Na forumu bicikel.com je Matej Lavriša tako dobro napisal svoje vtise, da sem ga vprašal za dovoljenje za objavo še na moji strani. Je edini klasični kolesar, ki je vozil v naši skupini ležečih. Smo pa bili ležeči kolesarji kar dobro zastopani, saj nas je bilo kar 5 od skupno 18 udeležencev breveta.

No še moji vtisi… ali “samo še malo”

p.s. aja glede gostilne pa predlagam odprtje teme: Biciklistom prijazna gostilna. Bicikel.com naj pa izdela nalepko, da bomo že od daleč videli v kateri gostilni se nas kolesarjev ne branijo.

Moram dodati, da je Matej super družba in vsaka mu čast, da vzdrži z nami kljub temu, da mu nihče ne more nuditi zavetrja. Kar se pa utrujenosti in jamranja tiče pa; morali bi ga videti kakšen zagon je dobil, ko sta mu otroka rekla, da bosta navijala ob cesti. Ni bilo več sledu o kakšni utrujenosti. Tako ga je šibal skozi Ljubljano, da smo mu komaj sledili! Je Miloš na enem izmed križišč dejal: “Še sreča za rdečo luč”

Včeraj ob 21:05 smo z Gorazdom, Milošem in Matejem po 25 urah prikolesarili na cilj 420km dolgega breveta. Najdaljša razdalja v mojem življenju in moja prva nočna vožnja s kolesom. Zame osebno je bil brevet precej naporen in sam ga vsekakor ne bi bil zmožen zvoziti. Verjetno bi odnehal že pred jutrom. Napravil sem kar nekaj napak tako na samem brevetu, kot že pred njim:

- na daljših treningih vozim preveč počasi in me je hiter, ampak zmeren štart celotne skupine kar utrudil tisti prvi del poti, ko smo se še držali v skupini. Pohvala Marku Balohu, ker je držal skupino skupaj in hitrost na zmerni ravni.
- mislim, da sem zadnji vikend naredil napako, da sem v soboto prekolesaril 196km turo, namesto da bi naredil dva krajša bolj intenzivna treninga po 100-150km. Skratka, povečati moram intenzivnost treningov in delati na izboljšanju VO2, tako da bom začel s teki na Pohorje.
- zvečer, ko je postalo hladno si nisem preko meč in kolen poveznil tistih hlačnic, ki sem jih celo pot vozil zraven ravno zato, da me ne bi prezeblo v spodnji del nog. Čutil sem malo hlad, ampak se mi ni zdelo vredno ustaviti… To se mi je konkretno maščevalo, saj sem kar občutljiv na mraz in sem že po 100km občutil neko čudno bolečino v nogah, ki ni pojenjala vse dokler nas ni pričelo greti jutranje sonce. Ampak dejansko sem celo pot do konca čutil posledice.
- mučila me je nenaspanost, ker sem iz srede na četrtek zelo slabo spal. V petek sem bil pokonci že ob 5:30 in popoldne me je nekaj mučil spanec pa se nisem vlegel in oddremal kakšne ure ali dveh. To vsekakor ni bilo pametno, ker me je potem na kolesu nekaj krat konkretno prijelo. Okrog druge ure zjutraj sem uspel hitro premagati utrujenost, ob petih pa me je precej mučilo. Komaj sem še držal oči odprte in sem moral kar naprej mežikati, da sem vsaj na trenutke odpočil oči.

Zanimiv občutek, ko sediš na kolesu in brcaš, pa dejansko sploh nimaš kontrole ker si napol v snu… Sem imel nekaj takih trenutkov. Kasneje se je to še enkrat ponovilo okoli tretje ure popoldne. Nikakor si ne morem predstavljati, da bi odbrcal še nadalnjih 200km v naslednjo noč. Po mojem bi moral spati vsaj ene 3 ure, da bi prišel k sebi.

Dobra šola za v prihodnje. Vsekakor bom moral delati tudi na nočnih treningih, da se navadim na pomanjkanje spanja. Nekaj časa me je mučila tudi alergija, predvsem oči, ki so se mi konkretno solzile vseh zadnjih 150km. Ampak v tem primeru se žal ne da kaj dosti storiti.

Moji občutki na poti:
0 – 100km: prijetno kolesarjenje v večernih urah sprva precej časa v večji skupini. Kolesarjenje po soteski je bilo kar problematično zaradi vlage v zraku. Očala se mi namreč zarosijo in skoraj nič ne vidim. Problem s temi očali bi moral nujno nekako rešiti. Ampak nihče mi do sedaj še ni vedel svetovati, kako preprečiti rosenje.
100 – 200km: sem že čutil bolečine v nogah, ki jih do sedaj nisem poznal. Sem že razmišljal, da sem nor, da sem tako slabo pripravljen preveč lahko vzel razdaljo 400km. Če bi bil sam, ne bi dočakal jutra na kolesu. Mučila me je tako zaspanost, kot bolečine v nogah, ki na trenutke niso hotele pritisnit… Sem že razmišljal, da niti pod razno 400 ni razdalja zame, kaj šele 600km in da boljše, da sploh ne razmišljam o teh razdaljah. Da je to enostavno preveč in tega nisem sposoben zvoziti. Hkrati pa sem si skušal dopovedat, da moram gledat pozitivno in da bom zvozil teh 400km.
300 – 400km: še vedno sem bil zaspan in na trenutke oči niso hotele biti odprte. Ampak telo se je vdalo v usodo in noge so tiščale. Ko je bil cilj že tako blizu, sem ugotovil, da teh 400 niti ni tako hudo in da bi verjetno uspel prebrcati še nadalnjih 200, ampak vsekakor pa ne brez kratkega dremeža, ker tudi če bi noge ne protestirale, moje oči ne bi več podajale slike. Tako da bi jim moral privoščit malo počitka, ki bi se pa nogam tudi prilegel, čeprav ne vem kako bi zgledal štart po tem

Med krajšimi postanki za prigrizek ali točenje goriva, sem ene par krat na kolesu zaprl oči in ne vem če je minila minuta, ko me je že hotelo zmanjkati. Na dvociklu moraš namreč držati ravnotežje z nogami oprtimi v tla in takoj ko je moj sistem izklopil, me je hotelo prevreči in sem bil v trenutku nazaj v realnosti Sem ene par krat zaporedoma poskusil tudi tako, da sem noge raširil in jih poševno nagnil navzven, da bi bil bolj stabilen, pa ni kaj dosti pomagalo. Ko sem zaprl oči, ni dolgo trajalo, da mi je zopet zmanjkalo ravnotežja… Na triciklu bi v tem času že dremal

Vmes me je pri enem spustu preveč odneslo na rob cestišča in sem s kolesi prišel na pesek. Ne vem pravzaprav kaj se je zgodilo, mogoče trenutek odsotnosti ampak sem pa avtomatsko že zaviral, tako da sem imel nekoliko zmanjšano hitrost, ko me je pričelo zanašati, ker sem se hotel odmakniti od skalnate stene in mi je na pesku spodrsnilo. Komaj sem se obdržal na kolesu in me je ene par krat konkretno zanihalo. Še sreča, da je Gorazd pravi čas odreagiral in se ni vame zaletel, saj je bilo kar naenkrat celo cestišče moje. Gorazd me je že videl ležati na tleh ampak se mi je le uspelo izvozlati iz tega in sem uspešno odpeljal naprej.

Skratka, potrebno bo več trenirati in povečati intenzivnost treningov. In se vidimo drugo leto tudi na 600km brevetu.