, če telesu ne damo dovolj časa za regeneracijo. Tako fizična kot psihološka utrujenost, sta lahko razlog številnih poškodb rekreativnih in profesionalnih športnikov, ki želijo iti “preko sebe”!

Trening kolesarja je zgrajen iz vadbe moči, gibljivosti ter vzdržljivosti (krepitve srčno žilnega sistema). Te sestavine so med seboj neločljive in odsotnost katerekoli, zmanjša naše možnosti za napredek. Tudi ležeči kolesar potrebuje močne mišice trupa ter ramenskega obroča, čeprav na kolesu te skupine niso toliko obremenjene. Prav tako mora dosegati zadostno gibljivost v vseh sklepih ter razviti mišično moč, da bo lahko krepil aerobno vzdržljivost in obratno! cel članek

maj 25

Matejev pogled na 400km brevet

PeterPBP Komentiranje izključeno

Na forumu bicikel.com je Matej Lavriša tako dobro napisal svoje vtise, da sem ga vprašal za dovoljenje za objavo še na moji strani. Je edini klasični kolesar, ki je vozil v naši skupini ležečih. Smo pa bili ležeči kolesarji kar dobro zastopani, saj nas je bilo kar 5 od skupno 18 udeležencev breveta.

No še moji vtisi… ali “samo še malo”

Nekako sem bil že prej dogovorjen z Milošem (ležečkotom), da skupaj odkolesarimo v lagodnem tempu. V štartu sem se držal zavetrja in skupine neverjetno dolgo. Ponavadi s svojim unimogom (beri trekingom) odpadem že na prvi resen klanc. Sedaj sem jih pa celo dohitel na vrhu Petrovega brda. V velikih skupinah zelo pomaga zavetrje tudi nam počasnejšim. Proti Bači, so se spet začeli neki klančki. V klanec se mi skupina oddalji, v spustu jih ujamem, po ravnini se šlepam in tako naprej dokler na nekem klančku, ko sem ravno malo zaostal :evil: …. znani PSSSSSSS iz gume.

na Petrovem Brdu

Ha, je bil hec sem ostal sam v tistem kanjonu. Ja ni kej, bo trebe menjat zračnico si mislim. Ha, ha, sem nekaj čaral z baterijo, sem jo držal v ustih, pa je v tisti temi to tako neugodna razsvetljava, da sem prav previdno razstavljal stvari tako, da sem jih lahko tudi v temi dotipal.

Takrat pa iza vogla dobesedno prileti zaostali brevetar – fejst dečko – Hrvat, kateri je obrnil že v Črnučah, saj je pozabil očala. Nisem mogel verjet, da nas je ujel, sploh pa, da je našel pot v tisto hribovje. 8O Ponudil je pomoč. Ker so bili za menoj itak še “ležečkoti” sem mu predlagal naj gre naprej, saj nas je lovil že celo pot. Srečno? Sretno in je pohodil pedale?

Se zopet lotim menjave zračnice, takrat pa se po bregu navzgor pripeljeta prva dva “ležečkota” Ojster (Peter) in Gorazd. Ha, je bilo prec bolj veselo. Zamenjamo prvo zračnico, Peter mi posodi svojo pumpo, da se jaz ne bi matral z mojo malo, pumpam, …

No ravno napumpam, pa zopet PSSSSSSS 8O :evil: :twisted:
Popustil ventiček na spoju z zračnico. Matr vola! Ni kej… ponovi postopek. Tokrat bolj pazljivo, saj sem “pokuril” že ta drugo in s tem zadnjo rezervno zračnico” :( .
Pa se še dobro ogreli nismo. :roll:

… takrat pa okoli ovinka razsvetljena in utripajoča kot NLP 8O še Miloš in ta drugi (žal sem mu pozabil ime) “triciklist”. Ha je bilo smeha, dovtipov, pa še s svojo razsvetljavo so “dan naredili”.

Ker pa je vsaka smola tudi za kaj dobra, smo ta zluknjano zračnico razrezali in jo podložili pod luč, katera mi je drsela z balance… :mrgreen:

Potem pa smo nadaljevali… krasna družba so tile “ležečkoti”.

V Tolminu smo samo poštempljali in takoj naprej. V Novi Gorici smo se po labirintu kolesarskih stezic šli še malo “ciklokrosa” preko travnika in enih stopnic, da smo prišli na pravo cesto. Samo še malo? 8)

Dan nas je ujel nekje na Krasu pred Sežano. Dokler sam ne slišiš, ne moreš verjeti, kako lepo pojejo ptice na Krasu ponoči in ob svitanju. Nato se je vsak sam pri sebi boril s spancem in pomanjkanjem koncentracije. Tako je šlo do Ilirske Bistrice, tam pa prvi resni počitek in K A V I C A !!!

“Samo še malo” je bila Miloševa parola celo pot in tako smo se lotili tudi druge polovice.
V Postojni na nadvozu AC pa navijač kar iz avta – a ste vi na brevetu? “Dajmo! Dajmo!” se je drl.

Vročina je pribijala, nebo brez oblačka – kaj neki bi dal za “eno konzervo” legendarne zime na Bloški planoti. Vsi so že pošteno jambrali, le sam sem bil tiho. Šele na cilju sem jim zaupal – sam tudi jambrati nisem mogel več.

Na Dvoru? potem, ko sem se na spustu pred tem krajem na eni serpentini pri polni hitrosti “izstrelil v gmajno” in ni šlo brez spoznavanja obcestnega rastlinja – beri kopriv sem zaukazal postanek 10 min. Izležavanje v travi! Ni šlo toliko zame – koprive so baje celo dobre proti revmi? bolj za bicikel. Saj veste, vse rezerve so ostale že na Petrovem brdu. :D

Gorazdovo priganjanje in Milošev – samo še malo – nas je pognal naprej.

V Ivančni zadnje štemplanje? Privoščil sem si pa KAKAV! Nebesa vam pravim. Resno, prosim, da se mi še nekaj časa noben ne približa s kakšno pocukrano izotonično zadevo. Še sedaj, ko to pišem, me od cukra trga za ušesi.

Proti Ljubljani pa čez Pance – malo za hec za vse nepoučene kolesarje: to je edina možna kolesarska pot do Ljubljane. :D

V Šentjakobu (4km do cilja) je pa cela naša procesija odvila še pred mojo domačo hišo, da sta radovendna otroka pomolila noske iza vrat. Ni kaj, fejst so ti ležečkoti – za vsak hec so.

Glede na zaplet z gostilno je bil pa sprejem in klepet ob malici pri Balohovih doma še bolj prisrčen. Marko in Irma hvala vama za lepo organiziran in izpeljan brevet.

To je to: 424km in 4100m višincev – ja veliko se nam dogaja. Vabljeni tudi drugi, da se na pridružite. Še bo luštno.

Srečno do naslednjega druženja na kolesu.
(1000 km?? mislim, da sem že po 400tki za nekaj časa ozdravljen)

LP!
Matej Lavriša

p.s. aja glede gostilne pa predlagam odprtje teme: Biciklistom prijazna gostilna. Bicikel.com naj pa izdela nalepko, da bomo že od daleč videli v kateri gostilni se nas kolesarjev ne branijo.

Moram dodati, da je Matej super družba in vsaka mu čast, da vzdrži z nami kljub temu, da mu nihče ne more nuditi zavetrja. Kar se pa utrujenosti in jamranja tiče pa; morali bi ga videti kakšen zagon je dobil, ko sta mu otroka rekla, da bosta navijala ob cesti. Ni bilo več sledu o kakšni utrujenosti. Tako ga je šibal skozi Ljubljano, da smo mu komaj sledili! Je Miloš na enem izmed križišč dejal: “Še sreča za rdečo luč” :D

maj 24

Moj prvi kolesarski preizkus na 400km

PeterPBP Komentiranje izključeno

start_400_breveta

Včeraj ob 21:05 smo z Gorazdom, Milošem in Matejem po 25 urah prikolesarili na cilj 420km dolgega breveta. Najdaljša razdalja v mojem življenju in moja prva nočna vožnja s kolesom. Zame osebno je bil brevet precej naporen in sam ga vsekakor ne bi bil zmožen zvoziti. Verjetno bi odnehal že pred jutrom. Napravil sem kar nekaj napak tako na samem brevetu, kot že pred njim:

– na daljših treningih vozim preveč počasi in me je hiter, ampak zmeren štart celotne skupine kar utrudil tisti prvi del poti, ko smo se še držali v skupini. Pohvala Marku Balohu, ker je držal skupino skupaj in hitrost na zmerni ravni.
– mislim, da sem zadnji vikend naredil napako, da sem v soboto prekolesaril 196km turo, namesto da bi naredil dva krajša bolj intenzivna treninga po 100-150km. Skratka, povečati moram intenzivnost treningov in delati na izboljšanju VO2, tako da bom začel s teki na Pohorje.
– zvečer, ko je postalo hladno si nisem preko meč in kolen poveznil tistih hlačnic, ki sem jih celo pot vozil zraven ravno zato, da me ne bi prezeblo v spodnji del nog. Čutil sem malo hlad, ampak se mi ni zdelo vredno ustaviti… To se mi je konkretno maščevalo, saj sem kar občutljiv na mraz in sem že po 100km občutil neko čudno bolečino v nogah, ki ni pojenjala vse dokler nas ni pričelo greti jutranje sonce. Ampak dejansko sem celo pot do konca čutil posledice.
– mučila me je nenaspanost, ker sem iz srede na četrtek zelo slabo spal. V petek sem bil pokonci že ob 5:30 in popoldne me je nekaj mučil spanec pa se nisem vlegel in oddremal kakšne ure ali dveh. To vsekakor ni bilo pametno, ker me je potem na kolesu nekaj krat konkretno prijelo. Okrog druge ure zjutraj sem uspel hitro premagati utrujenost, ob petih pa me je precej mučilo. Komaj sem še držal oči odprte in sem moral kar naprej mežikati, da sem vsaj na trenutke odpočil oči. ;)

Zanimiv občutek, ko sediš na kolesu in brcaš, pa dejansko sploh nimaš kontrole ker si napol v snu… Sem imel nekaj takih trenutkov. Kasneje se je to še enkrat ponovilo okoli tretje ure popoldne. Nikakor si ne morem predstavljati, da bi odbrcal še nadalnjih 200km v naslednjo noč. Po mojem bi moral spati vsaj ene 3 ure, da bi prišel k sebi.

Dobra šola za v prihodnje. Vsekakor bom moral delati tudi na nočnih treningih, da se navadim na pomanjkanje spanja. Nekaj časa me je mučila tudi alergija, predvsem oči, ki so se mi konkretno solzile vseh zadnjih 150km. Ampak v tem primeru se žal ne da kaj dosti storiti.

Moji občutki na poti:
0 – 100km: prijetno kolesarjenje v večernih urah sprva precej časa v večji skupini. Kolesarjenje po soteski je bilo kar problematično zaradi vlage v zraku. Očala se mi namreč zarosijo in skoraj nič ne vidim. Problem s temi očali bi moral nujno nekako rešiti. Ampak nihče mi do sedaj še ni vedel svetovati, kako preprečiti rosenje.
100 – 200km: sem že čutil bolečine v nogah, ki jih do sedaj nisem poznal. Sem že razmišljal, da sem nor, da sem tako slabo pripravljen preveč lahko vzel razdaljo 400km. Če bi bil sam, ne bi dočakal jutra na kolesu. Mučila me je tako zaspanost, kot bolečine v nogah, ki na trenutke niso hotele pritisnit… Sem že razmišljal, da niti pod razno 400 ni razdalja zame, kaj šele 600km in da boljše, da sploh ne razmišljam o teh razdaljah. Da je to enostavno preveč in tega nisem sposoben zvoziti. Hkrati pa sem si skušal dopovedat, da moram gledat pozitivno in da bom zvozil teh 400km.
300 – 400km: še vedno sem bil zaspan in na trenutke oči niso hotele biti odprte. Ampak telo se je vdalo v usodo in noge so tiščale. Ko je bil cilj že tako blizu, sem ugotovil, da teh 400 niti ni tako hudo in da bi verjetno uspel prebrcati še nadalnjih 200, ampak vsekakor pa ne brez kratkega dremeža, ker tudi če bi noge ne protestirale, moje oči ne bi več podajale slike. Tako da bi jim moral privoščit malo počitka, ki bi se pa nogam tudi prilegel, čeprav ne vem kako bi zgledal štart po tem :)

Med krajšimi postanki za prigrizek ali točenje goriva, sem ene par krat na kolesu zaprl oči in ne vem če je minila minuta, ko me je že hotelo zmanjkati. Na dvociklu moraš namreč držati ravnotežje z nogami oprtimi v tla in takoj ko je moj sistem izklopil, me je hotelo prevreči in sem bil v trenutku nazaj v realnosti :) Sem ene par krat zaporedoma poskusil tudi tako, da sem noge raširil in jih poševno nagnil navzven, da bi bil bolj stabilen, pa ni kaj dosti pomagalo. Ko sem zaprl oči, ni dolgo trajalo, da mi je zopet zmanjkalo ravnotežja… Na triciklu bi v tem času že dremal :D

Vmes me je pri enem spustu preveč odneslo na rob cestišča in sem s kolesi prišel na pesek. Ne vem pravzaprav kaj se je zgodilo, mogoče trenutek odsotnosti ampak sem pa avtomatsko že zaviral, tako da sem imel nekoliko zmanjšano hitrost, ko me je pričelo zanašati, ker sem se hotel odmakniti od skalnate stene in mi je na pesku spodrsnilo. Komaj sem se obdržal na kolesu in me je ene par krat konkretno zanihalo. Še sreča, da je Gorazd pravi čas odreagiral in se ni vame zaletel, saj je bilo kar naenkrat celo cestišče moje. Gorazd me je že videl ležati na tleh :) ampak se mi je le uspelo izvozlati iz tega in sem uspešno odpeljal naprej.

Skratka, potrebno bo več trenirati in povečati intenzivnost treningov. In se vidimo drugo leto tudi na 600km brevetu.

Stuart Dennison neprekinjeno na poti Paris-Brest-Paris 2007 v dolžini 1.200km: Vožnja tvojega življenja

Prekolesariti 1200km brez prestanka, bi se zdelo preveč za kolesarja mojega kova, ampak Paris – Brest – Paris je dogodek, ki je nekaj veličastnega in je bolj izvedljiv, kot bi mogoče pričakovali.

Bistvena je njegova zasnova. Razdalja (1.225km) in časovna omejitev (90ur) približata prireditev, naporu navkljub, vsem rekreativnim kolesarjem. Predvsem si morate želeti, da bi ga speljali, vse je ostalo je zgolj taktika časa, telesa, opreme, kolesa. Po vsej verjetnosti ne bo šlo vse idealno, ampak z načrtovanjem in zavednostjo, boste lahko obvladali tudi vse težave na poti. Te dni je pomembno zgolj to, da se izogibate problemom; da ne zbolite, ne vozite izven cestišča, se ne poškodujte, ne zapravljajte časa in se ne izgubite.

Paris Brest Paris

Za kvalifikacijo morate prekolesariti razdaje 200, 300, 400 in 600km. Kljub groznemu vremenu to poletje, sem užival v kvalifikacijah. Etapi 200 in 300km, lahko obe premagate v enem dnevu. Sta pa dovolj dolgi, da vam dasta občutek in vznemirjenje Audax-ov. Gre za dojemanje razdalje, ki jo lahko premagate in kraje, ki jih lahko vidite, zgolj z uporabo svojega telesa. Daljše razdalje zahtevajo vožnjo preko noči. Predvsem me je presenetilo, kako zabavna je lahko 600km vožnja. Bilo me je kar precej strah te razdalje, saj je to precej več, kot večina kolesarjev kadarkoli poskusi. Prav tako sem bil po 400km etapi precej utrujen in sem pričakoval, da bo večja razdalja še težja. Ampak ni tako, je zgolj drugače. Razdalja dovoljuje nekaj več časa za spanje, da potem vse skupaj izgleda kot daljše dvodnevno kolesarjenje. In ta premagana razdalja, doda toliko več navdušenja tej izkušnji. Sam sem zvozil dve 600km etapi. Delno zato, da sem se prepričal, da zmorem daljše etape, deloma za povečanje vzdržljivosti in deloma zato, ker sem enostavno tako užival. “Beast form the East” po južni Angliji v deževni nevihti. Čisti užitek.

cel članek