Karen Darke o ročnem kolesarjenju

Svobodo, pobeg, razum, moč in srečo… To je nekaj daril, ki mi jih daje ročno kolesarjenje. Čisto zadovoljstvo je biti vstran od invalidskega vozička, čutiti kanček hitrosti: vetra skozi lase, adrenalina, bitje srca.

Freedom, escape, sanity, strength, and happiness… these are some of the gifts I get from hand-cycling. It’s pure pleasure, to be out of my wheelchair, feeling some speed: wind through hair; rushing blood; heart pounding.

Pričela sem z dirkanjem na invalidskem vozičku, a sem se kaj kmalu naveličala strmeti v pod mano drveč asfalt in bolečin v vratu, zaradi nenehnega strmenja naprej. Moje prvo ročno kolo, je bila »Zelena Zver« (trenutno rumen in začuda še ne na kolesarskem pokopališču), ležeči tandem podjetja Greenspeed iz Avstralije. Prednji kolesar poganja z rokami, zadnji pa z nogami. Ljudje so pogosto vprašali, če zato, da se lahko izmenjuješ in treniraš celotno telo… večina jih preprosto ne pogrunta.

Kmalu zasvojena, ni minilo dolgo, da sem začela raziskovati samostojna ročna kolesa. Obstajajo tudi različice, ki se priključijo na invalidski voziček – kot »clip on« handbike, ampak sem po nekaj kilometrih ugotovila, da to ni kombinacija zame, saj grem hitreje, če voziček potiskam kar z rokami. Nekaterim ta kombinacija ustreza in pozitivno je to, da imaš voziček s sabo tudi kadar kolesariš. Ampak z mojo poškodbo visoke stopnje – od prsnega koša navzdol, sem preveč nihala in preprosto nisem mogla prenesti dovolj moči na gonilke.

Moje prvo – solo ročno kolo, mi je izdelal Alves Frames iz Škotske. Bilo je enkratno. Z zajetnimi plašči, me je popeljal na kraje, kjer nisem bila že leta; vključno s plažo. Ampak ko sem sem z njim pojavila na mojem prvem evropskem ročno-kolesarskem prevenstvu v Franciji, so se mi vsi smejali. Preprosto ni bilo narejeno za hitrost. Nisem vedela kaj je te dirka ročnega kolesarstva in po dnevih preživetih na škotskih gorskih poteh, vsekakor nisem pričakovala, da bom tarča posmeha drugih na sijočih dirkalnih strojih, ki so kar poleteli naprej in me pustili daleč zadaj, ponižano in z ranjeno samozavestjo. In še predno se je moja tekmovalna kariera uspela pričeti, sem jo vsa razočarana, še isti dan obesila na klin. Svetla luč dneva, je bil lastnik ninozemskega podjetja Double Performance, ki mi je predstavil ročna kolesa podjetja Varna – in zopet sem se povsem na sveže zaljubila.

Moj partner pravi, da je ročno kolesarjenje metoda, ki bi jo lahko uporabljali v zaporih Guatanamo Bay, kot obliko mučenja, da bi ljudje spregovorili. Njegov nasvet bi zvenel takole: “Če se ti kdajkoli ponudi priložnost, nikoli, ampak res nikoli, ne pojdi z ročnim kolesom.” Dejansko ga je preizkusil zgolj enkrat, ko sem ga uspela zvleči na 15km vožnjo in sem pozabila čokoladne piškote. Kot na vse drugo, se telo privadi tudi na to in zgolj po nekaj vožnjah postaneš močnejši, greš hitreje in predno se zaveš, si že ujetnik občutka hitrosti in edorfinov, ki šibajo skozi tvoje telo in svobode, ki jo to prinaša. Ni ga šez občutek vetra v laseh, vrtenja koles, odprte ceste pred tabo…

Mnoge kilometre in leta ročnega kolesarjenja, sem z Zeleno Zverjo kolesarila po Novi Zelandiji, Španiji, centralni Aziji, gorovju Karakorum, Ladakh, po Indiji in Himialaji. Varna je bil trden prijatelj v vseh kotičkih Škotske, Velike Britanije in na trimesečnem potepanju po Japonski. Ročno kolesarjenje skriva v sebi nekaj za vsakogar. Pa naj gre zgolj za skok v vaško trgovino, izlet s sproščenim kolesarjenjem po svežem zraku ali se prepustiti izzivom tekmovanja.

Po tisti grozni izkušnji v 90-tih iz Francije, nisem več razmišljala o tekmovanju. Ampak vsi potrebujemo nekaj, kar nas navdihne, in zame so bile to olimpijske igre v Pekingu leta 2008. Rachel Morris je takrat zastopala Veliko Britanijo in zmagala. Jaz sem takrat ležela v postelji zaradi manjše preležanine, cel mesec na trebuhu, moje telo “v hišnem priporu” kot kaznovan otrok, ampak v glavi je vse kipelo od energije. Ko sem gledala tekmo, sem čutila mravljince po hrbtenici in se spraševala “Zakaj sem tako hitro odnehala?” Potem pa: “Ali ne bi bilo enkratno biti na paraolimpijskih igrah, ki bodo leta 2012 v moji domovini?”

“Ne bodi smešna, saj si pri dirkanju povsem zanič.”
“No, mogoče pa ne bi bila, če bi trenirala za tekmo.”
“Ampak saj si pretežka in previsoka.”
“Že mogoče, ampak bi lahko nadoknadila z močjo.”
“Potrebovala bi novo kolo.”
“Ampak saj si že prestara.”
“Ženske pridobijo na moči proti koncu 30-tih.”

Bla, bla, bla,… Se je nadaljeval moj zasebni klepet. Pozitivni notranji glas ustvarja možnosti, negativni pa jih takoj potlači. Vsi imamo ambicije, cilje h katerim strmimo in v svetlješih trenutkih verjamemo, da jih bomo enostavno dosegli. A je zmeraj izziv držati tisti negativni glas pri tleh, da ne prevlada. Potrebno je prisluhniti dobrim stvarem in se jih lotiti.

Zato sem dobila novo kolo in pričela z vsakodnevnimi treningi. V dnevni sobi sem si postavila sobni trenažer in ure poganjala gonilke pred televizorjem, ko je zunaj padal sneg. Prijavila sem se na nekaj tekmovanj v British Race Series, in presenečena ugotovila, da mi kar gre. Treningi in tekmovanja, so sproščali več endorfina kot kdajkoli prej, kar me je napajalo, da sem dala več od sebe, kot sem kdarkoli mislila, da sem zmožna. In vedno znova sem želela sesti nazaj na kolo. Toliko časa in toliko treningov, da sem danes v Britanskem moštvu ročnih kolesarjev in se veselim olimpijskih iger 2012. Tega vam ne govorim, ker želim narediti vtis; preprosto sem resnično presenčena, kaj vse postane mogoče, ko se odločimo, da bomo nekaj storili in v to vložimo vse svoje napore… in velikodušnost ljudi je krasna in zmeraj v pomoč. Dolžna sem zahvalo vsem, ki so mi omogočili, da sem danes tukaj, še posebej pa mojemu fantu Andy-ju Kirkpatrick-u, ki me zmeraj vzpodbuja in spremlja.

Ne glede na to k čemu strmite, naj bo to ročno kolesarjenje ali ne, modre besede Homer-ja Simpson-a povedo vse, “Če vam ni spodletelo, niste poskusili dovolj močno.”

“If you haven’t failed, you haven’t tried hard enough.”

Tudi sam sem podlegel čarom ročnega kolesarjenja in prav uživam na ročnem kolesu, čeprav gre na noge lahko hitreje in klanci ne predstavljajo takšnih ovir. A priti z rokami, recimo na Ptuj, ima svoj čar in je res nekaj posebnega. Največji užitek pa je kolesariti v dobri družbi in hkrati dobra motivacija za izboljšanje ročne kondicije, kot je Karen opisala enega izmed skupinskih treningov lanskega novembra:

“Nebo prekrivajo težki oblaki, dežne kapljice trkajo ob okno. Zunaj je vlažen zimski dan, ki kar kliče po dodatnem sloju oblačil in povišanju temperature na termostatu. Ampak tako je, če se dogovoriš za skupinsko kolesarjenje. Pomaga ti preko motivacijskega pragu. Nadenem si kapo, pograbim bidon in se odpeljem skozi vrata, namenjena v Aviemore na skupen kolesarski potep z ročnimi kolesi.

Cesta je mokra, oblaki nizko, ampak nekje daleč spredaj vidim okno modrine. Četudi izgine, je že dober občutek samo biti zunaj, imeti načrte za ta dan, srečati ljudi, se podati s kolesi na pot. To je prvo vikend srečanje škotskih ročnih kolesarjev in upam, da prvo od mnogih.

The road is wet, the clouds low, but somewhere ahead is a window of blue sky, and even if it disappears, its already good to be out, having purpose to the day, people to meet, a place to ride. This is the first Handbike Scotland weekend gathering, hopefully the first of many.

Uro kasneje, se po mirni cesti doline Spey Valley, vije živo rumen vlak kolesarjev s plapolajočimi zastavicami, ko poganjamo gonilke naših koles. Namenjeni smo v Loch Garten, naši nosovi so mrzli, konice prstov pozeble. Dvojne rokavice ne zadostujejo zimskemu mrazu, ampak bolj kot naše roke delajo, topleje nam je, dokler ne začnemo odstranjevati kap in bufov, ko se pregrejemo na vzponu. Na zasluženem spustu pa s priprtimi očmi, drvimo po strmini s širokim nasmehom na obrazu, ko nas blato pobarva v črno.