Galovi vtisi iz treninga z ročnim kolesom Schmicking za projekt Hodoš-Piran: Ljubljana se je počasi zbujala v jutranjo norijo, midva z Blažem pa sva že tričetrt ure rezala svež jutranji zrak. Slaba polovica najine 40-kilometerske ture je bila za nama in forma je bila – po tahiometru na mojem mobilnem telefonu sodeč – res vrhunska.

Odbrzela sva mimo traktorja in precej začudenega kmeta, ki več kot očitno bližnjega srečanja z ročnim kolesom še ni imel. Desni ovinek se je raztegnil v ravnino in zagnala sva se v pedala. Trasa nama je postala povsem domača in kar je sledilo nikakor ni bilo presenečenje. Trčenje s prvim resnim klancem sezone ni bilo grozljivo, vsekakor pa ni bilo lahko. Prestava je padla povsem do prve, naraščajoči srčni utrip pa je srcu narekoval, naj se enkrat za spremembo osvobodi kletke prsnega koša in pogleda na plan.

V glavi so mi odmevale besede trenerjev ameriškega nogometa: “Noge, noge, noge!”, kar se v kolesarskem žargonu prevede v “Samo ne nehaj vrtet, pa bo vse OK!” Prvih nekaj metrov je bilo uspešno premaganih in bolj se je klanec ravnal iz ostrega levega ovinka bolj lepo nama je šlo. Sredi klanca sem ugotovil, da bi se pravzaprav lahko ustavil in brez težav znova speljal. V notranjosti se mi je zaradi tega kar smejalo. Schmikingovo kolo, ki smo ga zahvaljujoč Petru iz Udobno Po Svetu, pripeljali v Slovenijo za naš projekt, je res letelo – celo v klanec.

cel članek →