“Ali ni težko poganjati, takole z nogami v zraku? Ali je težje kolesariti na tem čudnem kolesu? Kako pa gre v klanec?” To so najpogostejša vprašanja tistih, ki še niso vozili ležečega kolesa. Tisti, ki redno kolesarimo z njimi, seveda poznamo odgovor.
Na ležečem kolesu smo hitrejši, kadar je govora o vožnji po relativno ravnem terenu ali v nasprotnem vetru; tedaj nam boljša aerodinamika, prihrani zelo veliko moči. Ko se cesta postavi “pokonci”, uberemo ležeči kolesarji drugačno taktiko; pedala poganjamo hitreje v lažjih prestavah. Takšna tehnika omogoča, da premagamo tudi zelo dolge ali strme klance v ležeči poziciji, brez možnosti menjanja položaja sede/stoje.
Kako hitri smo na vzponih? To je odvisno predvsem od naše fizične pripravljenosti, telesne teže in teže kolesa. Zagotovo je najlažje ležeče kolo na trgu nekoliko težje od najlažjih cestnih koles, zato primerjava ni realna. Na nekoliko bolj rekreativni ravni, pa je tudi kar se vzponov tiče, ležeče kolo popolnoma enakovredno cestnemu.

Zakaj prva vožnja z ležečim kolesom ponavadi ne očara izkušenih cestnih ali MTB kolesarjev (udobje na stran)? Biomehanika ležečega položaja se seveda razlikuje od običajne pokončne kolesarske drže. Posledično so koti v sklepih drugačni, mišice so drugače obremenjene. Nič čudnega torej ni, da natreniran klasični kolesar, na ležečem kolesu ne more razviti enake ali celo večje moči, kot na klasičnem, katerega je vajen. Primer je nek profesionalni kolesar, ki je le nekaj minut kolesaril z ležečim kolesom. Naslednji dan je tožil, da “čuti noge”. Priznal je, da je stežka sploh prilezel čez kratek, 10 metrski strmejši klanec.
Kaj se torej zgodi, ko klasični kolesar sede na ležeče kolo ter obratno – ko ležeči kolesar (ponovno) sede na klasično kolo? cel članek →