Jože na kratkem potepu do Češke in nazaj

Da ne pišem zmeraj o tujih popotnikih in izjemnih ljudeh, imamo tudi okoli nas takšne, ki z nami delijo svoje zgodbe. Jože Marolt iz Maribora, je zagotovo lahko marsikomu za vzgled. S svojim triciklom, se rad potepa tako po Sloveniji, kot tudi dlje od doma. Lani se je septembra odpravil na Češko. Kako drugače, če ne s svojim triciklom!

Pot ga je vodila preko Madžarske in Slovaške, do Uherskega Broda, kjer se je pridružil drugim ležečkotom na mednarodnem srečanju, v čast deseti obletnici Azub-a. Kaj bi imel povedati, če bi se tja odpravil z avtomobilom? Ne prav dosti! Tako pa je na tem svojem 18 dnevnem potepanju in 1.100 prebrcanih kilometrih, doživel marsikaj zanimivega in svoji zbirki dogodivščin, dodal še prenekatero zanimivo zgodbo, ki jih lahko doživiš zgolj, kadar se odrečeš vsakodnevnemu udobju, ne pričakuješ ničesar in preprosto, s kolesom odrineš na pot.

Jaz imam ta privilegij, da prigode slišim od Jožeta samega, ostali pa si lahko o njegovi poti na Češko, preberete na blogu naslovenjenem Ovinki. Kot sem pred kratkim že zapisal, obljube ne obrodijo sadov, potrebno je preprosto oditi. Česar se Jože, še kako dobro zaveda.

Vseeno sem se odločil, da krenem naprej še isti dan in sem se odpravil na pot šele proti večeru. Če prespim doma, ne bo moč priti pravočasno na srečanje »ležečkotov«. Tako sem se poslovil in se podal na pot v neznano. Noč me je dohitela že v bližnji Pernici. Ko sem se pričel ozirati za prenočiščem, sem se zagledal v podrtijo ob cesti in sklenil v njej prenočiti. To ni bil ravno hotel prve kategorije, a sem se moral na neudobno spanje privaditi.

Iz njegovih zapisov boste prebrali, da je moral plezati skozi okno, kako se je motil o Madžarski pokrajini (isto kot jaz, ki sem tja prišel iz južne Romunije), da je kršenje prometnih predpisov v določenih primerih pač neizogibno, da kretnje z rokami pridejo še kako prav,… Zasledili boste misel, ki jo pozna vsak kolesarski popotnik:

Odločitev, na katero cesto bom zavil na prvem križišču, sem prepuščal trenutnemu navdihu. To je svoboda! Greš kadar hočeš, kamor hočeš, ustaviš se, kjerkoli hočeš. Nihče te ne priganja.

Spoznali, kako prav lahko pride star zavržen kavč. Kako je, če se zvečer ne pripraviš ustrezno na morebitni naliv in da za dežjem zmeraj posije sonce. Kako je ta svet majhen in zakaj je okoli šotora zmeraj bolje vse pospraviti. Ali pa mogoče tudi ne?

Vidim gosenico, ki počasi leze čez cesto. Jaz se ji izognem in razmišljam, ali bo imela toliko sreče, da je ne bo povozil kak avto. Ali se zaveda nevarnosti? Marsikdo bi si mislil, da je celodnevno vrtenje pedalov dolgočasno. Sploh ne! Opazovanje okolice, ljudi, hiš in narave tako zaposli tvoje misli, da se ti zdi vsak dan prekratek. Poseben čar pa ima to, da ne veš, kaj te čaka za ovinkom, kaj bo jutri, kje boš spal. Če bi imel vse vnaprej določeno in rezervirano, ne bi bil več svoboden, saj bi se moral vedno držati vnaprej določenih poti in rokov. Kakršnokoli bezljanje in hitenje se mi upira. Počasnost je nekaj čudovitega. Škoda, da sem to odkril razmeroma pozno, na stara leta.

Da se karte po 20 letih, ne skladajo več najbolj z dejanskim stanjem v naravi,… Da včasih dobronamerni nasveti mimoidočih niso najboljši, a se hkrati najdejo takšni, ki jih skrbi za dobrobit popotnika in mu sledijo z boljšim nasvetom. Kako tudi kolesar ne more pojesti vsega, kar dobi na mizo, ne glede na to, da smo na poti zmeraj lačni. In kako se prileže, brezplačno lenobno namakanje, v potočku iz termalnega vrelca.

Za konec se je ustavil še v Svetem Tomažu, da bi poiskal gospo Edito, ki je pred tremi leti našla njegovo denarnico z vsemi dokumenti in denarjem, in jo odnesla na policijsko postajo Ormož. Spomnim se, da sva se tudi midva že ustavila tam, ko sva bile enkrat v bližini, a gospe takrat ni bilo doma. Tokrat, tri leta kasneje, je le imel srečo.