Z upadom zanimanja za PBP med profesionalnimi kolesarji po drugi svetovni vojni, sta amaterski različici – tako randonneur (FR: izletniška / popotniška) kot audax, doživeli razcvet. Klub ACP je organiziral Paris-Brest-Paris Randonneurs v letih 1931, 1948, 1951, 1956, 1961, 1966, 1971, 1975, 1979, 1983, 1987, 1991, 1995 in 1999. Z množično udeležbo za tiste čase, je bil povojni Paris-Brest-Paris deležen veliko intuziazma dežele, ki je skušala pozabiti na vojne morije. Kot klubsko kolesarjenje po celotni Franciji nasploh, sta bili popularni tudi obe različici Paris-Brest-Paris: tako bolj sproščena randonneur varianta, kot tudi audax različica z nekoliko več pravili. Pravzaprav je imel audax PBP pogosto več udeležencev (vse do leta 1980), kot izletniški PBP. Po letu 1951 je padla odločitev, da se dogodek organizira v pet-letnih intervalih. Kot zanimivost lahko omenimo, da so na treh randonneur PBP v letih 1948, 1951 in 1956, moštva na tandemih prekosila solo kolesarje.
Profesionalni dnevi dirke PBP so že resda bili zgolj zgodovina, a se ACP-jeva izletniška različica na prvi fronti pgosto ni dosti razlikovala od “dirke” (razen obvezne uporabe blatnikov in prepovedi oglaševanja na oblačilih). Vsako prireditev so zaznamovali zagriženi amaterji, ki so redno dosegali impresivne rezultate. Nekaj kolesarskih podjetij, je še vedno podpiralo posamezne hitre rekreativce, saj je zmaga kolesarja na določenem kolesu, še zmeraj vplivala na prodajo blagovne znamke kolesa. Zvrstilo se je veliko francoskih uspehov, a nihče osebno ni posebej izstopal. V novejšem obdobju pa vseeno izstopata dve imeni: Belgijec Herman De Munck se je držal v ospredju kar več let zapored, vse od leta 1966. Prav tako je Američan Scott Dickson dominiral na podoben način od leta 1979 vse do današnjih dni, brez da bi izpustil eno samo prireditev. (Čeprav se mu sedaj leta že poznajo, je De Munck še vedno prekolesari PBP z zavidljivim časom; leta 1999 je zaključil PBP v 56urah in 49minutah!). Očitno, tako Dickson in De Munck, kot toliko drugih trdnih “starešin”, resnično ljubita PBP kljub (ali bolj verjetno, ravno zaradi) njegove neizprosnosti. Zmagovalec PBP 1931, Hubert Opperman, je verjetno najbolje opisal razliko med dvema vrstama PBP kolesarjenja, ko se je vrnil v Paris leta 1971, da je na štart pospremil izletnike. Oppy je čakajočim kolesarjem dejal: “Jaz sem bil profesionalni kolesar. Živel sem od kolesa. Vi kolegi, ste pravi kolesarji; vi živite za kolo.” Dandanes je PBP kot dirka, nekaj povsem postranskega. Sedaj gre za časovno določen brevet ali randonnée, kjer je skupni cilj večine kolesarjev zgolj vrnetev nazaj v Pariz v določenem časovnem okviru, s čemer si prislužijo svojo medaljo – ne da bi premagali kolege in kolegice izletnike. Tovarištvo, ne tekmovalnost, je glavna karakteristika večine udeležencev današnjega PBP.
Po nekaj zelo “suhih” letih, v obdobju 60-tih (manj kot 180 kolesarjev), je udeležba na PBP Randonneurs, pod predanim vodstvom Boba in Suzanne Lepertel, izjemno narasla. Včasih zgolj domač dogodek, je bil do 70-tih priča povečanju števila tujih kolesarjev, ki so pripotovali v Francijo zgolj zaradi PBP. Tega izziva se je udeleževalo tudi vedno več francoskih rekreativcev.
Po Charly-u Miller-ju, ki je tekmoval na PBP leta 1901, je minilo sedemdeset dolgih let, predno se je za ta izziv odločil naslednji kolesar iz Združenih Držav. Ampak ne Clifford Graves, niti Ruby Curtis, leta 1971 nista prispela do cilja. Drugi Američan, ki je uspešno zaključil PBP je bil Kalifornijec Creig Hoyt leta 1975. Tega leta so za njim uspešno zaključili PBP še Herman Falsetti iz Iowe, izletnica Annette Hillan – pravtako iz Kalifornije in Harriet Fell iz New Yorka. Medalje, ki si jih je prislužila ta pionirska četverica, so odprle vrata naslednjim generacijam izletnikov na PBP in leta 1979, jih je bilo kar 35. Do leta 1983 je številka narastla na 107. Leta 1999, je na PBP štartalo kar 3.573 udeležencev iz 24 držav – vključno s 400 Američani. (Kar je posledično prineslo tudi težave, saj je bilo organizirati in oskrbeti takšno ogromno množico kolesarjev, vidno prevelik zalogaj za ACP.)
Zanimiva tradicija je bila tudi tekmovalnost med audax in izletniško različico, ki sta si običajno sledili v razmiku zgolj enega dne. Leta 1971, je osem audax kolesarjev zaključilo svojo 85-urno PBP turo v nedeljo popoldne in potem štartalo izletniški izziv naslednji dan ob 4 popoldne! Vseh osem je uspešno prispelo nazaj v Pariz, še drugič. Tako so ti, neverjetno drzni kolesarji, prekolesarili kar dva PBP v roku enega tedna! Ker je bilo rivalstvo med kluboma še vedno precej močno, predvsem po grenkem razkolu leta 1921 (ki je privedlo do dolgega fevdalnega boja o tem, kateri stil kolesarjenja generira bolj trdne, neomajne in odločne kolesarje), bi se lahko vprašali, ali je bila odločitev ACP-ja, da preide na 4-letne intervale, posledica tega in so teko želeli preprečiti, da bi se kaj podobnega ponovilo.
Še vedno se je uporabljala tradicionalna pot N-12, ampak nevarno povečanje števila motornih vozil v desetletjih po vojni, je pogosto predstavljalo nevarnost za kolesarje. Divji motorist je leta 1961 zadel in ubil udeleženca izletniškega PBP. Leta 1966 je umrl še en kolesar, ki ga je zael pijan šofer. Leta 1975, sta umrla še dva izletnika, eden pa je ostal invalid, ko je tovornjak sredi noči, zapeljal v njihovo skupino. (Še bolj žalostno je, da je ta dan izgubil življenje, eden izmed udeležencev legendarne “back-to-back” skupine leta 1971.) Te nesereče so končno prepričale ACP, da je čas za upokojitev legendarne “Great West Road”, ki je bila uporabljana vse od leta 1891. Začrtali so bolj mirno, a nekoliko bolj hribovito podeželjsko traso, ki jo poznajo tudi sodobni udeleženci PBP. Kontrolne točke so postali kraji Villaines-la-Juhel, Fougères, Tinténiac, Loudéac, Carhaix in seveda Brest. Po nekaj kratni kontroli v kraju Bellême, je bil leta 1991 ponovno vključen Mortagne-au-Perche. (Audax PBP ostaja na prilagojeni N-12 trasi, ki sledi originalni. Njihove velike skupine po 200 kolesarjev, ki jih vodi spremstvo na motorjih in jim sledijo podporni avtomobili, namreč ostajajo zmeraj skupaj, kar avtomatsko zagotavlja večjo varnost.)
S to veliko spremembo trase, je izletniški PBP prevzel večji del današnjega izgleda. Po posluževanju lokalnih obcestnih restavracij in hotelov za kontrolne točke vse od leta 1891, se je nato leta 1979 uveljavila nova praksa uporabe večjih šolskih kuhinj, ki so lahko obvladale lačne množice kolesarjev. Prav tako so to isto leto, iz podobnih razlogov, uvedli sodobni sistem nekaj zaporednih štartov. Leta 1979 je sledila še ena sprememba; vsi udeleženci, tako tuji kot domači, so morali opraviti kompletno Super Randonneur serijo za možnost sodelovanja na PBP.
Leta 1991, je slavil PBP Centennial, saj sta oba dogodka (društva ACP in UAF) potekala istočasno, kar je bilo razglašeno, kot velik uspeh s strani vseh vpletenih. To je tudi čas, ko sta se oba kluba odločila zakopati bojno sekiro in vse od takrat delujeta v harmoniji. Zaradi vedno večje prenatrpanosti centra Pariza so štart prestavili v St. Quentin-en-Yvelines – na predmetje Pariza, v bližino Versaja. Jutranji oz. popoldanski štarti so že dolgo preteklost za to utrudljivo vožnjo. Zaradi opravičljivih, varnostnih razlogov spustiti tisoče kolesarjev na polne ceste Parisa, so nočni štarti sedaj nekaj običajnega. Na žalost to pomeni dodatno težavo za šibkejše udeležence, mnogi od katerih posledično trpijo za močnejšo pomanjkanje spanca kasneje na poti. Leta 1995, so odpravili pravila ACP, ki so zahtevala blatnike in prepovedovala oglaševanje na oblačilih. S tem se je nedvomno izgubil del unikatnega vzdušja na PBP.
Vsekakor je bil PBP skozi desetletja deležen mnogih sprememb, kar pa ne bi smelo presenečati, saj je današnji svet tudi precej drugačen, kot je bil leta 1891. Izziv, s katerim se soočajo udeleženci, pa ostaja brezčasen. In prav to postavlja PBP na posebno mesto, kot izredno privlačen dogodek z legendarnim statusom. Kar ta kratek čanek ne omogoča, so številne zgodbe junaštva, bolečine in zmagoslavja, ki jih izzsevajo udeleženci vsake prireditve Paris-Brest-Paris. Ta bogata preproga človeških prizadevanj je to, kar daje PBP njegovo trajno mističnost. Brez dvoma je PBP definitivno okrutna kolesarka tura in ni primerna za plahe. Ampak junaška popolnost, skupna vsem udeležencem, tako preteklim kot današnjim, je zgovoren dokaz, za nepremagljiv človeški duh. Vive le Paris-Brest-Paris Randonneurs!
vir: Bill Bryant, 1999
