Tudi druga PBP dirka je bila prelomna, saj je bila tokrat omogočena mednarodna udeležba. Med tujimi tekmovalci je bil tudi Charly Miller iz Chikaga – uspešen dolgo-progaš. Zaradi pomanjkanja financ, pa je bil primoran tekmovati brez timske podpore, ki so jo njegovi tekmeci imeli. Predvsem, zelo pomembne vzdrževalce tempa. Kljub več kratni smoli s predrto zračnico in zlomljenim kolesom, je Miller vztrajal. Nazaj v Pariz je prispel na – v naglici izposojenem kolesu, dosegel hvale vredno peto mesto in požel navdušenje publike. Njegov čas, 56ur in 40minut, je še danes spoštovanja vreden dosežek, ki si ga želi doseči mnogo novodobnih kolesarjev. Tako je bil 26 letni Miller, prvi Američan, ki je sodeloval in zaključil dirko PBP. Predvsem pa je Charly Miller, s svojo samostojnostjo in trmoglavo odločnostjo, postavil odličen vzor, za današnje udeležence audaxa PBP.
Začenši z letom 1901, so udeležence PBP razdelili v dve skupini: na hitrejše coureurs de vitesse in počasnejše touristes-routiers. Prekaljeni rekreativci v tej drugi kategoriji, so se odrekli vsej timski podpori vzdolž poti, med kontrolnimi točkami in predstavljajo prednike današnjih samozadostnih audax kolesarjev. Število udeležencev je vse do leta 1931, običajno celo presegalo 100 sodelujočih. Leta 1911 je sledila še ena velika sprememba; spremstvo vzdrževalcev tempa, kot je bila praksa na prvih dveh tekmah, ni bilo več dovoljeno. Vse od tlej, so se morali tekmovalci zanašati na lastne moštvene člane, ki so vsak meter proge prekolesarili ob njihovem vodji.
Leta 1931 smo priča še eni temeljni spremembi na PBP.
Dirka PBP je še vedno veljala kot zelo prestižno tekmovanje, ukinili pa so neblestečo kategorijo touristes-routiers. Na srečo današnjih udeležencev audaxa PBP, je Audax Club Parisien stopil v akcijo in organiziral 1.200-kilometerski brevet vzporedno z dirko PBP. Vsak udeleženec je moral potrditi, da je predhodno, v enem kosu, prekolesaril 300km razdaljo. (Udeleženci na tandemih, so se lahko vključili že s premagano 200km razdaljo.) To leto se je na randonneur, prijavilo okoli 60 kolesarjev, med njimi kar nekaj žensk (prve ženske ki so se kdajkoli udeležile na PBP). Nekaj udeležencev je bilo tudi na tandemih. Germaine Danis je na tandemu s svojim možem Jeanom, prišla na cilj v 88urah in je s tem postala prva ženska, ki je kdajkoli zaključila PBP. Gospodična Paulette Vassard je prispela na cilj pet ur kasneje in je postala prva ženska samostojna kolesarka. V tistih časih je Audax Club Parisien (ACP) določil maksimalni čas proge na 96ur, ki je bil kasneje – verjetno zaradi boljših cest in koles v dobi po drugi svetovni vojni, leta 1966 zmanjšan na 90ur.
ACP-jev tekmec, Union des Audax Parisiens (UAP), si je prav tako želel pozornosti in je za svoje kolesarje, “ki zmeraj kolesarijo v skupini”, organiziral podoben dogodek, zgolj en dan po dirki PBP. V svojih vrstah pa niso sprejemali žensk in tandemov. S svojim trdnim tovariškim načelom “vsi za enega, eden za vse”, so v okviru natančno določene različice PBP, po 85urah namerno prikolesarili v Pariz, kot ena skupina kolesarjev (peloton). Kar vsekakor ni odsevalo privlačnosti hitrejše ACP-jeve različice, ki je nekoliko bliže nepredvidljivosti cestne dirke. Union des Audax Française, naslednica UAP, je nadaljevala s tako zasnovano organizacijo “PBP Audax-ov” v pet letnih intervalih, vse do leta 1951.
Če izvzamemo spremembe glede touristes-routiers in randonneurs, je bil PBP leta 1931 epska dirka, nesporno najboljša od vseh. Potekala je sicer v slabem vremenu, jo je pa zaznamovala izredno tesna bitka železnih mož. Po nekaj poskusih pobega, zasledovanjih in proti-napadih, se je dirka končala v vratolomnem šprintu petih izčrpanih tekmovalcev na ploščadi velodroma Buffalo v Parizu. Zasluženi zmagovalec je bil Avstralec Hubert Opperman, ali “Oppy” kot je bil splošno poznan. V nasprotju s tekmeci, ki so imeli podporo moštvenih članov, je kolesaril sam. Njegova hrabrost in “ne dam se” avstralska trmoglavost, je navdušila ljubitelje dirke in ga povzdignila v junaka Francije.
Leta 1941 zaradi druge svetovne vojne PBP ni bil organiziran. Kolesarjenje je bilo širom Evrope, z nekaj manjšimi izjemami, večinoma postavljeno na stranski tir. Nekaj truda je sicer bilo vloženega za organizacijo dogodka PBP leta 1941, a bi neizogibno nočno kolesarjenje, kršilo stroge civilne policijske ure, ki so jih postavile Nemške okupatorske sile, zato je bila ideja opuščena. V letih, ki so sledila, je Brest utrpel ogromno škode s strani Američanov, ker so Nemci uporabljali odlično lokacijo mestnega pristanišča, kot njihovo glavno podmorniško bazo. Do septembra 1944 je 80% mesta obležalo v ruševinah in meščani so se morali soočiti z dolgo dobo rekonstrukcije. Ta je se je vlekla kar nekaj desetletij.
Prva povojna dirka se je organizirala leta 1948. Tradicionalni sistem letnic z “enico” na koncu, je bil ponovno vzpostavljen leta 1951. In kot se je kasneje izkazalo, je bila to tudi zadnja profesionalna dirka PBP. Vse od štarta je bila to težka bitka in kljub slabemu vremenu, res veličastna dirka. Večino časa so imeli kolesarji namreč veter v hrbet, ki se je ob prispetju glavnice v Brest, skupaj s kolesarji, obrnil za 180° in jim je bil tudi na poti nazaj v veliko pomoč. Francoz Maurice Diot je prišel nazaj v Pariz v zgolj 39urah in je za las premagal sotekmovalca Edouarda Mullerja na ciljni ravnini velodroma Parc des Princes. Senzacionalno zmago je prevzel po tem, ko je kot kavalir čakal na Muller-ja, da je zamenjal kolo, ko je na obronkih Pariza, staknil nesrečen gumidefekt. Diotov pristen primer športnega vedenja, je bil res lepa gesta za zadnjo dirko PBP.
Ponovni poskusi organizacije PBP dirke v letih 1956 in kasneje še 1961, so zaradi pomanjkanja interesa med tekmovalci, propadli. Treningi na dolge razdalje, ki jih je PBP zahteval za udeležbo, so bili v direktnem sporu z zelo donosnim delom sezone, ki je sledil takoj po Tour de France. Zgolj peščica, če sploh kdo, od tekmovalnih kolesarjev, si je lahko privoščil trde treninge, za rigorozno dirko PBP, zgolj na osnovi upanja, da bo prikolesaril kakšno nagrado. Dosti več so lahko zaslužili s tekmovanji na krajših dnevnih dirkah, v mestih in vaseh po Franciji, skozi cel avgust. Garantiran zaslužek je bilo težko ignorirati, pa še spali so lahko vsako noč! Promotorji dirke PBP so se le stežka vdali in po letu 1952 prireditev predali v roke francoski kolesarski zvezi. S tem se zaključi prvo obdobje PBP: nič več une course professionelle.
se nadaljuje…
