Stuart Dennison neprekinjeno na poti Paris-Brest-Paris 2007 v dolžini 1.200km: Vožnja tvojega življenja
Prekolesariti 1200km brez prestanka, bi se zdelo preveč za kolesarja mojega kova, ampak Paris – Brest – Paris je dogodek, ki je nekaj veličastnega in je bolj izvedljiv, kot bi mogoče pričakovali.
Bistvena je njegova zasnova. Razdalja (1.225km) in časovna omejitev (90ur) približata prireditev, naporu navkljub, vsem rekreativnim kolesarjem. Predvsem si morate želeti, da bi ga speljali, vse je ostalo je zgolj taktika časa, telesa, opreme, kolesa. Po vsej verjetnosti ne bo šlo vse idealno, ampak z načrtovanjem in zavednostjo, boste lahko obvladali tudi vse težave na poti. Te dni je pomembno zgolj to, da se izogibate problemom; da ne zbolite, ne vozite izven cestišča, se ne poškodujte, ne zapravljajte časa in se ne izgubite.
Za kvalifikacijo morate prekolesariti razdaje 200, 300, 400 in 600km. Kljub groznemu vremenu to poletje, sem užival v kvalifikacijah. Etapi 200 in 300km, lahko obe premagate v enem dnevu. Sta pa dovolj dolgi, da vam dasta občutek in vznemirjenje Audax-ov. Gre za dojemanje razdalje, ki jo lahko premagate in kraje, ki jih lahko vidite, zgolj z uporabo svojega telesa. Daljše razdalje zahtevajo vožnjo preko noči. Predvsem me je presenetilo, kako zabavna je lahko 600km vožnja. Bilo me je kar precej strah te razdalje, saj je to precej več, kot večina kolesarjev kadarkoli poskusi. Prav tako sem bil po 400km etapi precej utrujen in sem pričakoval, da bo večja razdalja še težja. Ampak ni tako, je zgolj drugače. Razdalja dovoljuje nekaj več časa za spanje, da potem vse skupaj izgleda kot daljše dvodnevno kolesarjenje. In ta premagana razdalja, doda toliko več navdušenja tej izkušnji. Sam sem zvozil dve 600km etapi. Delno zato, da sem se prepričal, da zmorem daljše etape, deloma za povečanje vzdržljivosti in deloma zato, ker sem enostavno tako užival. “Beast form the East” po južni Angliji v deževni nevihti. Čisti užitek.
Čez dan sem prekolesaril Škotsko, od Edinburga do zahodne obale, mimo Fort William-a. Po “the Beast” je bilo to nekaj čisto preprostega. In svetloba.. in gore.. in morje.. in občutek premagovanja tako raznolike pokrajine, ki je bila nekdaj tako razdeljena, je vsemu skupaj dalo nepozaben občutek.
Še nekaj kratkih nedeljskih voženj pred velikim dogodkom in jaz se počutim tako pripravljenega, kot mislim, da sem sploh lahko. Šele ko prideš na start dogodka, ugotoviš obseg operacije. Je tako, kot snemanje filmske uspešnice ali kot vojska, ki se pripravlja na vojno.
5.300 kolesarjev vseh starosti in dežel, tvori mednarodni kalejdoskop klubskih barv, jezikov in kolesarskih stilov. Glasni Italjani v nevsakdanjih belih oblačilih, vihravi Američani, vljudni Kanadčani, mladi Švedi vsi v modro in rumenih dresih, pestri Angleži in seveda množica Francozov v barvah njihovih lokalnih klubov. Mnogi med njimi žive v mestih in vaseh vzdolž poti. Med kolesarji najdete državljane 30-tih držav, vključno s kolesarji iz Rusije, Jamajke, Japonske, Finske,…
Potem je tu še 1.500 prostovoljcev, katerih doprinos je prav tako impresiven. Ti namreč neprestano strežejo tople obroke, lačnim in neučakanim kolesarjem. Nudijo postelje, prho, mehanska popravila in nenazadnje podporo ter vzpodbudo. Prostovoljci na prvih kontrolah, delajo celo skozi prve štiri zaporedne noči, vse za zabavo in za slavo “Paris Bresta”!
Kolesarji štartajo v ogromnih skupinah preko prve noči. Vsi “drugačni kolesarji” štaratmo naenkrat, kar nudi posebno veselje prvih nekaj ur, ko kolesarimo skupaj, kot velika gruča ležečih kolesarjev in tandemov. Prvo noč porabimo zato, da pobegnemo goli preriji Isle de France. Prva kontrola na 140km se doseže ravno v času zajtrka, ki mora biti obilen obrok – vsekakor ne štrukeljček in kava! Poskušam pridobiti čim bolj kvalitetne ogljikove hidrate in sadje. Počasi je pričenjalo deževati in ko sem ravno pripravljen za štart, se je dež spremenil v naliv. Zapravil sem pol ure, upajoč, da se bo umirilo. Na koncu pa moram preprosto iti in se pustiti zmočiti. Res pa je, da nikoli ni tako hudo kolesariti v dežju, kot izgleda na prvi pogled. Od tod naprej, zanesljivo dežuje dve uri na vsake štiri ure. Običajno se med potjo že malo posušim, a neizogibno začne zopet deževati, ravno preden ujamem naslednjo kontrolno točko. Kar pomeni, da na vsako kontrolno mesto pridem popolnoma premočen, z izjemno željo po toploti in hrani.
Na poti smo peljali mimo Villaines-la-Juhel (222km), Fougčres (310km), Tintiniac (365km) in začne se nam dozdevati, da smo že v Bretaniji. Meni gre kolesarjenje, kljub izredno slabemu vremenu, kar dobro. Klasične kolesarje prehitevam tako na spustih, kot vzponih. Ceste so idealne za ležeče kolo, valovita pokrajina in utrjen makedam. Jaz sem že ogret in me razdalja ne skrbi več. Preprosto uživam v kolesarjenju. Počasi začnemo videvati manjše skupine kolesarjev na njihovi poti nazaj. To so kolesarji, ki ne spijo, jejo kar hrano, ki jo imajo v žepih in zaključijo pot v manj kot 50 urah.
Ko dosežem kraj Loudiac (450km) se znoči, ampak še ni čas, da bi se ustavil. V glavi si še nisem ustvaril primernega načrta. Na izbiro imam, da se ustavim skupaj z Richardom v vasi, ki jo pozna, cca 30km dlje od Loudiac-a, ali da poskusim priti do prijateljeve hiše v Mael Carhaix, kar je nadalnjih 35km. Na koncu mi ne preostane drugega, kot da prisluhnem telesu in se zavlečem v St Martin des Pres (476k), kjer se zdi, da je bila postelja pripravljena posebej zame. Vasica je “en fete”, lokalni pub je spremenjen v veliko spalnico in pred njim improvizirana vrsta, kjer strežejo juho in svinjsko obaro, kar je tri ure kasneje tudi prijeten zajtrk.
V Mael Carhaix-u sem nekaj časa zgolj sedel ob cesti in opazoval mimoidoče kolesarje, čakajoč na sončni vzhod. Potem pa naprej do Carhaix-a, pod ponovno ploho in naslednji zajtrk.
Od Carhaixa še zadnje moči do Bresta, navgor po edinem večjem vzponu pri Roc Trevezel, visokem 350m. Je počasen vzpon brez nagrade, dokler ne prideš na vrh in se odpre spektakularen pogled na polotoški Brest. Potem 10km spusta v Sizun (560km), ki ima enkratno pekarno in odlično pozicionirano kavarno, da se zdi izguba, se ne ustaviti in preživeti nekaj časa, srkajoč atmosfero in opazovati kolesarje idoč v obe smeri.
Brest je spektakularen. Morje, svetloba, čist zrak,.. in potem je čas za vrnitev v Sizun na kosilo. In nato vzpon na Roc, tokrat z vzpodbujajočim pogledom na reko kolesarjev, ki se še zmeraj trudijo na poti proti Brestu. Do polnoči prispemo v St Martin, kjer si vzamem čas za pozdrav dolgo izgubljenih prijateljev v pubu. Pojemo juho in se odpravimo naprej v Loudeac, kjer si privoščimo nekaj spanja.
To je sedaj najtežji del. Počutim se dobro, ampak sem popolnoma premočen in se zavedam, da potrebujem počitek. Zato se odpravim direktno v zatočišče. Tam naletim na množico mokrih in neučakanih kolesarjev, čakajoč v vrsti na posteljo. Ni strahu, še vedno je dovolj postelj. Vprašajo me, kdaj si želim, da me zbudijo, plačam 3€ in se v spremstvu z baterijsko svetilko, odpravim vzdolž hale polne postelj, do preprostega ležišča z odejo. Premočen sem do kože, ampak na srečo imam preprosto flis torbo, ki sem jo ves čas vozil v prtljažniku. Slečem se do golega, razprostrem oblačila okoli ležišča, kolikor je le možno in si privoščim tri ure spanja. Zbudil sem se tri minute pred časom, za katerega sem naročil bujenje. Zdi se kot pekel, ampak je neizogibno. Cel se tresem, a imam rezervno srajco in z mojimi mokrimi hlačami ter jakno odhitim ven, da se ogrejem in se vrnem na kolo. Nekako mi uspe, predno izgubim kontrolo. V času, ko sem že nekaj kilometrov naprej, počasi prihajam nazaj v svoj ritem in opazujem moj tretji sončni vzhod.
Pričakujem utrujenost, ampak nekako moje noge še vedno dobro funkcionirajo. Najhujše kar se zgodi, je nenavaden občutek neprisotnosti, ko se možgani prično ugašati. Okrog poldneva se vdam in se ustavim za kratek dremež v priročnem skednju. Sonce prav prijetno greje in jaz splezam po lestvi in si posteljem na kupu papirnih žakljev. Preživim deset minut popolne blaženosti. Ko se vrnem v ta svet, se počutim kot prerojen, vsa moja čutila so izostrena, barve so bolj izrazite in moje telo se zdi nadčloveško. Kar ne morem dočakati, da zopet sedem nazaj na kolo.
Na tej točki pride do mentalnega premika, ko lahko začneš razmišljati o prihodu na cilj. Pride tudi trenutek, ko se zavem, da če ne pridem do kontrolne točke pri Mortagne pred spanjem, potem ne bom mogel premagati potrebne razdalje v predpisanem času. Dolg je ta dan, ampak dober. Nebo je jasnejše, pot je lažja in zopet kolesarim z Richardom. Predrta zračnica ob tretji uri zjutraj je hitro popravljena in lepo napredujeva. Na zelo neprijetnem finalnem vzponu, do kontrole pri Mortagne, mi celo uspe prehiteti Richarda. Privoščiva si obrok in se zgrudiva.
Ura kasneje, in vse je en sam kaos. Zmedeni kolesarji tavajo naokoli in poskušajo priti do hrane, vode, se umiti in prejeti navodila za smer proti Parizu. Midva z Richardom imava tudi napad histerije. Nek Francoz je izgubil svoje kolo. Ko ga najde je ves prežet z veseljem. “To je moj peti PBP” nama pove, “a še nikoli tako slabo”.
Ko enkrat odrineva, se vse zdi prelahko. Samo slediš neskončni liniji drobnih rdečih lučk. Zdi se, da je do prve pekarne pri Longny au Perche po 20km zgolj spust. Čaj in pecivo je vse, kar lahko dobiva, ampak kljub temu zelo dobrodošlo. Moj peti in zadnji sončni vzhod. Scena je nenavadna, telesa ležijo po pokrajini, kot ostanki kakšne velike bitke; umik iz Moskve mogoče. Ko se ozračje segreje, počasi prične prevladovati optimizem. Veva, da namam bo uspelo.
Sedaj je že dan. Sva na zadnji ravnini in čutiva, da lahko sedaj izstisneva vsako rezervo, ki je še preostala. Zabavno je. Drviva po prostrani pokrajini, ležeča kolesa proti klasičnim. Vse jih lahko pustim za sabo, kilometer za kilometrom, zgolj res disciplinirane skupine me lahko dohitijo. Vseeno mi je kaj storim, vse bo končano v nekaj urah. Prepričan sem, da bom prišel na cilj, počutim se močnega in minilo bo štiri leta do naslednje prireditve.
Tik pred koncem se začne vleči in vse kar si želiš je, da bi bilo čim prej konec. Predmestje se vleče in vleče. Zdi se, da je vsak semafor rdeč in minute tečejo hitreje in hitreje. Delo na cesti in druge prepreke… Končno pride ciljna ravnina z množico na obeh straneh. Ploskajo in bodrijo. Uspelo mi je z uro in pol rezerve. Stati v vrsti za končno kontrolo je pravi udarec. Končal sem. Nimam pojma kaj sedaj.
Ves smisel je izpuhtel iz mojega življenja. Je res štiri leta do naslednjega?
Zabavno in senzacionalno, Paris Brest Paris ni zgolj esej vzdržljivosti, ampak tudi razvedrilna izkušnja. Dogodek PBP leta 2007 je imel rekordno število udeležencev in veliko število DNF-ov (Did Not Finish) – tistih, ki ga niso zaključili, predvsem verjetno zaradi vremena. Štartalo je 5.317 kolesarjev (od tega 354 žensk), 1.459 je bilo tistih, ki v 90 urah niso prispeli na cilj.
