Ročno kolesarjenje se je razvilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in prihaja izpod peres razvijalcev alternativnih vozil na človeški pogon (HPV – human powered vehicle). Primerno je za vse, ki imajo težave z nogami (za paraplegike in tetraplegike), kakor tudi za tiste, ki bi zgolj želeli dodatno ojačati gornji del telesa. Ročno kolo je namreč dober pripomoček za aerobno vadbo, ki intenzivno vključuje trup in roke. Še posebej roke so pri aerobnih vajah pogosto zapostavljene, saj aerobne aktivnosti večinoma vključujejo večje mišične skupine spodnjega dela telesa. Kar pa niti ni presenetljivo, ker so noge dejansko prilagojene za premikanje večjih bremen na daljše razdalje. Za mnoge pa vaje, ki vključujejo spodnji del telesa, predstavljajo težavo zaradi poškodbe kolena, nog, gležnjev ali kolkov. In v tem primeru je idealna rešitev ročno kolo ali ročni ergometer v fitnes studiu.
Z manjšimi prilagoditvami lahko kolesarijo celo invalidi z zgolj eno roko ali tetraplegiki. Ročno kolo kot športni pripomoček, je za razliko od specializiranih invalidskih vozičkov, primerno skoraj za vsakogar – je izredno dostopen šport in ni namenjen zgolj tekmovanju, ampak tudi za rekreacijsko kolesarjenje. Ročna kolesa so bila prvič udeležena na paraolimpijskih igrah leta 2004 in njihova popularnost strmo narašča. Kolo na ročni pogon vzpostavlja most med invalidi in drugimi športniki, ker jim omogoča, da se lahko pridružijo prijateljem na kolesarskih potepih ali skupnemu družinskemu kolesarjenju.
Treba je poudariti, da ročno kolo ni invalidski voziček in eno z drugim ni povsem primerljivo. Je tako kot bi primerjali tek in kolesarjenje. Z ročnim kolesom je možno dosegati višje hitrosti, predvsem zaradi bolj aerodinamične konstrukcije in prilagodljivih prestavnih razmerij. Hkrati pa omogočajo veliko več prilagoditev potrebam kolesarja in odprejo svet kolesarjenja skoraj vsem stopnjam invalidnosti. Medtem ko so dirkalni vozički namenjeni zgolj dirkanju, pa namembnost ročnega kolesa ni tako ozko usmerjena. Lahko se odločite za enega in z njim kolesarite po lokalnih poteh, greste na kakšno daljše potepanje ali se prijavite na tekmovanje. Obstajajo celo MTB različice ročnih koles namenjene brezpotjem.
Različice ročnih koles
– Pokončno ročno kolo (upright handcycle) je namenjeno tistim, ki želijo zgolj razgibavanja ali rekreacije in so novinci v svetu ročnega pogona. Ni namenjeno večjim razdaljam in zaradi visokega težišča niso primerni za hitrosti nad 25km/h. Običajno imajo osne menjalnike s tremi ali sedmimi prestavnimi razmerji in klasičen princip krmiljenja. Njihova prednost je zaradi višjega sedišča bolj preprosto sestopanje, kot pri drugih oblikah ročnih koles.
– Ležeče ročno kolo obstaja v več različicah in sicer se delijo glede na princip krmiljenja: krmiljenje s sprednjo vilico (fork-steer) in krmiljenje z nagibanjem telesa (lean-to-steer). Druga delitev pa se nanaša na položaj gornjega dela telesa: ležeči položaj je bolj aerodinamičen in omogoča poganjanje zgolj z rokami, pokončni (trunk-powered) položaj omogoča aktivacijo celotnega zgornjega dela telesa in s tem aktivira dodatne mišične skupine, ki sodelujejo pri poganjanju. Ležeča ročna kolesa uporabljajo standardno kolesarsko opremo in so običajno serijsko opremljena s 27 stopenjskim menjalnikom. Kolo s pokončno pozicijo kolesarja ima gonilke pozicionirane nizko in daleč naprej, kar omogoča kolesarju, da si pri poganjanju dodatno pomaga še s težo trupa in s tem na kolo prenese več moči in lahko kolesari hitreje ter dlje časa. Je pa zato potrebno imeti deluječe mišice v predelu pasu, kar zmanjša krog potencialnih uporabnikov.
V ležeči poziciji je kolesar naslonjen na sedež – dejansko leži na kolesu in mišic v predelu pasu ne potrebuje. Gonilka je pozicionirana nekoliko višje in bližje kolesarju, da se lahko naslon sedeža uporablja kot podpora za večji potisk. Trup med poganjanjem miruje. Zaradi močno nagnjenega naslona je zračni upor izredno nizek in je ta oblika na dirkah najbolje zastopana.
Gledano na princip krmiljenja, je bolj razširjena različica krmiljenja s sprednjo vilico. Uporablja standardno obliko okvirja, kjer je prednja vilica ločena in se giblje neodvisno. Ta zgradba omogoča uporabo kolesa širši skupini invalidov. Večina teh koles ima prilagodljive nosilce nog, prilagodljiv naklon sedeža in možnost nastavitve pozicije gonilke.
Različica ročnega kolesa, ki za krmiljenje uporablja nagib telesa, ima okvir sestavljen iz dveh delov. Prednje kolo se nagiba skupaj s sedežem. Tako kolesar zavija z nagibom celotnega telesa. Za obladovanje takšnega načina krmiljenja je potrebno nekaj vaje a je veliko kolesarjev, ki jim je ta princip bolj všeč, ker daje občutek lebdenja. Je pa ta izvedba bolj primerna za paraplegike z nižjo stopnjo invalidnosti. Dejansko pa ni nekih bistvenih prednosti oz. slabosti ene ali druge oblike krmiljenja. Gre bolj za želje in počutje kolesarja.
– Klečeče ročno kolo je ravno tako primerno za tiste z nižjo stopnjo invalidnosti. Na teh kolesih kolesar kleči in je nagnjen naprej. Pri poganjanju se zopet uporablja teža trupa in v tej poziciji pripomore največ. Ta oblika ročnega kolesa je najbolj primerna za osebe brez stopnje invalidnosti, ki želijo v naravi trenirati svoj gornji del telesa.
Zgoraj našteta kolesa so vsa tricikli in so s tem primerna tudi za tiste, ki imajo težave z ravnotežjem. Obstajajo pa tudi enosledna ročna kolesa, ki so namenjena tako paraplegikom, kot zdravim športnikom, ki bi želeli kolesariti z rokami. Nekatere enosledne izvedbe imajo pomožna kolesa, ki preprečujejo, da bi se pri nižjih hitrostih, ko je težje vzdrževati ravnotežje, prevrnili. Zelo znani izdelovalec ročnih koles Georgi Georgiev je izdelal celo MTB različico enoslednega ročnega kolesa glede na želje ene stranke, kar pomeni da so možnosti skoraj neomejene.
Ročna kolesa oz. ročne ergometre redno uporabljajo predvsem paraplegiki in triatlonci. Triatlonci se namreč zavedajo pomembnosti aerobnega treninga z zgornjim delom telesa za plavalni del triatlona. Zakaj ne bi vsi vključili nekaj aerobne vadbe za gornji del telesa v svoje vadbene programe? Res je, da eliptični trenažer vključuje tudi roke, a se ročaji premikajo tudi če jih ne držite, kar pomeni, da dejansko vse delo opravljajo vaše noge in spodnji del telesa. Veslač dosti bolj obremenjuje trup in roke, ampak ga tisti s težavami v spodnjih okončinah ne morejo uporabljati. Če torej imate kakršne koli poškodbe, ki vam preprečujejo aktivnosti z vključevanjem spodnjega dela telesa, lahko z ročnim kolesarjenjem dodatno popestrite svoje vadbe in se v lepem vremenu tudi kam zapeljete. Potrebno pa je opozorilo, da aerobne vaje gornjega dela telesa v primerjavi z intenzivno rabo spodnjih okončin, precej bolj zvišajo krvni tlak in se je v primeru znanih ali predvidenih težav (hipertenzija,…) pred vadbo potrebno posvetovati z osebnim zdravnikom ali specialistom.
Odločitev za nakup ročnega kolesa vsekakor ni preprosta, še posebej če ga pred nakupom nimate možnosti preizkusiti. V Bistrici ob Dravi se lahko zapeljete s triciklom Freedom Ryder podjetja Brice International ali se usedete na Hase Kettwiesel, ki ga je možno nadgraditi v ročno kolo. Vse dodatne informacije o kolesih najdete na teh straneh ali preko telefona (040) 428 540.
