Z ležečim kolesom okoli Slovenije – DOS/RAS Extreme 2011
Dirka okoli Slovenije; ekstremna vzdržljivostna preizkušnja kolesarjevega telesa in duha. 1.138 kilometrov po naši razgibani deželi zagotovo ni dopust, je pa užitek poznan le redkim. Odločil sem se na ležečem kolesu spoprijeti s tem velikim izzivom. Velikih vzpodbud laične javnosti ni bilo. Dirka je pretežka, preveč je klancev in ležeče kolo ne gre v hrib! “Poleg tega boš na ležečem kolesu zaspal, saj je to na taki dirki največji problem,” mi je še zagotovil eden izmed udeležencev DOSa.
Toda upanja in volje mi ni vzelo. Nasprotno – včasih tudi iz čiste trme in kljubovanja večini; dokazati, da je z ležečim kolesom prav tako mogoče prekolesariti najtežje izzive. Pogum so mi dali redki a uspešni tekmovalci na Dirki čez Ameriko (RAAM), najtežji kolesarski preizkušnji na svetu. Če se je tam ležeče kolo izkazalo, potem ni razloga, da se nebi še tukaj!
Večina ležečih koles, kot jih poznamo in vozimo danes, ni primerna za takšne izzive. Tukaj je govora o 14.000 višinskih metrih vzponov. Kot bi se 14x zapored povzpeli na Vršič. Vsak gram šteje, kaj šele kilogram v katerih ponavadi tehtamo ta naša posebna kolesa! V poštev je torej prišlo le zelo lahko kolo, saj sem na lanski dirki ugotovil, da je že pol kilograma preveč velika ovira. K sreči je priskočil na pomoč Peter iz udobnoposvetu.si in po dolgem čakalnem roku je prispelo primerno kolo za največje izzive: visoki dirkalnik ZOCKRA HR700. Karbonska lepotica; 8kg dovršenosti in skorajda filigranske ročne izdelave! Takšno kolo ti res da motivacijo, še posebej ko čas na 10km vzpon izboljšaš za 20 minut!
Imeli smo torej vrhunsko kolo, potreben pa je še kolesar ter seveda spremljevalna ekipa, ki bo ob svojem junaku bdela in bedela 3 dni! Na DOS sem se letos odlično pripravil, s treningi pa sem pričel že novembra lani. Povedati moram, da resno kolesarim odkar sem kupil prvo ležeče kolo. Torej nekako 5 let in še zdaleč nisem kak profesionalec ( v celi “karieri” okoli 45.000km). Za takšno dirko kot je DOS, je po mojem mnenju potrebno nekje med 5.000 in 10.000 kilometrov v obdobju med novembrom in majem. To je kar precej treninga, ki je še toliko zahtevnejši zaradi zime in snega. Samo trening na kolesu pa nikakor ni dovolj; tudi trening moči v fitnesu, ter vaje za gibljivost so nuja. Med kolesarjenjem tako mišično maso kot gibljivost namreč izgubljamo.
No in so minevali meseci,… Nabral sem okoli 7.500 kilometrov. Nekako polovico na nizkem dirkalniku ter polovico na Zockri. Zima je bila ugodna in trenažer sem iz zaprašenega podstrešja prinesel le 2x, vse ostalo pa sem izvedel v naravi. Načrt treninga sem sestavil sam ter se ga strogo držal. Najlažje je namreč izhajati iz lastnih izkušenj in teh sem v preteklih dveh sezonah pridobil kar precej.
Celotne dirke ne bom opisoval, o tem lahko več preberete na straneh www.ad-venture.si. Bi pa kaj povedal še o samih občutkih glede ležečega kolesa in tako dolge, težke dirke. Najbrž še danes nihče ne verjame, da sem v cilj po 55 urah prikolesaril spočit. Noge so seveda bile utrujene, toda prav nobenih bolečin, kakršne so pestile ostale kolesarje nisem občutil. Vrat, hrbet, roke, dlani in seveda zadnja plat so še kako hvaležni, da sem izbral ležeče kolo. Če je nekaj tako udobno v ekstremnih razmerah, kako udobno je šele za vsakodnevno uporabo?? Mislim, da so na cilju redki tekmovalci plesali. Jaz sem plesal polko z vsemi dekleti iz ekipe!
Hitrost. Ja, ležeče kolo je res hitro, to so imeli priliko videti vsi tekmovalci, ki so me s težavo prehiteli in seveda vsi, ki me niso. Še posebej na ravnini enostavno nimamo konkurence. Večinoma sem kolesaril med 35 in 40km/h, kar je zelo lepa hitrost za tako dolgo dirko. Seveda je šlo v klance veliko počasneje in preudarno. Bolje je uporabiti lažje predstave in visoko frekvenco poganjanja, saj tako skrbiš za kolena, ki so najbolj obremenjena.
Nekateri so pred startom napovedovali, da bom pometel s konkurenco. No, po svoje so imeli prav, saj razen časovne omejitve nisem imel prave konkurence. Časovni limit smo namreč prehiteli za okoli 15 ur!! Lahko pa rečem, da bi bila dirka še dosti bolj zanimiva ob udeležbi več ležečih kolesarjev, le v takem primeru se da doseženi čas še izboljšati, morda spraviti pod 50 ur…
Upam, da sem s svojim nastopom odprl vrata še kakemu ležečemu posebnežu in opogumil tiste, ki se poigravate z mislijo o udeležbi na DOSu. Vse je mogoče, če si le dovolj želiš. Je ležerno moderno? Ležeče vsekakor postaja moderno!
Hvala izjemni ekipi, 9 članskemu Ad-venture TEAMu ter glavnemu pokrovitelju udobnoposvetu.si! Sedaj me čaka nov izziv: Paris-Brest-Paris, 1200km uživancije v ležeči družbi 21.avgusta. Do takrat pa srečno!
