Kdor se zanima za kolesarstvo bo slej kot prej naletel na ime Mike Burrows. Kdo je ta mož?
S konstruiranjem in izdelovanjem vseh vrst koles se ukvarja že skoraj celo življenje. Prihaja iz angleškega Norwicha, v svoji karieri pa je delal na mnogih zanimivih projektih. Chris Boardman je s kolesom Burrowsovega dizajna zmagal na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. Burrows je pri izdelavi kolesa uporabil samonosilno kontrukcijo, ki jo je Lotus dodelal v izvedbi kolesa Sport T110.
Konstrukcijo tipa T110 so kasneje na tekmovanjih sicer prepovedali a se razvoj kljub temu nadaljuje v smeri optimizacije učinkovitosti in zmanjšanja teže.
V kolesarski industriji je Mikovo ime zapisano z velikimi črkami, saj je za največjega izdelovalca koles Giant ustvaril cestni okvir kompaktne geometrije TCR. Standard, ki ga kopirajo številni proizvajalci še danes.
Mike Burrows pa uživa izjemen ugled tudi v ležečih krogih ter na splošno v svetu vozil na človeški pogon (HPV). Je namreč velik inovator na področju ležečih koles, njegov dizajn izjemno hitrega tricikla Windcheetah je takorekoč legendaren.
Zaradi izjemnega povpraševanja, triciklov kmalu ni več zmogel izdelovati v svoji majhni delavnici in rodilo se je podjetje AVD Windcheetah, ki te tricikle v mnogih rezličicah, proizvaja že 23 let! Windcheetah pa je kljub svoji “mladosti” še vedno med najbolj iskanimi in priljubljenimi ležečimi tricikli na svetu! Zakaj takšna priljubljenost? Kljub vrhunski aerodinamiki in udobju, je tricikel primeren za vsakodnevno uporabo in ravno to je ključ do njegovega uspeha.
Prav s tem triciklom, odetim v aerodinamično ohišje, so Angleži postavili tudi številne rekorde. Verjetno najbolj zanimiv je rekord na sloviti poti “End to End” med najskrajnejšima točkama Anglije. To sta kraja “Lands End” na skrajnem jugu in “John O’Groat’s” na severu. Gre za 1.407 kilometrov dolgo “kolesarsko romarsko pot”, saj je med kolesarji zelo priljubljena. Andy Wilkinson je s posebej prirejenim Windcheetah trikolesom, pot “End to end” prekolesaril v vsega 41 urah! Na poti je spal le 20 minut, opravljal pa ni niti postankov za malo potrebo. Namesto tega je imel posebno pripravo, s katero je lahko to uredil kar med vožnjo! Ker je trasa precej razgibana, angleško vreme pa je bilo že pregovorno muhasto, je rezultat le 3 ure boljši od najhitrejšega klasičnega kolesarja.
Burrows pa je skonstruiral še dve zanimivi in prilubljeni ležeči kolesi. Ratcatcher je zasnovan kot vsakodnevni spremljevalec – tako na potovanjih, kot med opravki v mestu. Prostoren aerodinamični prtljažnik je kot ustvarjen za nakupovalni izlet ali daljši brevet! Dizajn kolesa je tipičen za Mika, saj uporablja enostransko vpeta kolesa (monofork) tako spredaj, kot zadaj. Ratcatcher se je uspešno obnesel tudi na najslavnejšem brevetu Paris-Brest-Paris.
Ratracer je Mikov odgovor na področju nizkih dirkalnikov. Izredno aerodinamičen dizajn je brezkompromisen. Vse je podrejeno hitrosti. Detajli na kolesu so zopet značilni. Enoroka vpetja koles ter velik aerodinamični zadek. Na novejšem modelu ratracerja je že opaziti okvir iz ogljikovih vlaken ter še bolj dodelano aerodinamiko. Vsekakor to ni kolo za kogarkoli 
Kljub svojim 68 letom Mike dokazuje, da še zdaleč ni za med staro šaro! Redno kolesari s svojimi inovativnimi ležečimi kolesi, za 60. rojstni dan si je privoščil kar 385km dolgo potovanje od doma do Londona in nazaj! V svoji delavnici vsakodnevno izboljšuje svoje zamisli, njegovo podjetje pa izeluje tudi delovna kolesa 8-freight. Vsekakor mož, ki živi svoje sanje!
Svoje ugotovitve na področju načrtovanja koles in vozil na človeški pogon je združil v knjigi “Bicycle design: Towards the Perfect Machine”. Zagotovo knjiga, ki se bo kmalu znašla na moji knjižni polici.
G. Burrows, še na mnoga leta! (besedilo: Aleksej Dolinšek)
