Multipla skleroza je prisilila Helene Hines, da je prenehala teči na maratonih, ampak to ji ni preprečilo udeležbe na teh, njej tako priljubljenih, športnih dogodkih.
Jeseni 2010, je na ING New York City maratonu, gospa Hines pri svojih 63 letih, prijadrala preko ciljne črte, v dveh urah in dveh minutah. Z najboljšim časom med udeleženkami maratona, v vedno večji konkurenci ročnih kolesark. Ob prihodu na cilj je zavpila:
“Babica je zmagala! Babica je zmagala!”
Je babica dvema vnukoma in kolesari od svojih 50-ih let. Resnično uživa na ročnem kolesu, ki ji omogoča športno vadbo brez neposrednega stika s tlemi, česar njeni sklepi ne prenesejo. Že pet let ima umetno ramo, a ji ta pri kolesarjenju ne dela težav. “Potrebno je zgolj pridobiti ustrezno mišično strukturo”, pravi Helena.
Ročna kolesa so tricikli, večinoma ležeči, kjer pedala poganjamo z rokami. V zadnjih letih postajajo vse bolj popularni za tekmovanje, vadbo in rekreacijo. So dobra alternativa za vse, ki imajo težave s spodnjim delom telesa, pa nimajo težav z rokami in v ramenih. Vsekakor niso namenjena zgolj invalidom. So pa tisti s poškodovano hrbtenjačo bili med prvimi, ki so v 1990-ih letih pričeli s popularizacijo ročnega kolesarjenja. Danes ta kolesa uporabljajo tudi starejši, ki imajo starostno vezane težave v kolkih ali kakšne druge poškodbe, pa tudi kakšna izjema se najde, ki lahko poganja z nogami, ampak kolesarijo z rokami zgolj za zabavo in trening gornjega dela telesa.
Lansko leto se je na maraton v New Yorku prijavilo več kot 100 ročnih kolesarjev, ki pa ne dovoli udeležbe telesno zdravim udeležencem. Zaenkrat v Ameriki ni neke nacionalne statistike o ročnem kolesarjenju, a zgolj v lanskem letu, je spletna trgovina bike-on.com, prodala kar 300 ročnih koles!
Mobilnost in več
Na ročnih kolesih namenjenih rekreaciji, kolesar večinoma sedi bolj pokonci, z iztegnjenimi nogami na vsako stran pogonskega kolesa. Tekmovalni kolesarji – če jim to invalidnost dovoljuje – pogosto izberejo klečeči položaj, saj s pomočjo gornjega dela telesa lahko pridobijo na dodatni moči. Tak položaj pa ni najbolj primeren za daljše vožnje. Druga tekmovalna pozicija je povsem ležeča, kjer atlet dejansko leži na kolesu in ima podprto glavo, da vidi preko gonilne osi in s tem maksimalno izkoristi aerodinamiko.
Ker je ročno kolesarjenje podobno klasičnemu, je le-to pogosta izbira rekreacije za kolesarje, ki so bili primorani prenehati z najljubšim športom zaradi medicinskih vzrokov. Bivši ultra kolesar Bill Schwarz, zdaj 66 iz Kinderhook, N.Y., je leta 2003 presedlal na ročno kolo zaradi otopelosti v nogah kot posledica avtoimune bolezni. Gospod Schwarz je nadvse vesel, da je zaradi ročnega kolesa lahko ostal v kolesarskih vodah, hkrati pa mu ugaja tudi nenavadnost teh koles. Pravi namreč, da je kot kolesar požel zgolj malo pozornosti, ko pa se pojavi na ročnem kolesu, “se obračajo glave”.
Meni najljubši so odzivi otrok. Pogosto v stilu: “Krasno kolo, gospod!”
Kolesarji pa seveda opažajo tudi druge prednosti ročnih koles. Nadine McNeil, prebivalka New Yorka v njenih 40-ih pravi, da ji je ročno kolesarjenje pomagalo okrepiti moč desne roke, ki jo je izgubila zaradi kapi. Gospa McNeil si mora sicer še vedno pripeti desno roko na gonilko – kar počne že odkar je pričela z ročnim kolesarjenjem pred petimi leti – a pravi, da je na začetku poganjala le z levo roko in se je desna zgolj vrtela zraven, zdaj pa že lahko poganja z obema rokama. Ročno kolesarjenje “je naredilo zame več, kot katerakoli druga oblika terapije, kar se tiče ojačanja moje desne roke”, pravi gospa McNeil.
71 letni gospod Joe Dowling, ki trpi za otroško ohromelostjo (poliomielitis), tekmuje tako z invalidskim vozičkom, kot z ročnim kolesom in pravi, da ga nizko ležeče ročno kolo približa naravi. Med ročnim kolesarjenjem, pravi: “nikoli ne veš, kdaj bo pred tvoje prednje kolo, skočil kak zajec.”
Previdnost in finance
Po drugi strani pa tako vodoravna pozicija povsem pri tleh, predstavlja nevarnost v prometu, ker se kolesarja težje opazi. Gospa Hines se raje drži za avte zaprtih področij, za udeležbo v prometu, pa je vsekakor potrebno poskrbeti za boljšo vidljivost. Najboljši recept je seveda uporabljati manj prometne ceste in kolesarske steze.
Večji problem pa je cena teh koles. Eileen Granahan, 54 letna pediatrinja, si je zaradi zloma noge, lani sposodila ročno kolo. Ko so ji po treh mesecih odstranili mavec, se zaradi zadovoljstva z ojačanim gornjim delom telesa, ni želela posloviti od HandBike-a in se je odpravila po nakupih. A je kaj kmalu ugotovila, da so cene zanjo previsoke: “Cena je edini vzrok, da danes ne kolesarim več z rokami.”
Manjšo oviro predstavlja tudi dejstvo, da so roke manjše od nog in s tem seveda šibkejše. Tako je lahko že majhen klanec, kar velik zalogaj za neizkušenega ročnega kolesarja. Na prvih preizkušnjah se je zato bolje izogibati hribovitih predelov 
Svetla prihodnost
Tekmovalno ročno kolesarstvo postaja vse bolj popularno. Deloma tudi zato, ker je neprimerno manj utrujajoče za telo, kot dirkanje z invalidskimi vozički, kjer je potrebno biti cel čas sklonjen naprej v nenaravni poziciji. Za ročne kolesarje je bila uvedena ločena kategorija tako na kolesarskih tekmovanjih, kot maratonih. Tekmovalci na ročnih kolesih so dodatno razvrščeni v štiri kategorije po stopnji invalidnosti, sodelujejo pa lahko tudi ročni kolesarji, ki niso invalidi in so razvrščeni v kategorijo z najnižjo stopnjo invalidnosti.
Je pa bilo kar nekaj debat na temo udeležbe ročnih kolesarjev na maratonih. Prestave na ročnih kolesih namreč, za razliko od invalidskega vozička, omogočajo boljše prenose moči in posledično so pogosto nagrade za prva mesta v ročnem kolesarstvu precej nižje od tistih za kategorijo z invalidskimi vozički. Na lanskem New York maratonu recimo, je bila prva nagrada za ročnega kolesarja zgolj 500USD, medtem ko je bila za tekmovalca na invalidskem vozičku kar 15.000USD.
Čeprav gospa Hines ni ravno zadovoljna s to razliko v nagradi, kolesari iz veselja in ne za nagrado. Pravi pa, da “zato vsak sistem v telesu dela bolje.” in še: “Naredi te srečnega. Nikoli ne boste našli nekoga na ročnem kolesu, ki se ne smehlja.”
Članek je pripravila gospa Johannes iz Bostona, ki je lani poleti začela z ročnim kolesarjenjem, po tem ko se je prevrgla s klasičnim kolesom in si poškodovala koleno.
