Težko je verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Z rokami prekolesariti Dirko čez Ameriko – RAAM. Kako lahko dvojica ročnih kolesarjev prekolesari 5.000km brez postanka? Na poti je potrebno premagati več kot 30.000 višinskih metrov, puščave, gorovje, visoke temperaturne razlike,…

Thomasu in Manfredu je to ravnokar uspelo. V 8 dneh, 1 uri in 25. minutah, sta prispela na cilj s povprečno hitrostjo 25km/h! Kot prva in edina dvojica z ročnimi kolesi. Z rokami sta prekolesarila prečno čez cele Združene Države Amerike! V osmih dneh sta premegala 4.860 kilometrov! Najtežjo kolesarsko dirko na Zemlji…

Minuli vikend smo se južno od jezera Neusiedler že četrtič zbrali ročni kolesarji. Kot že vsa prejšnja leta, smo tudi tokrat imeli srečo z vremenom in organizator Helmut Messner je zopet odlično opravil svoje delo.

Srečanje je v osnovi namenjeno ročnim kolesarjem, a se vsako leto najde tudi kdo na klasiki, nekaj pa je tudi ležečih kolesarjev s tricikli. Predvsem so kolesarke ugotovile (večina ročnih kolesarjev je namreč moških), da s svojimi možmi najlažje kolesarijo ravno z ležečim triciklom, ker so tako na isti višini, pa še neprimerno bolj udobno je :) No tokrat sem tudi sam kolesaril leže, ker mi jo je zagodla desna roka. cel članek

Ponovno vabljeni na skupne potepe z ročnimi kolesi po Prekmurju in Goričkem. Letos bomo imeli nekoliko krajše ture, da bo na kolesih bolj sproščeno in manj naporno. Hkrati bomo zjutraj začeli malce kasneje, da ne bo potrebno tako zgodaj vstajati. Pa še hotel Vivat nam letos ponuja brezplačen vstop v svet savn, da se bomo po kolesarjenju lahko še bolj razvajali!

handbiketreffen

Kot je za slovenska srečanja že običajno, bomo tudi letos ustvarjali z rokami. In sicer nas letos čaka polstenje volne. Vsak udeleženec srečanja si bo lahko izdelal spominek iz volne zase ali darilce za ljubljeno osebo. cel članek

Konec lanskega leta se je pod okriljem kolesarskega kluba Tušmobil in Zveze za šport invalidov – paraolimpijskega komiteja, prvič v zgodovini Slovenije, organiziral klub ročnih kolesarjev. Ekipa zaenkrat šteje sedem ročnih kolesarjev: David Razboršek z ambicijami tekmovati tudi v triatlonu, Edo Ješe, Marko Doberšek, Matej Lednik, Primož Jeralič, Marko Sever in Žiga Breznik.

ročni kolesarji Tušmobil

Kaj si želijo ročni kolesarji od kolesarskega kluba?

Kot član KK Tušmobil želim nastopiti na nekaj tekmah zunaj naših meja in osvojiti kakšno medaljo. Seveda pa s svojimi kolegi na ročnem kolesu iščemo izzive, ki bi zaznamovali nas, ročne kolesarje. Rad bi, da se prepoznavnost ročnih kolesarjev dvigne na višji nivo in da bi vsi, ki smo danes člani, bili spomladi v tako dobri formi, da bomo »razturali« na kolesarskih maratonih.

Poleg vsega tega pa želim, da nas opazi Kolesarska zveza Slovenije, nas končno vzame pod svoje okrilje in nam dovoli dirkati na svojih tekmah. Želim, da bi se lahko integrirano vključili na dirko petih slovenskih mest, tja povabili tuje ročne kolesarje in se “udarili” z njimi ter jim pokazali, kdo je tukaj “gospodar”. Pove Primož Jeralič cel članek

Manfred Putz je paraplegik in ekstremni športnik v enem. Pred kratkim si je zadal nov podvig, pri katerem bi naj od 21. do 23. junija 2013 dan in noč preživel na ročnem kolesu. Z največ enournim premorom dnevno, bi želel prekolesariti tisoč kilometrov od Hamburga do Münchna.

Uradni sponzor Manfredovega projekta je BMW, ki bi naj bil prisoten tako na startu kot cilju projekta. Podporo pri pripravah, kakor tudi na poti, bi mu nudili kolegi iz handbike ekipe Ottobock, katere član je tudi sam. Vse to bi se naj zgodilo ta vikend in se je tudi dejansko začelo…

Manfred Putz

Prekolesariti petdeset ur brez spanca … Se človek takšnega podviga loti resnično zgolj zato, da bi premagal dosedanji rekord Larsa Hoffmanna, ki znaša sedemsto kilometrov? »Eden izmed razlogov je zagotovo postavitev novega rekorda, ki vzbuja začudenje in ga je težko preseči,« odgovarja Manfred Putz.

Z ekstremnimi dosežki na področju kolesarjenja želi Manfred ljudem dokazati, kaj vse paraplegik lahko doseže, če v življenju ne pozna nobenih ovir, in dodaja: »Kadar sedem v ročno kolo, pozabim na vse bolečine, odpotujem v nek drug svet, svet poln svobode, užitka in strasti!«

cel članek

piše Gal Jakič:

“Kaj nam je tega treba? Namesto, da bi uživali lep vikend doma … “ je rekel David, ko smo grizli v še en izmed preštevilnih klancev Poli Maratona na Ptuju. Ko sem doma pred maratonom pregledoval traso, se mi je zdela smešno ravninska, v živo pa je vse skupaj izgledalo precej manj smešno. V štric z vrhunskimi kolesarji smo šli zgolj po klancu navzdol, na vzponih pa smo bili strašne bitke z rekreativci s kakim kilometrom premalo in kakim kilogramom preveč. Svoje je dodalo še sonce in v pasji vročini mi je uspelo v slabih 3 urah vase zliti približno 3 litre in pol vode!

na Poli maratonu

Ampak občutki po maratonu sploh niso bili slabi! Letelo je bolje kot na mali Franji – tudi v klanec. In očitno nam noben klanec več ne more skriti svojega vrha nekam v oblake. Mogoče gremo bolj počasi, gremo pa vseeno. Lezemo kakor vemo in znamo, se vmes ustavljamo, (potihem ali naglas) kolnemo in gremo dalje, na naše najljubše gorivo – trmo!

cel članek

Minuli vikend smo se štirje ročni kolesarji udeležili malega maratona Franja. Po precej vremensko kisli pomladi, smo imeli srečo z vremenom in smo vsi suhi prišli na cilj. Kljub malo prevoženim kilometrom, sva z Edotom dosegla boljši čas kot lani. Dobro pa sta se odrezala tudi novinca Marko Dobršek in Gal Jakič.

ročno kolo na Franji

Sam sem letos naredil precej manj kilometrov, ker na ročnem kolesu nimam blatnikov in voziti po mokrih cestah niti približno ni zabavno ;) Sem pa letos na kratkih treningih, mojih standardnih 21km, dosegel svoj hitrostni rekord. Povprečno hitrost mi je uspelo dvigniti na 29km/h, kar za ročnega zelenca sploh ni tako slabo. Sem pa toliko bolj zadovoljen s povprečjem 26km/h na mali Franji, ki ga res nisem pričakoval. Moram priznati, da od vsega najbolj čutim zadnjico ;) drugače pa nimam nekih posledic. Krasen dan torej in še posebej vesel sem, da se vsako leto najde kakšno ročno kolo več.

jaz na ročnem na Mali Franji 2013

Primož Jeralič je pred kratkim kupil novo klečeče ročno kolo Schmicking, s katerim želi v letu 2013 prevoziti 3000 kilometrov. Istočasno pa skupaj z brezmejni.si pelje projekt za vsak kilometer 1 eur. Trenutno nabira kondicijo pod vodstvom kolesarskega strokovnjaka Alekseja Dolinška.

Primoz Jeralic

Potrebno je omeniti, da Primož pred nesrečo ni bil klasičen kolesar ampak se je kar 9 let aktivno ukvarjal z atletiko in bil tudi član Slovenske reprezentance ter imel kar nekaj odličnih uvrstitev tako doma kot v tujini. Leta 2008 se je ponesrečil na smučišču in tako pristal na invalidskem vozičku. Danes je aktivni športnik invalid, ki želi v gibanje spodbuditi sebi enake in tudi tiste, ki so izgubili smisel življenja.

cel članek

Galovi vtisi iz treninga z ročnim kolesom Schmicking za projekt Hodoš-Piran: Ljubljana se je počasi zbujala v jutranjo norijo, midva z Blažem pa sva že tričetrt ure rezala svež jutranji zrak. Slaba polovica najine 40-kilometerske ture je bila za nama in forma je bila – po tahiometru na mojem mobilnem telefonu sodeč – res vrhunska.

Odbrzela sva mimo traktorja in precej začudenega kmeta, ki več kot očitno bližnjega srečanja z ročnim kolesom še ni imel. Desni ovinek se je raztegnil v ravnino in zagnala sva se v pedala. Trasa nama je postala povsem domača in kar je sledilo nikakor ni bilo presenečenje. Trčenje s prvim resnim klancem sezone ni bilo grozljivo, vsekakor pa ni bilo lahko. Prestava je padla povsem do prve, naraščajoči srčni utrip pa je srcu narekoval, naj se enkrat za spremembo osvobodi kletke prsnega koša in pogleda na plan.

Gal Jakič čez Slovenijo s kolesom

V glavi so mi odmevale besede trenerjev ameriškega nogometa: “Noge, noge, noge!”, kar se v kolesarskem žargonu prevede v “Samo ne nehaj vrtet, pa bo vse OK!” Prvih nekaj metrov je bilo uspešno premaganih in bolj se je klanec ravnal iz ostrega levega ovinka bolj lepo nama je šlo. Sredi klanca sem ugotovil, da bi se pravzaprav lahko ustavil in brez težav znova speljal. V notranjosti se mi je zaradi tega kar smejalo. Schmikingovo kolo, ki smo ga zahvaljujoč Petru iz Udobno Po Svetu, pripeljali v Slovenijo za naš projekt, je res letelo – celo v klanec.

cel članek

Thomas Frühwirth ala TiggerTom in Manfred Putz, kljub precej slabemu vremenu, uspešno napredujeta na Dirki okoli Slovenije. Dvojica vozi pod imenom Ultra hand bike duo in je že na drugi polovici dirke. Njuna statistika danes ob osmih zjutraj:

trenutna hitrost: 17 km/h (povprečna: 21.91 km/h)
nadmorska višina: 385 m
posodobitev: 08:02:12 11. maj
razdalja: 789.72 km (preostanek: 439.42 km)

Organizatorji so z njima posneli zanimiv intervju, kjer se vidi kako Thomas kar sije od energije, medtem ko Manfreda že daje utrujenost. Njegova izjava: “We are crazy” bo kar držala – že za hodeče, kaj šele za dva paraplegika, ki se v času “pohcane zofke”, na ročnih kolesih, podita okoli Slovenije, na eni najtežjih dirk v cestnem kolesarstvu v Evropi.

Thomas pravi: “Ko sem na ročnem kolesu je vse vredu. Izven kolesa že čutim nekaj utrujenosti, ampak mislim, da bom v naslednjih desetih urah, še uspel prespati uro ali dve in vse bo vredu.”

Po menjavi se je tudi Manfredu narisal nasmeh na obraz in zaključuje z besedami: “Kratki strmi klanci in nekaj nevarnosti na zadnjem spustu… Asfalt je moker zaradi dežja… Ampak počutim se dobro. In tukaj, zdaj, me čaka počitek, kar je dobro… Se vidimo zvečer!”