Z ročnim kolesom na štartu kronometra
Peterv gibanju kljub invalidnosti, zanimivosti, zgodbe izjemnih ljudi dodaj komentarV preteklih nekaj letih je z rokami kolesarila po centalni Aziji, Himalaji in na Japonskem. S kajakom se je podala od Vancouver-a do Aljaske in s smučmi preko ledene kape Grenlandije. Njeni dosežki vsekakor pustijo vtis, a potrebno je dodati, da je 37 letna Karen, paralizirana od prsnega koša navzdol.
Njeno, že od nekdaj z akcijo prepredeno življenje, se je pred 16. leti, spremenilo v trenutku, ko je med rutinskim plezanjem padla in si poškodovala hrbtenjačo.
Septembra lani, je Karen drugič v življenju, stala na štartu kronometra in o tej svoji izkušnji zapisala: “Ležim v svojem novem, svetlečem ročnem kolesu. Čakam, neučakana – veliko je bilo potrebno, da sem zdaj tukaj.
“Še trideset sekund do štarta” naznani komisar dirke.
Why does anyone want to put themselves against a clock, to measure themselves against other fellow human beings who are all great in their own different ways? Who cares who goes fastest anyway?!
V pripravljenosti na štartu… Kanadsko sonce prevroče za tesno lycro, kaj šele za temne jakne, ki jih nosijo uradniki. Že zgolj njihov izgled daje vtis resnosti, ampak saj to je Svetovno Prvenstvo.
Opazujem sekundni kazalec in občutim, kako tekmovanje izniči zabavni del kolesarjenja, čeprav se tekma še niti začela ni. Občutim težo naloge, ki sem si jo zadala, mojo lastno željo po uspehu, da opravičim vse tiste ure treninga, vse ure odtrgane drugim obveznostim.
Na vrsti je končno odštevanje, piski, 3, 2, 1 in takoj za tem potegnem gonilke z vso silo, ki jo premorem. Bolečina se ne pojavi takoj, ampak teren se konstantno vzpenja in že čutim ogenj v rokah. Sprašujem se, če lahko vzdržim 11,4km. Ostale tekmovalke so za mano, štartajo v minutnih intervalih, me zasledujejo. Poganjam z vso silo, izzivalno zvozim oster levi zavoj s skoraj 30km/h, skorajda ne zmanjšam sile na gonilke.
Spust, hitreje, ‘Lahko grem hitreje?’ Predstavljam si inštrument v obliki termometra, ki kaže moj trud. 90%. ‘Poženi, zmoreš več’ si rečem in dodam več moči, izzivam hitrost, presenečena nad številko, ki jo prikazuje števec, prestrašena zaradi šuma vetra skozi napere ob mojih ušesih, ropota trde gume kotaleče po robatem asfaltu.
To je šele moj drugi kronometer v življenju. Dirka, za katero sem bila zmerja prepričana, da jo bom sovražila. Dati od sebe vse kar premoreš v 10, 20, mogoče 30 minutah in že je konec, predno se je sploh začelo. Prekratko, da bi čutil bolečino, prekratko, da bi mislil na karkoli drugega kot na močno pritiskanje. Nobene možnosti, da bi se primerjal s komerkoli razen s sabo in svojim notranjim kazalcem.
Ko si dal res vse od sebe, je težko verjeti, da lahko gre kdo še hitreje – ampak gredo. Na cilj sem prišla četrta. Za 15 sekund sem zgrešila bronasto medaljo. Razbijala sem si glavo zaradi teh par sekund, ki sem jih izgubila na poti in se spraševala, če bi lahko kje dala več od sebe in vsaj za malenkost bolj pritisnila. Ampak to je ime igre…
Zakaj to počnem? Zakaj bi se kdo sploh hotel meriti v času in se primerjati z drugimi, od katerih je vsak odličen na svoj edinstveni način? Komu je sploh mar kdo je najhitrejši?!
There’s nothing like the sense of freedom that comes with a handbike – the wind through your hair, the roll of your wheels, the open road ahead, the horizon expanding with towns left behind. And racing just fuels you to push yourself like you never thought you could, until you feel superabled instead of disabled – and that’s a good feeling.
Poanta je v tem, da nas to definira in nas ohranja prisebne. Ni ga takšnega občutka, kot je občutek svobode na ročnem kolesu – veter skozi tvoje lase, neskončna cesta pred tabo, prostrana pokrajina, ki se odpira in mesta, ki jih puščaš zadaj. In tekmovanje te pripravi do tega, da daš od sebe več, kot si si kdajkoli predstavljal, da si zmožen dati. Vse dokler se ne počutiš neomejenega namesto omejenega – in to je dober občutek.”
Če to ni dobro spisano besedilo s strnjenimi občutki iz svetovnega pokala ročnih kolesarjev, potem pa res ne vem kaj naj rečem… O Karen bom zagotovo še pisal, tako da pridite kaj naokoli.
Svaka u010dast! Veu010d prispevkov, ki jih objavljaš zadnje u010dase, daje u010dloveku misliti, kaj vse so nekateri sposobni, ki jih u017eivljenje na videz oropa vsega. In se je dobro vsake toliko ustaviti in pomisliti "u010de oni lahko naredijo kaj takega…"